Jedro

Tožnik je bil po vložitvi tožbe zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za predčasni odpust iz zapora zavrnjena, odpuščen iz zapora, zato ne izkazuje več pravnega interesa za rešitev zadeve. Glede na to je sodišče tožbo v tem upravnem sporu zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, št. 720-645/2013/117 z dne 24. 10. 2013, je odločeno, da se prošnja obsojenca A.A. (tožnika v tem sporu) za predčasni odpust iz Zavoda za prestajanja kazni zapora Maribor, kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka razlaga prvi odstavek 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki določa pogoje za predčasni odpust obsojenca. Navaja, da je obsojenec kazen nastopil dne 13. 3. 2013 iz pripora in mu v celoti poteče 4. 12. 2013. V času odločanja o predčasnem odpustu je že prestal 2/3 kazni in ima manj kot 3 mesece do izteka kazni. Strokovna skupina zavoda je dne 16. 10. 2013 obravnavala vlogo obsojenega ter podala mnenje, da obsojenec zaenkrat izpolnjuje pogoje za odpust po 108. členu ZIKS, ker ni kršil določil Hišnega reda ter koristil izvenzavodske ugodnosti, na urinskih testiranjih pa je bil negativen. Na podlagi uradnega zaznamka dne 17. 10. 2013, pa je strokovna komisija dne 23. 10. 2013 podala negativni predlog odpusta po 108. členu ZIKS, ker je bil na podlagi odredbe, številka 720-347/2013 opravljen osebni pregled obsojenega zaradi suma, da je užival prepovedane substance. Po pregledu je bila najdena manjša plastična embalaža, v kateri je bila rumenkasta tekočina, katero je imel prilepljeno na desni strani genitalij. Odrejen je bil še urinski test, vendar obsojeni urina v roku ene ure in treh poskusov ni mogel oddati. Nezmožnost oddaje urina pa se šteje kot pozitiven rezultat. 2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da so vse navedbe v odločbi neresnične. 17. 10. 2013 ni imel nobenega osebnega pregleda, niti nobenega urinskega testa. Če bi to imel, bi moral odločbo pred pregledom prebrani in podpisati. Osebni pedagog mu dne 21. 3. 2013 ni niti omenil, da naj kaj podpiše, da domnevno ni mogel dati urina. V nadaljevanju še navaja vse druge okoliščine, ki se nanašajo na maščevanje zaradi vloženega odškodninskega zahtevka. Logično je, da celo sami priznavajo, da je ves čas dokazoval svojo abstinenco, dva dni pred odpustom pa naj bi vse to pokvaril. Navaja še kršitve uradnih oseb v zavodu in v njegovem primeru.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobno navaja potek postopkov testiranja ter odgovarja na posamezne tožbene ugovore, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov;

5. Tožena stranka je na podlagi zaprosila sodišča z dne 18. 3. 2014 z vlogo, številka 720-645/2013/144 z dne 20. 3. 2014, sodišče seznanila, da je tožnik že prestal zaporno kazen Okrajnega sodišča v Velenju, številka I K 55968/2011 z dne 8. 1. 2013 in bil odpuščen 4. 1. 2014. Tožnik v obravnavanem sporu izpodbija upravni akt, s katerim je bila njegova prošnja za predčasni odpust iz Zavoda za prestajanje zapora Maribor, zavrnjena kot neutemeljena. Glede na to, da mora tožnik na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ves čas upravnega spora od vložitve tožbe dalje, izkazovati v celotnem sporu pravni interes (pravno korist), in ker je njegov pravni interes za rešitev zadeve z odpustom iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor prenehal, sodišče nima več zakonske podlage, da bi postopek nadaljevalo.

6. Sodišče je zaradi prenehanja interesa (pravne koristi) tožnika v tem sporu tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.