Jedro

Zaradi konkretnih okoliščin, v katerih so bile izjave dane, izjavam takšne žaljive vsebine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni mogoča pripisati. Tudi izrazu, kot je „premaknjen“, ki sicer predstavlja negativne osebne lastnosti, vendar njegova intenzivnost glede na konkretne okoliščine primera ni bila takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Izjavo je treba presojati predvsem v luči, da je bila dana v pravdnem postopku, kjer je tožnik toženca tožil zaradi plačila odškodnine, v tem postopku pa je bil toženi zaslišan kot stranka in se je predvsem želel razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti in plačila odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker je ocenilo, da izjave toženca, ki jih je zaslišan kot stranka podal v pravdnem postopku, niso bile vljudne in spoštljive do tožnika, a jih ni mogoče obravnavati kot protipravne v smislu določila 169. člena OZ.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da izjava toženca, da tožnik in njegov brat hodita naokrog in grozita ter da se po vasi govori, da sta premaknjena in se z vsemi kregata, predstavlja prestop objektivne meje dopustnega in predstavlja objektivno, kaznive in protipravne trditve o nekom. Sodišče bi moralo izjavo tožene stranke presojati kot celoto ne le kot vsako izjavo posamično. Še posebej arbitrarna je interpretacija sodišča v zvezi z razumevanjem pojma „premaknjen“. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je toženi tožnika označil kot čudaka. Povedal je namreč, da je to oseba, ki ni čisto pri sebi in da ne dela drugega kot hodi naokrog in grozi, da je prepirljivec in problematična oseba, ki išče težave in rine v spore ali celo v pretepe. Tožniku je očital tudi, da ne govori resnice. Prav absurdno je, da sodišče to šteje kot pravico do obrambe toženca v pravdnem postopku. Sodišče je prezrlo, da se je toženi o tožniku izražal žaljivo, posmehljivo in ponižujoče in raznašal vaške govorice, čeprav ga o tem nihče ni vprašal. Utemeljen je tudi zahtevek za prestani strah, saj se tožnik toženca preprosto boji, zato zadošča že njegova prisotnost v istem prostoru. Sodišče je, ne da bi postavilo izvedenca medicinske stroke, samo sprejelo zaključek, da tožnika med izpovedbo toženca ni moglo biti strah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Varstvo osebnostih pravic posameznika zagotavlja 35. člen Ustave republike Slovenije pravno podlago za presojo pravice do denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic pa 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

5. Po mnenju tožnika je toženi v pravdnem postopku, kjer se je obravnavala tožba zaradi plačila nepremoženjske škode, ki naj bi jo toženi s še tremi udeleženci v pretepu povzročil tožniku, razžalil in obrekoval tožnika. Ko je bil zaslišan kot tožena stranka, je izpovedal, da je tožnik nezaposlen, da hodi okrog in grozi ter da se po vasi govori, da je premaknjen in da si je vse, kar je izpovedal, preprosto izmislil. Obstoj izrečenih besed v konkretnem primeru ni sporen, sporno pa je, ali je takšno ravnanje protipravno oziroma ali izrečene besede ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih so bile podane, objektivno pomenijo nedopustno razžalitev dobrega imena in časti.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Pridružuje se tudi pravni presoji sodišča prve stopnje, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno.

7. Pojem razžalitve oziroma žalitve je pravni standard, zato je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in je zato protipravno. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ali je neka izjava žaljiva, je treba presoditi glede na vse konkretne okoliščine primera. Ravno zaradi konkretnih okoliščin, v katerih so bile izjave dane, izjavam takšne žaljive vsebine, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni mogoča pripisati. Tudi izraz, kot je „premaknjen“, ki sicer predstavlja negativne osebne lastnosti, vendar njegova intenzivnost glede na konkretne okoliščine primera ni bila takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Izjavo je treba presojati predvsem v luči, da je bila dana v pravdnem postopku, kjer je tožnik toženca tožil zaradi plačila odškodnine, v tem postopku pa je bil toženi zaslišan kot stranka in se je predvsem želel razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti in plačila odškodnine. Enako velja za izjavo, da je tožnik nezaposlen, da hodi okrog in grozi kot tudi, da si je vse, kar je izpovedal, izmislil. Glede na okoliščine konkretnega primera izjave toženca niso objektivno žaljive, čeprav se morda tožnik subjektivno čuti prizadetega in protipravnost toženčevega ravnanja zato ni podana.

8. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.