Jedro

Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.

Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto zneskov v skupni višini 14.576,64 EUR, odvod davka in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih neto zneskov tečejo od datumov, navedenih v izreku sodbe, dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje v skupnem bruto znesku 8.102,02 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, naj tožnik toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.905,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni čisti denarni zahtevek, saj je zahteval po višini natančno opredeljene denarne zneske. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2019, iz katere izhaja, da lahko delavec terjatve za plačilo teh prispevkov uveljavlja neposredno pred sodiščem. Sodišču prve stopnje zato očita, da je z zavzetjem nasprotnega stališča kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Uveljavlja nezakonitost ustnega dogovora o višini plače po posebnem sistemu, saj sindikat, ki naj bi ta dogovor sklenil, pri toženi stranki sploh ni ustanovljen. Poleg tega je tožena stranka ta sistem vzpostavila enostransko. Opozarja na določbo 38. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOMPD) in določbe Uredbe (ES) 561/2006, ki tak dogovor o plačilu za delo izrecno prepovedujejo, poleg tega je bil v skladu s tem dogovorom upravičen do dnevnice v nižjem znesku od minimalno določene. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke. Sodišču prve stopnje je tudi predlagal, naj izvedenka ekonomske stroke naredi variantni izračun, ki temelji na urah njegove prisotnosti na delu. V zvezi s tem opozarja na ugotovitev izvedenca prometne stroke, da je bil na delovnem mestu prisoten več kot 250 ur, iz rubrike "delovni čas" pa izhaja le nekaj več kot 190 ur. To neskladje je posledica tega, da je opravljene delovne ure zaradi nemogočih zahtev delodajalca in zaradi dogovorjenega plačila po prevoženih kilometrih beležil kot odmor. Uveljavlja, da izvedenec prometne stroke ni upošteval 30-minutnega odmora za malico, ki se tudi po stališču pritožbenega sodišča všteva v delovni čas mobilnih delavcev, in da ni upošteval časa za pripravo vozila v trajanju 15 minut pred vožnjo oziroma 15 minut po vožnji. Sklicuje se na določbo 3. člena ZDCOMPD, po kateri je delovni čas tisti čas, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu in na razpolago delodajalcu. Nasprotuje ugotovitvi izvedenke ekonomske stroke, da je v vtoževanem obdobju iz naslova plače prejel 5.866,76 EUR več, kot bi prejel, če bi tožena stranka plačo obračunala skladno z določili pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe. V zvezi s tem opozarja na ustaljeno stališče iz sodne prakse, da tisti, ki je nekaj plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan, plačanega zneska ne more zahtevati nazaj ali v pobot. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 na delovnem mestu voznik za nedoločen čas in za polni delovni čas. V tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje in plačilo nadur za obdobje od septembra 2012 do julija 2017 (plačila nadur ne zahteva za mesece avgust 2013, avgust 2014, julij 2015, december 2015, julij 2016 in maj 2017). Tožnik je v tožbi (pavšalno) zatrjeval, da je v obdobju od septembra 2012 do julija 2017 opravil po 44 nadur mesečno. Tožena stranka ni zanikala, da je tožnik opravljal nadure, vendar je zatrjevala, da je bilo nadur manj in da je tožnik za vse opravljene nadure prejel ustrezno plačilo, čeprav to ni bilo posebej prikazano na njegovih plačilnih listah.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, pravilno zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V skladu s prvim odstavkom navedene določbe ima delavec v primeru, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, po drugem odstavku iste določbe pa lahko delavec v primeru, če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem. Tožnik temu neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je zahteval plačilo natančno določenih denarnih zneskov, ki so razvidni tudi iz II. točke izreka sodbe in sklepa. Bistvena je ugotovitev, da so bili ti (po višini sicer določno opredeljeni denarni zneski) sporni po temelju, saj pravica do poklicnega zavarovanja pred vložitvijo tožbe s strani tožene stranke tožniku ni bila nikoli priznana. Zaradi te okoliščine obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, na katero se sklicuje pritožba. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS presojo o tem, da tožniki pred vložitvijo tožbe niso bili dolžni ravnati po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, utemeljilo na ugotovitvi, da jim je bila v obdobju pred vložitvijo tožbe priznana pravica do poklicnega zavarovanja in jim je tožena stranka do 31. 1. 2013 prispevke iz tega naslova tudi plačevala. Glede na navedeno sodišče prve stopnje s presojo, da bi moral tožnik priznanje pravice do poklicnega zavarovanja zahtevati najprej od tožene stranke, ni kršilo njegove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo nadur pravilno upoštevalo pravno podlago iz 126. do 128. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Glede na to, da se skladno z določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 višina dodatkov za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, je za odločitev pomembna tudi Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/1999 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zavezuje toženo stranko1. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaposlenim voznikom od 1. 1. 2011 dalje plačilo za delo izplačevala po posebnem plačnem sistemu, o katerem se je dogovorila z delavci. Po tem dogovoru je voznik prejel 0,085 EUR za vsak prevoženi kilometer, 35,00 EUR dnevnice za vsak dan odsotnosti in dodatek za vsak dodatni "naklad" in "razklad" vozila, tako dogovorjeno plačilo pa je vključevalo vse nadure in dodatke k plači. V času, ko je delavec koristil letni dopust ali bil v bolniškem staležu, mu je bila plača obračunana po določilih pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožba s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.)2 in 1. točko 10. člena Uredbe (ES) št. 561/20063 neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje spornega dogovora o višini plačila za delo ne bi smelo upoštevati, ker je tožniku zagotavljal manj pravic od tistih, do katerih je bil upravičen po zakonu in kolektivni pogodbi (po zatrjevanju pritožbe minimalna dnevnica za Zahodno Evropo znaša 44,00 EUR). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadur ni pomembno, ali je bil takšen dogovor zakonit, kot tudi ne, ali se je tožnik s takšnim načinom obračunavanja plače strinjal. Bistvene so ugotovitve o tem, kakšno plačo mu je tožena stranka na podlagi tega dogovora obračunala in izplačala, ter do kakšne plače bi bil tožnik upravičen v primeru, če bi bila ta (vključno z vsemi pripadajočimi dodatki) izplačana ob upoštevanju določil pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik iz naslova plačila za delo v vtoževanem obdobju prejel višji znesek od tistega, do katerega bi bil upravičen, je tožbeni zahtevek za plačilo nadur utemeljeno zavrnilo.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede števila delovnih ur (in nadur), ki jih je tožnik opravil v vtoževanem obdobju. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja teh dejstev postavilo sodnega izvedenca prometne stroke A.A., ki je opravljene ure za obdobje od 2014 do 2017 izračunal na podlagi podatkov iz tahografov, za obdobje od 2012 do 2014, glede katerega s podatki iz tahografov ni razpolagal, pa je porabo časa ocenil na podlagi prevoženih razdalj, povzetih iz potnih nalogov, obračunov plač in povprečne hitrosti. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da temu predlogu ne ugodi, utemeljeno upoštevalo pojasnilo izvedenca, da variantnega izračuna glede obsega opravljenih ur na podlagi števila prevoženih kilometrov, povprečnih hitrosti, opravljenih relacij, povprečnega časa "naklada" in "razklada" tovora ter časa, ki ga je tožnik porabil za druge dejavnosti, ki se štejejo v delovni čas, ni mogoče izdelati, ker podatkov o tem ni.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nekatere ure opravljenega dela zaradi zahtev tožene stranke in zaradi vzpostavljenega dogovora o plačilu po prevoženih kilometrih beležil kot odmor, saj ta okoliščina sama po sebi ne pomeni utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadur. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega. Pritožnik še trdi, da izvedenec v delovni čas ni štel 30-minutnega odmora za malico in da ni upošteval časa, ki ga je tožnik potreboval za pripravo vozila. Ker tožnik k izvedenskemu mnenju pripomb v tej smeri ni podal, te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati.

12. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotovitve, ali so bile tožniku vse ugotovljene (nad)ure tudi plačane, postavilo sodno izvedenko ekonomske stroke B.B.. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi morala izvedenka izdelati variantni izračun prikrajšanja na podlagi vseh ur prisotnosti na delu, ki so razvidne iz priloge 3 (celoten pregled aktivnosti voznika) izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke. Izvedenka je ta variantni izračun izdelala (tabela 3 dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 25. 11. 2019), vendar je sodišče prve stopnje za pravilnega štelo izračun, pri katerem je izhajala iz števila opravljenih ur, ugotovljenih na podlagi podatkov iz tahografov (za obdobje od 2014 do 2017 – stolpec 11 v tabeli 4 izvedenskega mnenja) in potnih nalogov z upoštevanjem povprečne hitrosti (za obdobje od 2012 do 2014 – stolpec 5 v tabeli 6 izvedenskega mnenja). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da so pri tem izračunu upoštevane vse relevantne določbe ZDCOPMD o delovnem času voznika, o časih vožnje ter o odmorih in počitkih, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

13. Glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

1 Ta kolektivna pogodba je sicer 31. 12. 2003 prenehala veljati. 2 V skladu s to določbo se z globo od 2.500 do 7.500 EUR za prekršek kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če je povezava med plačo in prevoženo razdaljo ali količino prevoženega blaga, v nasprotju s prvim odstavkom 10. člena Uredbe 561/2006/ES ali tretjim odstavkom 11. člena AETR, če se ta uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES. 3 Po prvem odstavku tega člena prevozno podjetje voznikom, ki so v njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitve te uredbe.