Jedro

Vrhovno sodišče je glede določbe četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da je določba kogentne narave, zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave ni mogel veljavno dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker ta pogodba o zaposlitvi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ni prenehala veljati, je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nezakonito.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah I/2, I/3 in I/4 izreka ter v celoti v točkah II, III in IV izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je bila prekinitev delovnega razmerja tožniku 18. 10. 2017 nezakonita (I/1. točka izreka); za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2006, pri čemer mu za čas od nezakonite prekinitve dalje do 1. 2. 2020 pripada mesečna osnovna plača v bruto znesku 6.465,29 EUR, od 2. 2. 2020 dalje pa v bruto znesku 5.172,23 EUR (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje vzpostaviti delovno razmerje in v matično evidenco vpisati delovno dobo (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila, ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (I/4. točka izreka). Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da naj tožena stranka s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi z nastopom dela z dnem 16. 9. 2017 (II. točka izreka); zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 sklenjena za nedoločen čas in da naj tožena stranka tožniku prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 od 16. 9. 2017 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določilo 20. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, da se je tožnik s podpisom te pogodbe strinjal s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006. Zmotno je razlagalo določbo četrtega odstavka 49. člena ZDR-1, saj je ta določba kogentne narave, zato se tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi za predsednika uprave tožene stranke ni mogel odpovedati veljavnosti mirujoče pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006. Navaja, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, ker v zvezi s ponujeno pogodbo o zaposlitvi ni upoštevala aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016. Ponujene pogodbe o zaposlitvi mu tudi ni predložila pravočasno. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je aneks z dne 23. 11. 2016 ničen, ker ni bil sprejet po ustreznem postopku na nadzornem svetu tožene stranke. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožene stranke z dne 9. 4. 2018, v kateri je utemeljevala ničnost aneksa na podlagi določb Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnostih, ter dokaze priložene k tej vlogi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja zato, ker naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je določba četrtega odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dispozitivne narave. Sodišče prve stopnje je za to (sicer materialnopravno zmotno presojo) navedlo jasne razloge, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik to kršitev uveljavlja z navedbami, s katerimi po vsebini nasprotuje dokazni oceni listinskih dokazov, in ne (formalnemu) povzetku listin v obrazložitev sodbe, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu primarno zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ker mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vodja PE A.", ki je v času njegovega opravljanja dela predsednika uprave tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 1. 2015 mirovala. Glede podredno postavljenih zahtevkov pa je navajal, da mu tožena stranka po odpoklicu z mesta predsednika uprave 15. 9. 2017 ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, zato je bila prekinitev delovnega razmerja 18. 10. 2017 nezakonita. Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek in oba podredna tožbena zahtevka zavrnilo kot neutemeljene.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki v obdobju od 1. 1. 1992 do 18. 10. 2017. Stranki sta 6. 3. 2006 sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (ki je bila spremenjena z aneksom z dne 1. 6. 2009) za delovno mesto "vodja PE A.". Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 27. 11. 2016 imenovan za predsednika uprave tožene stranke za mandatno obdobje petih let (od 2. 2. 2015 do 1. 2. 2020), za čas trajanja mandatnega obdobja pa je 30. 1. 2015 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da sta tožnik in predsednik nadzornega sveta tožene stranke 23. 11. 2016 podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, ki se je nanašal na višino tožnikove plače po prenehanju funkcije predsednika uprave tožene stranke. Tožnik je bil 15. 9. 2017 na podlagi četrte alineje drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/2009 in nasl.) razrešen kot direktor tožene stranke, delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo 18. 10. 2017, ker ni podpisal s strani tožene stranke ponujene pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015, da z dnem začetka njene uporabe prejšnja pogodba o zaposlitvi preneha veljati, da tožnik s podpisom te pogodbe izjavlja, da iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi do tožene stranke nima nobenih zahtevkov in da so vse pogodbene obveznosti do njega izpolnjene, zavzelo stališče, da je tožniku s podpisom te pogodbe prenehala veljati predhodna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "vodja PE A." z dne 6. 3. 2006. Štelo je, da je bil tak dogovor strankama dopusten, ker je določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-11 dispozitivne narave in se je tožnik lahko veljavno odpovedal pravici do mirovanja prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Glede aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016 pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta ni bil veljavno sklenjen, ker nadzorni svet tožene stranke o potrditvi aneksa ni posebej razpravljal, o njem ni izrecno glasoval in o odločitvi ni sprejel posebnega sklepa oziroma takega sklepa ni zapisal v zapisnik seje nadzornega sveta.

11. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. V sodbi Pdp 1000/2018 z dne 9. 5. 2019 je enako kot sodišče prve stopnje štelo, da določba četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 ni kogentne narave in da se je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 1. 2015 veljavno odpovedal pravici do mirovanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vodja PE A." z dne 6. 3. 2006, ki je zato prenehala veljati. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je presodilo, da tožena stranka tožniku po razrešitvi s funkcije direktorja uprave ni ponudila ustrezne pogodbe o zaposlitvi, saj ni upoštevala dogovora glede višine tožnikove plače iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 11. 2016, s čimer je kršila dogovor iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015. Na tej podlagi je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost prekinitve delovnega razmerja tožnika 18. 10. 2017 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s tem dnem ni prenehalo, temveč še vedno traja, toženi stranki pa naložilo, naj s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k tej pogodbi z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

12. Vrhovno sodišče je zoper sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1000/2018 dopustilo reviziji obeh strank. S sodbo in sklepom VIII Ips 91/2019 z dne 8. 9. 2020 je reviziji tožnika v celoti, reviziji tožene stranke pa delno ugodilo, izpodbijano sodbo pa, razen v odločitvi v točki I/I izreka, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 18. 10. 2017 prenehalo nezakonito, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je glede določbe četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da je določba kogentne narave, zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave ni mogel veljavno dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 6. 3. 2006. Ker pogodba o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 ni prenehala veljati, je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki 18. 10. 2017 nezakonito. To je sicer z drugimi materialnopravnimi razlogi ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 1000/2018, zato jo je vrhovno sodišče v tem delu potrdilo, v preostalem delu pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Štelo je, da je tožena stranka v reviziji utemeljeno uveljavljala obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenih zahtevkov za reparacijo in reintegracijo ni opredelilo do njenega predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 po 118. členu ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki in za reparacijo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 zavrnilo že zaradi (materialnopravno zmotne) zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki, zato o teh zahtevkih po vsebini še ni odločalo. Posledično v zvezi s tem tudi ni presojalo utemeljenosti predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1, zato dejanskega stanja v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje v točkah I/2, I/3 in I/4 točkah izreka ter v celoti v točkah II, III in IV izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za reintegracijo in reparacijo po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006, ter se v zvezi s tem opredeliti do predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za reparacijo bo moralo upoštevati tudi stališče vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu VIII Ips 91/2019, da aneks z dne 23. 11. 2016 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 ni bil veljavno sklenjen.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, zato jih bo moralo z dopolnitvijo dokaznega postopka odpraviti sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s samostojno pravno celoto (tožbenim zahtevkom za reintegracijo oziroma predlogom tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem višino morebitnega denarnega povračila), ki zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede zakonitosti prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

16. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka se v skladu s četrtim v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

1 V skladu s to določbo v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primerih iz prve, druge, tretje, pete, šeste, osme, enajste, dvanajste in štirinajste alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 z delavcem, ki je že zaposlen pri delodajalcu za nedoločen čas, v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.