Jedro

Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Tako, po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča, določba ZDPN in tega ZIZ, tudi novelirani, ne spreminja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A št. ... z dne ..., s katero je bil tožniku odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove ... SIT po stopnji 2% v znesku ... SIT ter odmerjeni znesek davka, z grožnjo zamudnih obresti in prisilne izterjave v primeru ne(pravočasnega) plačila, naložen v plačilo v roku 30 dni na ustrezni prehodni račun (točka 1 izreka). Zavrnila je tudi zahtevek tožnika, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bil v konkretnem primeru davek odmerjen zavezancu kot lastniku nepremičnin, in sicer od osnove, ki jo predstavlja njihova cena, dosežena na javni dražbi v izvršilnem postopku. Nepremičnine so bile domaknjene kupcu HHH d.o.o., Z s sklepom Okrajnega sodišča v A z dne 23. 4. 2003, ki je postal pravnomočen dne 7. 5. 2003. Gre torej za odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, vsak takšen prenos pa je podvržen plačilu davka na promet nepremičnin, v skladu z določbami Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 57/99, 67/02 - v nadaljevanju: ZDPN). Zavezanec za davek je po 5. členu ZDPN prodajalec nepremičnine, davčna osnova pa je prodajna cena. Zato je v konkretnem primeru pravilno odmerjen davek na podlagi sklepa o domiku v izvršilnem postopku prejšnjemu lastniku kot zavezancu, in tudi od pravilne davčne osnove. Domik nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila upnikov, namreč tudi po mnenju tožene stranke predstavlja odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Zavezanec je po izrecni določbi ZDPN prodajalec nepremičnine. Kot prodajalec pa nastopa bivši lastnik, zato je le-ta zavezanec za plačilo davka, saj niti ZDPN niti zakon, ki ureja prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku ne določata, da se davek od prenosa nepremičnin v postopku prisilne izterjave ne plačuje. Sklicevanje tožnika na okoliščino, da je obveznost nastala pred uvedbo stečajnega postopka in da se zato izpodbijana odločba ne glasi pravilno na tožnika v stečaju, po mnenju tožene stranke ni utemeljeno. Prodajalec nepremičnine in s tem davčni zavezanec je bil tožnik pred stečajem. Z uvedbo stečajnega postopka se pravna osebnost tožnika kot zavezanca ni spremenila, ampak gre še vedno za isto pravno osebo, ki je v stečaju. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi bilo treba odločbo nasloviti na Okrajno sodišče v A, pa tožena stranka pojasni, da je po 5. členu ZDPN zavezanec za davek prodajalec - prejšnji lastnik nepremičnine, in da to velja tudi v izvršilnem postopku. Tega ne spreminja niti določba 2. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02 - v nadaljevanju: ZIZ), ki v položaj zavezanca ne posega. Način plačila oziroma izterjave odmerjenega davka pa po presoji tožene stranke ni predmet tega postopka. - Ker s pritožbo ni uspel, pa tožena stranka zavrne tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in trdi, da je v nasprotju z določbami ZIZ. Nasprotuje tudi stališču tožene stranke glede načina plačila oziroma izterjave. Odločba se glasi na ime stečajnega dolžnika in kolikor bi je ne izpodbijal, bi bil dolžan plačati davek, saj iz izreka odločbe ni razvidno, da bi se izterjava izvajala v izvršilnem postopku. V izreku in obrazložitvi je celo nedvoumno napisano, da mora davek plačati zavezanec. Gre torej za poskus davčnega organa, da izterja davek od stečajnega dolžnika ali od Okrajnega sodišča v A, saj se izterjava davka opravlja tudi v že omenjeni izvršilni zadevi. V tej zadevi je sodišče druge stopnje odločilo, da se sklep prve stopnje razveljavi in zadeva glede odmere davka vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik torej meni, da ni njegova obveznost, da plača davek na promet nepremičnin, kot se mu nalaga z odločbo. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči tako, da tožnik ni zavezanec za naloženi davek, oziroma podrejeno, da odpravi odločbo prve stopnje in izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka. - V pripravljalni vlogi navaja še, da je Okrajno sodišče v A v zadevi izvršbe že izdalo namesto razveljavljenega nov sklep, po katerem se iz kupnine nakaže davek od prometa nepremičnin na račun RS oziroma davčnih organov. V tej zvezi je bila na podlagi pravnomočnega sklepa tudi že izdana ustrezna odredba. To pa po mnenju tožnika pomeni, da za naloženo obveznost tožniku niso več podane predpostavke in predlaga temu ustrezno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 31. 8. 2004. Tožba ni utemeljena.

Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Tako, po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča, določa ZDPN in tega ZIZ, tudi novelirani, ne spreminja. Prav tako ZIZ ne spreminja plačnika davka in davčni vir, kot to smiselno uveljavlja tožnik v tožbi, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku, in to kot prednostnega, iz kupnine za nepremičnino, prodano v istem izvršilnem postopku. Tožnik torej, glede na svoj položaj lastnika nepremičnine, ki je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, z ugovorom, da ni zavezanec za davek sploh, oziroma da ni zavezan za plačilo davka na promet nepremičnine, prodane v izvršbi, ne more uspeti. Uspeti pa tudi ne more z ostalimi tožbenimi ugovori. Glede na to, da je bila odločba izdana po začetku stečaja, se pravilno glasi na tožnika kot zavezanca, ki je v stečaju. Iz spisov tudi ne sledi, da bi bila davčna obveznost izpolnjena pred izdajo odločbe. To pa pomeni, da je pravilen in skladen z zakonom tudi njen izrek, vključno s tistim delom, v katerem se davek nalaga v plačilo davčnemu zavezancu - tožniku. Kje in kako se opravlja izterjava dolžnega zneska pa, kot pravilno poudarja že tožena stranka, ni stvar tega - odmernega postopka, ampak izvršilnega, v katerem pa lahko tožnik, če je dolg poravnan, ustrezno ugovarja in s tem prepreči morebitno dvakratno izterjavo istega davčnega dolga, ki jo kot možno posledico izdane odločbe omenja v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.