Jedro

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale izrek odločbe oziroma ni navedla dokazov za oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V odgovoru na tožbo je sicer pojasnila, zakaj je štela, da dodatek za pomoč in postrežbo, do katerega je upravičen tožnik, predstavlja dohodek njegove žene, vendar navedena obrazložitev na more sanirati ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Delovnega sodišča Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 457/2011 z dne 21. 12. 2011 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve odškodninske tožbe. Pri tem je v obrazložitvi odločbe navedla, da je tožnikov dohodek iz naslova pokojnine in invalidnine 747,95 EUR, tožnikova žena pa je iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo upravičena do sredstev v znesku 414,50 EUR, torej skupaj prejmeta na mesec 1.162,45 EUR. Ker mesečni prihodek na zakonca presega višino zakonsko določenega mesečnega dohodka, ki je znašal 461,22 EUR, tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnikova žena namreč ne prejema nobenih dohodkov, saj je do dodatka za pomoč in postrežbo upravičen tožnik in ne njegova žena. Dodatek za pomoč in postrežbo se v skladu z določbo 27. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) ne všteva v lastni dohodek, zato ga tožena stranka ne bi smela upoštevati. Navedeni dodatek je namenjen poplačilu dela stroškov, ki jih ima upravičenec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, ne pa za splošno preživetje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Prav tako prosi za taksno oprostitev.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da se po določbi drugega odstavka 27. člena ZSV v lastni dohodek štejejo tudi sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobi oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v tej vrednosti. Tožena stranka je na podlagi opombe v obrazcu, ki ga je izpolnila skrbnica za posebni primer, da ni prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, ker zaradi 24 urne nege moža ni aktivna iskalka zaposlitve, upoštevala navedeni dodatek kot prihodek zakonca. Dodatek za pomoč in postrežbo je po Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju namenjen za plačilo stalne pomoči in postrežbe drugega, ker upravičenec ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka je tako na podlagi izjave tožnikove žene zaključila, da vso potrebno nego in pomoč nudi prosilčeva žena, ki je upravičena do navedenih sredstev v celotni višini. Zaradi navedenega se celotna višina sredstev upošteva v prihodek zakoncev. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik na odgovor na tožbo navaja, da je tožena stranka napačno uporabila tudi drugi odstavek 27. člena ZSV, saj je položaj tožnikove žene opredelila kot status družinskega pomočnika, ki pa mora biti priznan z odločbo. Z navedeno odločbo center za socialno delo tudi odloči o pravici družinskega pomočnika do delnega plačila zaradi izgubljenega dohodka. Prav tako je dodatek za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ namenjen pokrivanju povečanih dejanskih stroškov zaradi zdravstvenega stanja, ne pa kot plačilo za delo. Namen dodatka je v tem, da se upravičencu zagotovi, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, ne pa za plačilo za delo družinskih članov. Sicer pa sredstva iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo niti ne pokrije vseh materialnih stroškov, ki jih tožnik ima, zato delo, ki ga zanj opravlja njegova žena, ne more biti plačano iz teh sredstev. To delo žena zanj opravlja neodplačno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali dodatek za pomoč in postrežbo, do katerega je upravičen tožnik, predstavlja prejemek, ki se všteva v lastni dohodek po prvem odstavku 27. člena ZSV in se zato upošteva tudi pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Po določbi 27. člena ZSV se v lastni dohodek štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen med drugim tudi dodatek za pomoč in postrežbo in drugi prejemki za nego in pomoč. Ne glede na navedeno določilo pa se po drugem odstavku 27. člena ZSV v lastni dohodek štejejo tudi sredstva za tujo nego in pomoč, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član. Če oseba, ki uveljavlja pravico do denarne pomoči, oziroma njen družinski član dokaže, da nego in pomoč nudi v drugačni vrednosti, se v lastni dohodek šteje višina sredstev za tujo nego in pomoč, ki jih prejema oseba, za katero skrbi, v tej vrednosti.

Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v postopku upoštevati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). V skladu z določbo prvega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se dejstva, ki so podlag za odločitev, ugotovijo z dokazi. Po določbi 214. člena ZUP mora organ, ki odloča o kakšni pravici ali obveznosti stranke, v obrazložitvi odločbe med drugim tudi poleg kratke obrazložitve strankinega zahtevka navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katero je le-to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Po 10. členu ZUP odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale izrek izpodbijane odločbe oziroma ni navedla dokazov za oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V odgovoru na tožbo je sicer pojasnila, zakaj je štela, da dodatek za pomoč in postrežbo, do katerega je upravičen tožnik, predstavlja dohodek tožnikove žene, vendar navedena obrazložitev na more sanirati ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe. Brez navedbe za odločitev pomembnih dejstev namreč sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi. Po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP pa gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če se odločbe ne da preizkusiti.

Razen tega je podana tudi bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena, ker tožena stranka tožniku ni dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Po določbah ZUP je namreč temeljno načelo varstva pravic strank (člen 7), ki določa, da morajo organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Prav tako mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke – 9. člen ZUP). V skladu z navedenim je zato treba strankam zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njihovo korist, do predlaganja dokazov. Navedene postopkovne določbe ZUP pa so bile v obravnavanem primeru kršene, v posledici ugotovljene kršitve je zato tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zaradi navedenega je sodišče toži ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala stranko seznaniti s svojimi ugotovitvami, ji dati možnost, da se o njih izjasni ter obrazložiti odločbo v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki po določbi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 350,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.

Tožnik je tudi predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. O navedenem predlogu sodišče ni odločilo, ker se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).