Jedro

Po določbi 133. člena ZZZDR lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki je bil dolžan preživljati drugega in v obsegu, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre za pravilo, ki ureja verzijski zahtevek zaradi preživljanja (verzijo). Ker tožnik v postopku ni dokazal, da je bil oče brez sredstev za preživljanje in potreben preživljanja, niti da je sam imel s preživljanjem očeta sploh kakšne izdatke, je odločitev o zavrnitvi zahtevka povsem pravilna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženec povrne znesek v višini 20.758,40 EUR (prej 4.974.535 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 1995 do plačila ter stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo. Uveljavlja razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Absolutne kršitve določb postopka uveljavlja z naslednjimi očitki: da je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožnik s tem, ko je očeta vzel k sebi v ZRN, tožencu preprečil, da bi ga oskrbel, kar v postopku ni bilo ugotovljeno. Iz zapisnika CSD z dne 15. 6. 1993 namreč izhaja, da niti toženec niti njegova soproga pokojnemu očetu ob prihodu iz bolnišnice nista ne ponudila ne zagotovila domske oskrbe v ..., niti oskrbe na domačiji v ..., kot sta se zavezala s pogodbo. Zaradi tega obstaja nasprotje med ugotovitvijo sodišča in listinami v spisu (protispisnost). Navedena ugotovitev je v nasprotju tudi s podatki iz spisa Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Slovenskih Konjicah P 53/93, kjer je oče zaslišan kot stranka izpovedal, zakaj je po tistem, ko sta toženca z njim grdo ravnala, prosil tožnika, da mu priskoči na pomoč, in v nasprotju z zapisnikom v zadevi P 53/93 z dne 25. 2. 1994, kjer je oče na vprašanje, ali mu je toženec kdaj omenil, da bi zanj uredil oskrbo, jasno odgovoril »toženec kaj takega nikoli ni naredil!«. Iz spisa P 53/93 je razvidno tudi, da je oče vložil tožbo zoper toženca zaradi neizpolnjevanja izročilne pogodbe; da razlogovanje sodišča, da je toženec izročilno pogodbo izpolnjeval, ker je očetu pošiljal 100 DEM na mesec, ni v skladu z izročilno pogodbo (četrta alinea II. člena pogodbe), ne z zapisnikom v zadevi P 53/93, saj oče tega ni potrdil. Iz listin v spisu P 53/93 in mnenja dr. P. izhaja, da je oče zaradi zdravstvenih razlogov potreboval domače v svoji bližini, kar si je z izročilno pogodbo izgovoril, medtem ko je dokazni postopek pokazal, da mu toženec in njegova soproga tega nista ne ponudila ne zagotovila. Ugotovitev sodišča je v očitnem nasprotju z navedenimi listinami in pomeni eklatantno pristrano postopanje v korist toženca in škodo tožnika, kar je v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice; da je o zadevi odločal sodnik, ki bi moral biti izločen. Tožnik je v pritožbi zoper prvotno sodbo predlagal, da se razpravljajoča sodnica izloči in določi drug sodnik, saj je bilo že takrat očitno, da njena nepristranost ni bila zagotovljena, kar dokazuje tudi postopanje, opisano v prejšnjih alinejah; da višje sodišče pritožbe ni preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ker na razloge revidenta v točki b pritožbe (nepopolna in napačna ugotovitev dejanskega stanja) ni odgovorilo.

Nižji sodišči sta napačno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) o neupravičeni pridobitvi, ker sta razmerje med strankama obravnavali kot poslovodstvo brez naročila, čeprav gre za verzijo in neupravičeno obogatitev. Tožnik je bil očetu po njegovem prihodu iz bolnišnice junija 1993 prisiljen nuditi to, kar sta bila dolžna izpolniti toženec in njegova soproga. Oče takrat ni bil več sposoben skrbeti zase, kar se je ugotovilo v bolnišnici, ki je o tem obvestila center za socialno delo, delavka centra pa je na sestanku 15. 6. 1993 očeta seznanila, da bi mu toženec nudil domsko oskrbo pod pogojem, da tožbo v zadevi P 53/93 umakne. Oče je odgovoril, da tega ne bo storil in da gre v N. k tožniku. Tožnik je očeta oskrbel ne le zaradi moralne obveznosti, ampak predvsem, ker bolnega in oslabelega ni mogel pustiti na cesti. Njegovo premoženje je bilo zaradi tega oškodovano, saj se je zmanjšalo za koristi, ki jih je bil prisiljen nuditi očetu v Nemčijo. Sodna praksa tako razmerje opredeljuje kot verzijo in ne poslovodstvo brez naročila (II Ips 613/93, II Ips 598/93, II Ips 543/94, II Ips 559/94, II Ips 141/94). Nižji sodišči nista pravilno uporabili določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR). Poleg tožnika je pomoč in oskrbo nudila njegova soproga. Ker mu je prepustila urejanje zadeve, tožnik vtožuje terjatev, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zato je podana njegova aktivna legitimacija. Terjatev je uveljavljal kot zahtevek za povrnitev škode, nastale s tem, ko je bil očetu prisiljen nuditi to, kar sta bila dolžna nuditi toženec in njegova soproga, a izpodbijani odločbi o tem nimata nobenih razlogov. Sodba je nejasna, ker je ni mogoče preizkusiti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08 ), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident očitek o obstoju procesne kršitve (protispisnosti) gradi na tezi, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je očeta vzel k sebi v Nemčijo, tožencu preprečil, da bi ga oskrbel, kar pa po njegovem mnenju iz dokaznega postopka ne izhaja. Ugotovitev naj bi bila v direktnem nasprotju z vsebino naslednjih listin: zapisnika CSD z dne 15. 6. 1993, zapisnikom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Slovenskih Konjicah P 53/93 z dne 25. 2. 1994 o izpovedbi očeta in tožbo očeta zoper toženca zaradi neizpolnjevanja izročilne pogodbe. V zvezi s tem je pojasniti, da je sodišče prve stopnje dejanski zaključek napravilo na podlagi številnih dokazov – izročilne pogodbe z dodatkom, zapisnikov CSD, mnenja dr. P., položnic tožene stranke, izpovedb tožnika, zlasti pa izpovedb prič P., B., S., L. ter J. in D. B. in izpovedbe toženca. Tožnik s svojim očitkom o protispisnosti izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Z navajanjem vsebine posameznih dokazov poskuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, njegovim ugotovitvam pa pritrdilo sodišče druge stopnje. Ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navedbe revidenta ni mogoče upoštevati. Vsebinsko enako velja tudi za očitek procesne kršitve zaradi nasprotja med ugotovitvijo o izpolnjevanju izročilne pogodbe in vsebino predloženih listin, iz katerih naj bi po mnenju revidenta izhajalo, da toženec izročilne pogodbe ni izpolnjeval. Revident namreč preko navedb o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) in kršitvi 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

7. V zvezi z očitkom, da je v zadevi odločala sodnica, ki bi morala biti izločena, njeno izločitev pa je tožnik predlagal v pritožbi zoper prvotno sodno odločbo, je sodišče druge stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da bi tožnik moral zahtevati izločitev sodnice v postopku pred sodiščem prve stopnje, a tega nikoli ni zahteval (v kar se je ob pregledu spisovnega gradiva prepričalo tudi revizijsko sodišče). Tožnik je v pritožbi zoper prvotno sodno odločbo res predlagal določitev drugega sodnika, a le za primer ugoditve pritožbi, razveljavitve (prvotne) sodne odločbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje (list. št. 134). Ker je sodišče pritožbo zavrnilo, je njegov predlog postal brezpredmeten.

8. Revizijsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in odločitev o zavrnitvi zahtevka, v delu ki se nanaša na toženca J. P., razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. V svoji odločbi II Ips 684/2004 z dne 13. 7. 2006 je opozorilo, da je bil toženec z očetom F. P. v dveh pravnih razmerjih - v pogodbenem in v družinskopravnem. Prvo je temeljilo na izročilni pogodbi, drugo na zakonu (124. člen ZZZDR). Kar se tiče prvega, se tožnikovo ravnanje, ko je izročevalca vzel k sebi in tožencu preprečil, da bi zanj prevzel celotno skrb, kaže kot poseg v to razmerje in je zato videti kot poslovodstvo brez naročila (prim. 4. oddelek II. poglavja prvega dela ZOR). Ob ugotovitvi, da je toženec pogodbene obveznosti do izročevalca izpolnjeval tako, kot so bile dogovorjene (zapisane v izročilni pogodbi), tudi v obdobju, ko je živel pri tožniku v Nemčiji, je revizijsko sodišče zaključilo, da tožnik z nudenjem oskrbe očetu ni izpolnil obveznosti, kakršne bi izhajale iz izročilne pogodbe za toženca. Ob tem izhodišču pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno zaključilo, da tožnik za vrednost vtoževane in nudene oskrbe ni bil okoriščen, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Le-to je pravilno poudarilo, da so z vidika, da tožnik z oskrbo očeta ni prevzel pogodbene obveznosti toženca, „okoliščine, ali je bil J. P. 15. 6. 1993, ko je P. F. st. zapustil bolnišnico, pripravljen temu nuditi oskrbo oziroma ali mu je domsko oskrbo takrat tudi že zagotovil, pa se je P. F. st. tej svojevoljno odrekel in odšel s tožnikom v Nemčijo“, za odločitev o tožbenem zahtevku na tej pravni podlagi pravno nepomembne, kot takšno pa tudi pritožbeno zatrjevanje o zmotni ugotovitvi teh okoliščin. Tako se izkaže revizijski očitek, da sodišče druge stopnje na pritožbene razloge o nepopolni in napačni ugotovitvi dejanskega stanja (razlogi v točki b pritožbe) ni odgovorilo, v tem delu za neutemeljen.

9. Neutemeljen je tudi očitek o napačni uporabi določil o neupravičeni obogatitvi, ker nižji sodišči razmerja nista obravnavali kot verzijo in neupravičeno obogatitev. Nižji sodišči sta namreč sledili navodilu revizijskega sodišča in utemeljenost zahtevka presojali tudi z vidika 124., 126. in 133. člena ZZZDR. Po določbi 133. člena ZZZDR lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki je bil dolžan preživljati drugega in v obsegu, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre za pravilo, ki ureja verzijski zahtevek zaradi preživljanja (verzijo). Ker tožnik v postopku ni dokazal, da je bil oče brez sredstev za preživljanje in potreben preživljanja, niti da je sam imel s preživljanjem očeta sploh kakšne izdatke, je odločitev o zavrnitvi zahtevka povsem pravilna. Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da je z denarnim zahtevkom uveljavljal odškodninsko terjatev in da izpodbijani odločbi o tem nimata razlogov (tretji odstavek na strani tri revizije). Tožnik namreč škodo (oškodovanje) enači z izdatki (prikrajšanjem), ki jih je imel s tem , ko naj bi bil očetu prisiljen nuditi tisto, kar sta bila dolžna nuditi toženec in njegova soproga. Navedena trditvena podlaga pa terja uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi in ne pravil o odškodninski odgovornosti.

10. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo zahtevek za povrnitev stroškov revizije.