Jedro

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP, ker je v izreku sklepa o sodnem opominu navedeno, da je obdolženec rekel zasebnemu tožilcu, da "so vsi pri hiši pijanci", medtem ko je v razlogih sklepa navedeno, da sodišče šteje za dokazano, da je obdolženec rekel zasebnemu tožilcu "žerete pa ne vete kaj delate". Izrek tako nasprotuje razlogom sklepa.

Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker bi v primeru, da mu ugodi, prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona, dokazni predlog pa se nanaša na zaslišanje prič, s katerim bi se ocenila verodostojnost obremenilne priče, s tem krši obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. L.Z. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa Okrajnega sodišča v Ormožu o sodnem opominu z dne 24.12.1997 ter Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.1.1998 razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ormožu v novo sojenje.

Obrazložitev

Obd. L.Z. je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ormožu z dne 24.12.1997 izrečen sodni opomin zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 106. člena KZ-77. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 22.1.1998 pritožbo zagovornika obd. L.Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

Zagovornik obd. L.Z. je dne 22.4.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu. Uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in postopek zoper obd. L.Z. ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, kot to meni zagovornik obd. L.Z., sicer ni podana. Zmotno namreč meni, da je kazenski zakon kršen zato, ker je v izreku sklepa o sodnem opominu navedeno, da je obdolženec dne 26.1.1994 ob 10. uri v C. rekel zasebnemu tožilcu, da "so vsi pri hiši pijanci", medtem ko je v razlogih sklepa o sodnem opominu navedeno, da sodišče šteje za dokazano, da je obdolženec zasebnemu tožilcu rekel "žerete pa ne vete kaj delate". Pač pa s takimi navedbami zagovornik obd. L.Z. uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik obd. L.Z. namreč utemeljeno opozarja na neskladnost med izrekom, ki ga vsebuje sklep o sodnem opominu, z obrazložitvijo sklepa o sodnem opominu. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je namreč podana tudi v primeru, če izrek sodbe oziroma sklepa o sodnem opominu nasprotuje razlogom sodbe oziroma razlogom sodnega opomina. Tako neskladje pa je v obravnavani zadevi podana.

Z navedbami, da je sodišče na glavni obravnavi dne 24.12.1997 zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje prič tudi zato, ker bi v primeru ugoditvi dokaznemu predlogu še pred pravnomočnostjo prišlo do absolutnega zastaranja kazenskega pregona, pa zagovornik obd. L.Z. uveljavlja kršitev pravic obrambe. Po 29. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku, mora biti obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Tudi v 3. odstavku 16. člena ZKP je določeno, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Res je sicer v 15. členu ZKP predpisano, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Vendar pa iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi obdolženec kakorkoli skušal zavlačevati kazenski postopek, ki dejansko ni tekel v skladu z določilom 15. člena ZKP, saj je v njem prišlo do številnih prekinitev, od katerih je trajala najdaljša od 16.5.1995 do 27.11.1996, torej več kot 1 leto in 6 mesecev, v nadaljnem postopku pa je prišlo še do dveh zastojev v postopku, ki sta trajala 10 mesecev in 9 mesecev. Iz razlogov sklepa o sodnem opominu je razvidno, da se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo tudi na izpovedbo priče M.K., dokazni predlog obdolženca, da se zaslišijo kot priče E.Z., C.V. in S.Z., pa je bil podan prav zato, da bi se z njihovim zaslišanjem ocenila verodostojnost obremenilne priče M.K. Zato je potrebno pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da obdolžencu ni bila dana možnost, da bi se uspešno branil v kazenskem postopku, s tem pa je bila kršena njegova pravica do obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi zagovornika obd. L.Z. za varstvo zakonitosti in je razveljavilo sklepa sodišča prve stopnje o sodnem opominu ter pritožbenega sodišča, s katerim je bila pritožba zagovornika obd. L.Z. zavrnjena kot neutemeljena, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).