Jedro

V spornem primeru so vsa potrebna pravna dejstva, ki tvorijo pravni temelj nastanka spornega obligacijskega razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ. Zato je glede na določbo 1060. člena OZ glede vprašanja - ali zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico - uporabiti ZOR, ki je v 401. členu določal takšno prepoved le glede pogodbenih, ne pa tudi glede zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004 in se sodba po spremembi v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 66.669,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1997 do plačila, v 15 dneh, pod pretnjo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 69.106,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 do plačila, v 15 dneh, pod pretnjo izvršbe." Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 40.620,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004. Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 376. člen OZ. Zakonske zamudne obresti so akcesorne, torej ne morejo nastati, če ne nastane glavna terjatev. V obravnavanem primeru pa je terjatev nastala po ZOR in sicer gre za neposlovno obligacijo, za katere pa določba 1060. člena OZ ne velja. Zato zakonske zamudne obresti tečejo po ZOR.

Obresti nastajajo vsak dan in to po ZOR, zapadajo pa v konkretnem primeru tako po ZOR kot tudi po OZ. Stališče objavljeno v Pravni praksi je napačno.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za presojo, kateri zakon je v konkretnem primeru potrebno uporabiti glede pravila o prepovedi ultra alterum tantum - ali Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ali Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, ki je začel veljati z dnem

1.1.2002; Uradni list RS 83/2001), predstavlja določba 1060. člena OZ, po kateri se določbe tega zakonika ne uporabljajo za vsa tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Sporno obligacijsko razmerje predstavlja neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je njen zavarovanec povzročil tožniku (1. odstavek 154. člena ZOR). To razmerje pa je nastalo dne 16.2.1996, ko je tožnik utrpel gmotno škodo v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožene stranke sta dve sankciji in sicer splošna civilna sankcija - obveznost povrniti škodo kot splošna civilna sankcija ter posebna civilna sankcija - obveznost plačati zamudne obresti kot sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (1. odstavek 154. člena in 277. člen ZOR). V konkretnem primeru je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča zamuda s plačilom odškodnine za nastalo gmotno škodo nastala najkasneje dne 22.1.1997, ko je bila že izračunana višina celotne gmotne škode in med strankama sklenjena poravnava za del odškodnine ter polovica izračunane odškodnine tudi že plačana.

Že iz povedanega je razvidno, da zamudne obresti ne predstavljajo obligacijskega razmerja, temveč sankcijo, ki nastane iz obligacijskega razmerja. Po svojem nastanku, katerega samostojna podlaga je sicer res zakon ali pogodba, kot to poudarja sodišče prve stopnje, so akcesornega značaja in so stranska pravica oz. stranska obveznost, saj brez obstoja obligacijskega odškodninskega razmerja, iz katerega najprej izvira glavna - sankcija - v spornem primeru plačilo odškodnine - sploh ne morejo nastati. Da so obresti stranskega značaja določa tudi zakonsko pravilo iz OZ, da dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti, če tako določa zakon ali pogodba (člen 374 OZ). Stranski značaj obresti pa je izpričan tudi na podlagi določb o zastaranju (primerjaj določbo 372. člena ZOR oz. sedaj 374 OZ), določb o cesiji, kjer so obresti izrecno označene kot stranska pravica (člen 437 ZOR oz. sedaj člen 418 OZ). Ker torej zamudne obresti ne morejo nastati samostojno, je tudi v pravno filozofskem smislu narava njihovega teka nesamostojna, saj je enkrat za vselej opredeljena z njihovim nesamostojnim nastankom. Drugo pa je seveda vprašanje njihove zapadlosti, ki ga vsebinsko izpostavlja sodišče prve stopnje. Zamudne obresti res zapadejo z nastankom zamude (ki je v spornem primeru nastala tudi pred uveljavitvijo OZ) oz. po nastanku zamude zapadajo vsak dan zamude posebej oz. sproti (sukcesivni značaj obresti). Vendar pa ta okoliščina ne vpliva na ugotovitev o njihovem nesamostojnem nastanku, vezanem na obligacijsko razmerje, ki je njihov vzrok oz. pogoj - sine qua non, oz. so primarna in neposredna pravna posledica tega obligacijskega razmerja. Njihova relativna samostojnost v fazi njihovega teka v opisani smeri torej tudi ni tista okoliščina, ki bi bila pravno odločilna za presojo izbire ustreznega zakona, temveč pravno odločilno okoliščino predstavlja nastanek obligacijskega razmerja, iz katerega izvira tudi pravica do obresti (že cit. določba 1060. člena OZ).

Iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča je razvidno, da so vsa potrebna pravna dejstva, ki tvorijo pravni temelj nastanka spornega obligacijskega razmerja, nastala že pred uveljavitvijo OZ. Zato je glede na citirano končno določbo OZ potrebno tudi glede navedenega vprašanja - ali zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti dosežejo glavnico - uporabiti ZOR, ki pa je v 401. členu določal navedeno prepoved le glede pogodbenih, ne pa tudi glede zamudnih obresti.

Veljavnost navedenega pravnega pravila se torej ni raztezala tudi na zamudne obresti, in te torej glede na ureditev ZOR tečejo tudi potem, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijanem delu sodbe zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je ugodilo tudi zavrnjenemu delu obrestnega tožbenega zahtevka (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo odločiti o stroških celotnega postopka, glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank. Spremenjena odločitev na stroške prvostopnega postopka ni vplivala, saj je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela glede obrestnega dela zahtevka, stroški prvostopnega postopka pa se odmerjajo glede na uspeh z glavničnim - glavnim zahtevkom. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (člen 165/2 ter člen 154/1 ZPP).S pritožbo je izpodbijala zavrnilni del prvostopne odločbe, s pritožbo je v celoti uspela in ji je zato potrebno priznati stroške nastale v zvezi s sestavo pritožbe in sicer od zneska zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 do 2.3.2004 (ki po izračunu znašajo

31.312,50 SIT) od glavnice 66.669,00 SIT. Potrebni stroški za sestavo pritožbe tako skupaj znašajo 40.620,00 SIT. Odmerjeni so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, upoštevaje vrednost odvetniške točke 110,00 SIT, ter vrednost točke za odmero takse 19,00 SIT, ki sta veljali ob odločanju na pritožbeni stopnji.

Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke v pritožbi.