Jedro

Po 147. členu zakona o podjetjih je potrebno dovoljenje za obratovanje tudi v primerih, ko gre v poslovnem prostoru za opravljanje enake dejavnosti po drugem gospodarskem subjektu, kot jo je opravljal prejšnji imetnik teh poslovnih prostorov in je ta tudi imel ustrezno odločbo po navedeni določbi zakona, ker zakon v tem členu veže odločbo na podjetje kot pravno osebo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi tržnega inšpektorja mestne uprave za inšpekcijske službe, s katero je ta odločil, da mora 1) tožnik prenehati z opravljanjem registrirane gostinske dejavnosti, to je točenjem alkoholnih in brezalkoholnih pijač ter nudenjem toplih napitkov v kiosku v Ljubljani, brez odločbe pristojnega organa o izpolnjevanju pogojev poslovnih prostorov glede varstva in zboljševanja človekovega okolja in izpolnjevanja drugih pogojev, predpisanih v skladu z zakonom, 2) da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe in 3) da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Tožnik je zoper odločbo sprožil upravni spor in v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila določbe materialnega prava, določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je kršila materialni zakon in ZUP, ker pred izdajo odločbe o prepovedi poslovanja ni rešila predhodnega vprašanja glede pravne razlage 147. člena zakona o podjetjih (ZP) - ali je prenehalo dovoljenje za obratovanje po 147. členu ZP v primerih, ko gre v poslovnem prostoru za opravljanje enake dejavnosti po drugem gospodarskem subjektu, kot jo je opravljal prejšnji imetnik teh poslovnih prostorov in je le-ta imel ustrezno odločbo glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in varstva človekovega okolja. Navaja tudi, da tožena stranka s tem, ko navaja, da naj bi tožeča stranka uredila gostinski prostor z namestitvijo točajnega pulta z enodelnim pomivalnim koritom ipd. ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Dejstvo je, da je lokal v popolnoma nespremenjenem stanju s tem, da je očiščen, pobeljen, dezinficiran in estetsko urejen. Tožena stranka je tudi presegla svoja pooblastila s tem, ko se v odločbi sklicuje na to, da si tožnik ni priskrbel odločbe po 147. členu ZP. O tem, ali je potrebna ustrezna odločba ali ne, so pristojni odločati drugi občinski upravni organi. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Na tožbo tožena stranka ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odločila v skladu z zakonom. Tožbeni ugovor, ki se smiselno nanaša na vprašanje, ali je po 147. členu ZP potrebno dovoljenje za obratovanje v primerih, ko gre v poslovnem prostoru za opravljanje enake dejavnosti po drugem gospodarskem subjektu, kot jo je opravljal prejšnji imetnik teh poslovnih prostorov in je le-ta imel ustrezno odločbo po navedeni določbi zakona, po mnenju sodišča ni utemeljen. Iz same dikcije te zakonske določbe, ki določa, da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti, niti spremeniti pogojev za njeno opravljanje, če pristojen organ ni z odločbo ugotovil, da izpolnjuje temeljne pogoje za opravljanje dejavnosti in z namenom, ki ga ta zakonska določba zasleduje, varovanje koristi tretjih, bodisi da gre za delavce v podjetju ali pa dejavnost povzroča škodljive učinke na človekovo okolje, je mogoče utemeljeno sklepati, da zakon v 147. členu veže odločbo na podjetje kot pravno osebo. Le taka pravna razlaga te določbe zagotavlja pravno varnost tretjih kot tudi pravno varnost samih podjetij, kar je nedvomno temeljna sestavina pravne države, za kar Slovenijo ustava proglaša. Tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka v skladu s 144. členom ZUP morala postopek prekiniti in pridobiti ustrezno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede nasprotnih stališč v zvezi z razlago določbe 147. člena ZP, nima pravne podlage. To vprašanje ne spada v predhodno vprašanje iz 144. člena ZUP in je tožena stranka pravilno ravnala, ko je o tem vprašanju sama podala pravno razlago, s katero se sodišče strinja.

Tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka s sklicevanjem na to, da si tožnik ni priskrbel odločbe po 147. členu ZP, prekoračila pooblastilo, ki ga ima po zakonu, ni pravno utemeljen. Tako pooblastilo daje tržnemu inšpektorju določba 4. člena zakona o tržni inšpekciji, ki določa, da če se opravlja gospodarsko dejavnost brez ustreznega dovoljenja ali je prekoračen predmet poslovanja oziroma dejavnost, izda tržni inšpektor odločbo, s katero prepove dako dejavnost. V tem primeru je tržni inšpektor ugotovil, da tožnik opravlja gostinsko dejavnost brez odločbe, ki je po 147. členu ZP pogoj za začetek upravljanja dejavnosti, in je ukrepal v skladu s prej navedeno zakonsko določbo.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).