Jedro

Dejstvo, da je delavec ob izreku odpovednega roka v bolniškem staležu, ne vpliva na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak le na datum, ko mu delovno razmerje preneha.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da na novo glasi: „Tožniku je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 10. 2011 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 12. 2011. Kar tožnik zahteva več ali drugače, da je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati šele od dne 1. 12. 2011 dalje, se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2011 začela učinkovati šele od dne 1. 12. 2011 dalje (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR, v roku za prostovoljno izpolnitev, v primeru zamude od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je kot delodajalec prenehala z opravljanjem dejavnosti, zaradi česar je delavcem izdala odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z odpovednim rokom 30 dni. Delavci in med njimi tudi tožnik so prejeli takšno odpoved dne 1. 10. 2011, kar pomeni, da se jim je iztekel odpovedni rok še v istem mesecu. Tožena stranka v tem času ni obratovala in so bili delavci na čakanju na delo doma. Meni, da bi jo moral tožnik obvestiti, da je bil v času odpovednega roka v bolniškem staležu, bodisi ustno ali pisno. O tem je bila seznanjena šele z vročitvijo tožbe. Iz teh razlogov ni imela možnosti, da bi v konkretnem primeru postopala v skladu z določbo tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), kar bi bilo v tožnikovo korist. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti odločitvi o učinkovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznika tovornega vozila in pomožnega gradbenika po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka mu je dne 1. 10. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanja obsega prometa, naročil in povpraševanja ter zaradi spremenjenih razmer na trgu in gospodarske krize. V odpovedi je tožniku priznala 30 dnevni odpovedni rok, ki bi se glede na datum vročitve odpovedi iztekel dne 30. 10. 2011. Tožnik je bil v času odpovednega roka na čakanju na delo, od dne 26. 10. 2011 dalje do 30. 11. 2011 pa je bil v bolniškem staležu, kot je to razvidno iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je izdala njegova osebna zdravnica in odločbe imenovanega zdravnika Območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v ....

Tožnik je v sporu primarno zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2011, v kolikor pa se takšnemu zahtevku ne bi ugodilo, pa podredno, da takšna odpoved začne učinkovati šele od 1. 12. 2011 dalje. Tožnik je med postopkom umaknil primarni zahtevek ter vztrajal pri odločitvi o podrednem zahtevku, kar mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugodilo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba pravilno opozarja, da bi moral tožnik obvestiti toženo stranko o svojem bolniškem staležu, ki ga je nastopil dne 26. 10. 2011 in je trajal tudi v času po 30. 10. 2011, ko se je v njegovem primeru iztekel 30 dnevni odpovedni rok iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Vendar takšno tožnikovo opustitveno ravnanje, ki ni bilo v skladu z določbo 34. člena ZDR, po vsebini ne vpliva na odpovedne razloge, ker je tožnik med postopkom iz tega naslova umaknil zahtevek. Vsekakor pa dejstvo, da je bil tožnik tudi v času po izteku odpovednega roka odsoten zaradi začasne nezmožnosti za delo, v skladu z določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR, vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja.

Po navedeni zakonski določbi delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in je od poteka odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se vrne oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena zakonska določba v ničemer ne predpisuje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v situaciji, kot je izkazana v konkretnem primeru, ko je bil tožnik po izteku odpovednega roka še v bolniškem staležu, temveč predpisuje, kdaj v takšnem primeru delavcu preneha oziroma mu lahko delodajalec zaključi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno odločilo, ko je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 1. 10. 2011 podala tožniku, začela učinkovati šele od dne 1. 12. 2011 dalje.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, da je tožniku delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo dne 1. 12. 2011, to je z naslednjim dnem, ko je zaključil z bolniškim staležem, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).