Jedro

Res je sicer, da iz uvodnih navedb izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče presojalo odločbo tožene stranke št. DT-471-929/03, vendar pa je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je presojalo zakonitost odločbe tožene stranke št. DT-471-925/03, kajti s to odločbo je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga Davčnega urada Celje z dne 4. 11. 2003, s katerim je prvostopenjski organ zoper pritožnika uvedel prisilno izterjavo davčnega dolga iz premičnega premoženja dolžnika.

V izpodbijani sodbi torej ne gre za ponovno odločanje o zakonitosti istega upravnega akta, o čemer je bilo razsojeno s sodbo U 12/2006, kar bi predstavljalo kršitev pravila ne bis in idem (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), temveč za odločitev o zakonitosti drugega upravnega akta, o katerem s sodbo U 12/2006 sodišče prve stopnje ni odločalo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke št. DT-471-929 (pravilno sicer:925)/03 z dne 30. 10. 2005, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga Davčnega urada Celje z dne 4. 11. 2003, s katerim je prvostopni davčni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v skupnem znesku 19,600.158,19 SIT in stroškov izterjave v znesku 4.000,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Navaja, da je bila družba M., d. o. o., katere edini družbenik je bila tožeča stranka, izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti iz razloga 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. Inšpekcijsko ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV za mesec julij in avgust 1999 so bile družbi naložene v plačilo in v popravek presežkov DDV z odločbo z dne 14. 1. 2000. Ker obveznosti niso bile poravnane, je bil 8. 3. 2000 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil vročen družbi. Tako v času nastanka davčne obveznosti kot v času izbrisa družbe iz sodnega registra (11. 6. 2002) je bila tožeča stranka vpisana kot edini ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe. Glede na to, da je postala odmerna odločba izvršljiva 16. 2. 2000, po presoji sodišča v postopku prisilne izvršbe ni mogoče uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na vsebino dolgovanega zneska, to je na izračun davka za dodano vrednost. 3. Tožeča stranka vlaga revizijo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo U 12/2006 o odločbi tožene stranke št. DT-471-929/03 z dne 30. 11. 2005, odločilo tako, da je tožbi ugodilo in navedeno odločbo spoznalo za nično. Odločitev sodišča v zadevi U 13/2006, v kateri je tožbo zoper isto odločbo zavrnilo, je torej nepravilna. Davčni organ prve stopnje je namreč s sklepom z dne 10. 12. 2003, ki je postal pravnomočen, prisilno izterjavo tožnikovega dolga na njegovih računih po sklepu z dne 4. 11. 2003 na znesek 19,600.158,19 SIT v celoti ustavil. Nesprejemljivo je ravnanje sodišča, ki v enem sporu isto odločbo tožene stranke odpravi, v drugem pa jo vzdrži v veljavi s tem, da tožbo zavrne. Zato tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo U 13/2006 odločalo o drugi odločbi tožene stranke kot v zadevi U 12/2006. O odločbi št. DT-471-929/03 z dne 30. 11. 2005 je odločilo s sodbo U 12/2006, s sodbo U 13/2006, izpodbijano v tem upravnem sporu, pa je dejansko odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke št. DT-471-925/03 z dne 30. 11. 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep davčnega urada prve stopnje z dne 4. 11. 2003. Navedba v uvodu izpodbijane sodbe, da gre za odločanje o odločbi št. DT-471-929/03, je napačna in gre, kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, za očitno pisno pomoto. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, s tem, da navaja vrednost spora 81.790,00 EUR, ki pa je v reviziji posebej ne pojasni. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 474/2008 z dne 14. 8. 2008 revizijo zavrglo, ker je menilo, da zgolj navedba vrednosti spornega predmeta brez kakršnekoli dodatne navedbe v zvezi z dovoljenostjo revizije za dovolitev revizije ne zadostuje. Ta sklep je bil na podlagi ustavne pritožbe tožeče stranke z odločbo Ustavnega sodišča Up-2806/08-13 z dne 24. 11. 2009 razveljavljen in zadeva je bila vrnjena Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je pogoj za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izkazan tudi, kadar dejstva, navedena v reviziji ali njenih prilogah, prima facie kažejo na to, da vrednost spornega predmeta presega 20.000 EUR.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Iz revizije je razvidno, da tožeča stranka kot vrednost spornega zahtevka navaja 81.790,00 EUR, kar je zaokrožena protivrednost zneska 19,600.158,19 SIT davčnih obveznosti, ki so predmet sporne izterjave. Iz navedb revizije je razvidno, da od navedenega tolarskega zneska odpade na glavnico davčne obveznosti 12,167.678,00 SIT, na zamudne obresti pa 7,055.247,19 SIT. Po ustaljeni upravnosodni praksi se pri presoji dovoljenosti revizije na podlagi 1. točke upošteva znesek glavnice in ta v tem primeru presega 20.000 EUR.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni podan. Res je sicer, da iz uvodnih navedb izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče presojalo odločbo tožene stranke št. DT-471-929/03, vendar pa je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je presojalo zakonitost odločbe tožene stranke št. DT-471-925/03, kajti s to odločbo je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga Davčnega urada Celje z dne 4. 11. 2003, s katerim je prvostopenjski organ zoper pritožnika uvedel prisilno izterjavo davčnega dolga iz premičnega premoženja dolžnika. Po drugi strani je iz sodbe U 12/2006, ki jo je z odgovorom na revizijo predložila tožena stranka, razvidno, da se navedena sodba nanaša na prisilno izterjavo dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih pri S., d. d., L., in B., d. d., C. V izpodbijani sodbi torej ne gre za ponovno odločanje o zakonitosti istega upravnega akta, o čemer je bilo razsojeno s sodbo U 12/2006, kar bi predstavljalo kršitev pravila ne bis in idem (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), temveč za odločitev o zakonitosti drugega upravnega akta, o katerem s sodbo U 12/2006 sodišče prve stopnje ni odločalo. Revizijski ugovor torej ni utemeljen.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.