Jedro

Pravnomočno razsojena zadeva vsebuje domnevo, da tisto, kar ugotavlja, ustreza resnici. Pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je toženka lastnice sporne nepremičnine, na katero so pravdni stranki in sodišče vezani, torej pomeni, da je o toženkini lastninski pravici odločeno s stopnjo prepričanja. S tem je (ob odsotnosti trditev, da bi imela tožnika kakšno drugo podlago za uporabo stvari) z enako stopnjo materialne resnice odločeno tudi o pravici uporabljati nepremičnino, saj sta v skladu s 37. členom SPZ dva od bistvenih elementov lastninske pravice pravici stvar imeti v posesti in jo uporabljati. V takšni situaciji ni mogoč sklep, da bi bilo s stopnjo verjetnosti izkazano nasprotno, torej, da toženka nima lastninske pravice oziroma pravice uporabljati sporno nepremičnino oziroma, da bo tožnikoma nastala terjatev zaradi toženkine uporabe nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi toženki prepovedalo odtujitev ali obremenitev nerazdeljenega dela nepremičnine velikosti 192 m² z enonadstropno stavbo („štala“) št. 109 dimenzij 5,98 x 9, 54 m. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka na podlagi pravnomočne sodbe postala lastnica nepremičnine. Poudarjata, da je sodba več kot očitno nezakonita in bo s preostalimi pravnimi sredstvi tožnikov razveljavljena. V teku je postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Navajata, da je sodnica zavrnila kar štiri različne izvedence in namesto njih sama pojasnila sporno stanje. Sicer v pritožbi pišeta o predsednici sodišča, plačah sodnikov ter o premestitvi sodnice, česar v ničemer ne povežeta z odločanjem v zadevi I P 368/2018 Okrožnega sodišča v Kranju, še manj z odločanjem v tej zadevi.

Zaključujeta, da mora sodišče izdati začasno odredbo tudi, če tožnik oziroma upnik izkaže za verjetno, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tožnika menita, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe.

3. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter enega od nadaljnjih pogojev. Sklep sodišča prve stopnje, da tožnika nista verjetno izkazala obstoja terjatve, je pravilen in ga pritožnika niti ne izpodbijata. Ugotovitve sodišča prve stopnje (in navedbe tožnikov) pa tudi ne utemeljujejo sklepa, da je verjetno izkazano, da jima bo terjatev zoper toženko nastala.

6. Tožnika v tem postopku uveljavljata denarni zahtevek za plačilo 10.000 EUR, z začasno odredbo v njegovo zavarovanje pa prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Menita, da sta do stopnje verjetnosti izkazala, da jima bo terjatev za plačilo 10.000 EUR nastala, saj da bo pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju I P 368/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 200/2022, na podlagi katere je toženka lastnica sporne nepremičnine, nedvomno razveljavljena. S tem bi njena uporaba nepremičnine postala neupravičena in bi bil zahtevek po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ) utemeljen.

7. Teza, da opisano utemeljuje verjetni izkaz, da bo tožnikoma nastala terjatev zoper toženko, je zgrešena. Institut pravnomočnosti pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe. Pravnomočno razsojena zadeva vsebuje domnevo, da tisto, kar ugotavlja, ustreza resnici. Pravnomočna sodna odločba1, na podlagi katere je toženka lastnice sporne nepremičnine, na katero so pravdni stranki in sodišče vezani, torej pomeni, da je o toženkini lastninski pravici odločeno s stopnjo prepričanja. S tem je (ob odsotnosti trditev, da bi imela tožnika kakšno drugo podlago za uporabo stvari) z enako stopnjo materialne resnice odločeno tudi o pravici uporabljati nepremičnino, saj sta v skladu s 37. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dva od bistvenih elementov lastninske pravice pravici stvar imeti v posesti in jo uporabljati. V takšni situaciji ni mogoč sklep, da bi bilo s stopnjo verjetnosti izkazano nasprotno, torej, da toženka nima lastninske pravice oziroma pravice uporabljati sporno nepremičnino oziroma, da bo tožnikoma nastala terjatev zaradi toženkine uporabe nepremičnine.

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo, svoje stališče jasno obrazložilo in ob tem ni kršilo določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati, saj bo moralo sodišče o njih odločiti glede na končni uspeh v postopku, ne pa glede na (ne)uspeh s posameznim procesnim dejanjem.

1 S sklepom VSRS II DoR 334/2022 pa je bil zavrnjen tudi predlog za dopustitev revizije.