Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Primerljiv s tem položajem je položaj oškodovanca, ki zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala med oziroma zaradi zdravljenja.

Enako kot pri škodi iz naslova tuje nege in pomoči gre tudi v primeru potnih stroškov, povezanih s prevozi do zdravstvenih institucij, za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se prisojeni znesek zviša za 772,56 EUR (iz 54.917,46 EUR na 55.690,02 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje do plačila; - v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 73,2 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 26,8 % njenih pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 82,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 54.917,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2016 dalje (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora toženka tožniku povrniti v deležu 72,82 %, tožnik pa toženki v deležu 27,18 % (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik trdi, da so stroški prevoza na zdravniške preglede, v bolnico in v zdravilišče, neločljivo povezani s časom zdravljenja. Tožnik 13. 9. 2014 oziroma pred tem datumom ni mogel vedeti, koliko prevozov bo moral še opraviti. Obseg škode po tej odškodninski postavki mu ni bil znan. V obdobju pred zaključenim zdravljenjem se tožnik ni mogel ukvarjati z uveljavljanjem odškodnine. Stališče o zastaranju terjatve iz naslova prevoznih stroškov, nastalih pred 13. 9. 2014, je zato napačno. Tožnik je iz naslova prevoznih stroškov upravičen še do 1.661,67 EUR. Glede na težo poškodbe, nevšečnosti med zdravljenjem ter intenzivnost in trajanje bolečin (pritožnik se sklicuje na ugotovitve izvedenca), bi moralo sodišče tožniku prisoditi še 1.900 EUR (1.710 EUR, upoštevajoč soprispevek). Glede na vsa ugotovljena prikrajšanja zaradi oslabljene desne roke (zlasti na delovnem področju – tožnik je bil pred nezgodo nadpovprečno delovno aktiven, poleg rednega dela je imel tudi popoldansko obrt) bi bil tožnik upravičen do dodatne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.800 EUR (1.620 EUR, upoštevajoč soprispevek). Posledično je tožnik upravičen tudi do povrnitve pravdnih stroškov v višjem deležu. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi pravni temelj škodnega dogodka ni bil več sporen: tožnik je bil telesno poškodovan v delovni nezgodi 13. 9. 2012 (pri sestopu z delovne mize mu je spodrsnilo in je padel), toženka za škodni dogodek nosi 90 % delež odgovornosti. Pri padcu je tožnik utrpel zdrobljen zlom desne podlaktnice in vratu glavice desne koželjnice v komolcu, z izpahom, ter udarnino desnega ramenskega sklepa.

_Glede nepremoženjske škode_

6. V 179. členu OZ2 so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Prisojena odškodnina naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, poleg tega mora biti umeščena v okvir primerljive sodne prakse.3 Pritožnik ugotovljenega obsega škode ne izpodbija. Njegove pritožbene navedbe je mogoče strniti v očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine po dveh postavkah (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ni v zadostni meri upoštevalo posebnosti konkretnega primera (načela individualizacije). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, očitek ni utemeljen.

7. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 25.000 EUR prisodilo 20.000 EUR (ob upoštevanju njegove 10 % soodgovornosti, 18.000 EUR). Ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, imajo dokazno podlago v mnenju izvedenca travmatologa. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo, da je tožnik utrpel poškodbi, ki se po Fisherjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščata med hude (IV. skupina) oziroma srednje hude (III. skupina - udarnina ramenskega sklepa), zaradi katerih je trpel vrsto nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem (med drugim: 27 dni hospitalizacije, 2 operaciji v splošni anesteziji, nošnja mavčne longete, 14 dni zdraviliškega zdravljenja s fizioterapijami, RTG, UZ, CT in EMG preiskave, 36 pregledov pri specialistih in osebnem zdravniku) in dolgotrajne bolečine (te so bile približno 27 dni zelo hude in hude, nato 21 tednov srednje intenzivne in nazadnje 29 tednov blage - slednje tožnik občasno še trpi).

8. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tožniku od zahtevanih 30.000 EUR prisojena odškodnina v višini 25.000 EUR (ob upoštevanju njegove 10 % soodgovornosti, 22.500 EUR). Odškodnino v prisojeni višini so utemeljevale ugotovitve izvedenca travmatologa, da je pri tožniku gibljivost v komolčnem sklepu zmanjšana za polovico, da podlakt ni gibljiva (rotacija ni možna), da sta (lažje) omejeno gibljiva desno zapestje in desna rama, da je moč prijema desne roke približno tretjina moči stiska leve roke in da prsti desnice ne zmorejo drobnih (finih) del. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vsa v pritožbi izpostavljena dejstva: - da je bil tožnik (rojen 1960) pred nezgodo nadpovprečno delovno aktiven – poleg redne službe je imel tudi popoldansko dejavnost ključavničarstva (sam se je opisal za deloholika, ki mu je delo prinašalo osebno zadovoljstvo), - da zaradi posledic poškodb ni več zmožen opravljati pridobitnega dela, in - da se je moral zaradi oslabljene desne roke naučiti, da vsakodnevna opravila (npr. opravila osebne higiene) izvaja z levico. Pravilno so bile ovrednotene vse relevantne okoliščine, tako tožnikova delovna nesposobnost in oviranost v vsakdanjem življenju, kot tudi njegovi notranji občutki ob tem (prizadeta samopodoba, nekoristnost).

9. Za (primarni in sekundarni) strah je bila tožniku prisojena celotna zahtevana odškodnina 2.800 EUR (ob upoštevanju 90 % temelja, 2.520 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa mu je bila (od zahtevanih 3.000 EUR) prisojena odškodnina v višini 2.000 (ob upoštevanju 90 % temelja, 1.800 EUR). Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (49.800 EUR, brez upoštevanja tožnikovega 10 % soprispevka) znaša približno 38 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja.4 Upoštevajoč primere, ki jih je kot primerljive izpostavilo sodišče prve stopnje (II Ips 476/2006, II Ips 219/2006, II Ips 566/2005) in primer II Ips 668/2007, velja v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti, da je bila tožniku prisojena odškodnina, ki je znotraj razpona odškodnin, prisojenih v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli (delno) podobno škodo (od 27 do 40 povprečnih neto plač). Ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse posebnosti tožnikovega primera in jih pravilno ovrednotilo, ter da prisojena odškodnina po objektivnih kriterijih ni prenizka, vodita k zaključku, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna.

_Glede premoženjske škode_

10. Pravno podlago zahtevkov za povrnitev premoženjske škode predstavlja določba 174. člena OZ (v zvezi z 132. členom OZ), po kateri mora tisti, kdor prizadene drugemu telesno bolečino ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 11.175 EUR za stroške tuje nege in pomoči ter 44,40 EUR za stroške prevozov (skupno, ob upoštevanju 90 % temelja, 10.097,46 EUR), zavrnilo pa je njegov zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka. Pritožnik trdi, da je iz naslova prevoznih stroškov upravičen še do razlike med vtoževanim in prisojenim zneskom, oziroma ob upoštevanju 90 % temelja, še do 1.661,67 EUR.

11. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za začetek teka zastaralnega roka je torej odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode.5 V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zdravljenje zaključeno in se stanje oškodovanca (in s tem obseg škode) stabilizira. Oškodovanci, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, namreč kljub vsej skrbnosti ne morejo predvideti, kdaj in kako bo njihovo zdravljenje zaključeno, zato ostaja obseg njihove škode vse do zaključka zdravljenja neznan. Primerljiv s tem položajem je položaj oškodovanca, ki zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala med oziroma zaradi zdravljenja. Primerljivost položajev je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo pri zahtevku za povrnitev stroškov za tujo nego in pomoč. Ugovor zastaranja je zavrnilo z argumentacijo, da je triletni zastaralni rok začel teči šele z zaključkom zdravljenja (1. 10. 2014), saj je tožnik šele takrat lahko opredelil obseg premoženjske škode (glej 37. - 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Delno pa je ugodilo ugovoru zastaranja glede vtoževanih prevoznih stroškov, in sicer glede stroškov, nastalih pred 13. 9. 2014 (torej več kot tri leta pred vložitvijo tožbe). Štelo je namreč, da je bil obseg škode tožniku znan že ob nastanku posameznih stroškov (ne šele z zaključkom zdravljenja), kar pomeni, da je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči že z nastankom posameznih stroškov. Pritožbena graja takšnega stališča je utemeljena. Škoda zaradi stroškov, povezanih s prevozom do različnih zdravstvenih institucij, je sukcesivno nastajajoča škoda (škoda, ki nastaja daljše časovno obdobje). Zahteva, da mora oškodovanec tožbo vložiti v treh letih od prvega prikrajšanja, v okoliščinah konkretnega primera ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči zastaranja.6 Takšna zahteva bi tudi privedla do vlaganja ločenih zahtevkov za posamezna obdobja, kar predstavlja nerazumno oteževanje pravice do sodnega varstva.7 Tožnik je sicer ob nastanku posameznega stroška lahko vedel (ocenil) kakšen strošek mu je nastal, kar pa ne pomeni, da je takrat lahko ocenil, kakšno bo njegovo celotno prikrajšanje. Dokler zdravljenje ni bilo zaključeno, ni mogel vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala in kakšna bo. Enako kot pri škodi iz naslova tuje nege in pomoči gre tudi v primeru potnih stroškov, povezanih s prevozi do zdravstvenih institucij, za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg poškodbenih posledic v celoti znan, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno.

12. Tožnik je vtoževane potne stroške zaznamoval kot kilometrino; za 80 pregledov pri specialistih in osebnem zdravniku (80 x 30 km x 2 x 0,37 EUR), za 5 pregledov pri psihiatru (5 x 3 km x 2 x 0,37 EUR) in za pot v Zdravilišče (140 km x 2 x 0,37 EUR), je skupno zahteval 1.890,70 EUR (5.110 km x 0,37 EUR). Glede na ugotovitev izvedenca, da je imel tožnik 33 specialističnih pregledov (pri travmatologu, fiziatru in psihiatru) in vsaj 3 preglede pri osebnem zdravniku ter da je opravil rehabilitacijo v Zdravilišču, je tožnik poleg potnih stroškov, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje (2 x 30 km x 2 x 0,37 EUR), upravičen še do povrnitve potnih stroškov v višini 858,40 EUR (348 x 30 km x 2 x 0,37 EUR in 140 km x 2 x 0,37 EUR), oziroma ob upoštevanju njegovega 10 % soprispevka, do 772,56 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Sklepno_

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 772,56 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo III. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede na doseženi pravdni uspeh9 je dolžna toženka tožniku povrniti 73,2 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan toženki povrniti 26,8 % njenih pravdnih stroškov. Ker so ostale pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnikov pritožbeni uspeh je 15,4 %10, kar pomeni, da mu mora toženka na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP iz naslova pritožbenih stroškov povrniti 82,39 EUR (15,4 % od zneska 534,99 EUR, ki zajema 375 točk oziroma 225 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT,11 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 255 EUR), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije). 4 Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača ob zaključku sojenja (julij 2022) znašala 1.304,01 EUR. 5 Glej sodbo in sklep II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009. 6 Glej sodbo II Ips 49/2019 z dne 28. 11. 2019 (10. in 11. točka obrazložitve), ki obravnava vprašanje zastaranja v zvezi s škodo zaradi izgubljenega dobička:_...Z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). To je dopustno zaradi pravne varnosti in stabilnosti (kar je sestavni del načela pravne države iz 2. člena Ustave)...Ker zastaranje predstavlja poseg v pravico do sodnega varstva, je treba zakonska pravila o zastaranju - z vidika zahtev, ki jih pravo postavlja upniku - razlagati razumno. To pomeni, da je treba upoštevati namen, smisel in cilj zastaranja..._ 7 Glej sodbo II Ips 49/2019 z dne 28. 11. 2019 (18. točka obrazložitve). 8 Gre za razliko med izkazanim skupnim številom pregledov (36) in številom pregledov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje (2). 9 Tožnik je po temelju uspel 90 %, po višini pa 56,4 % (od zahtevanih 109.666,94 EUR mu je bilo prisojeno 61.877,80 EUR), njegov skupni uspeh je 73,2 %. 10 Vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je bila 4.991,67 EUR, pritožnik pa je uspel s 772,56 EUR. 11 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.