Jedro

Kolikor gre za vprašanje pravočasnosti tožbe zaradi motenja posesti, je to dokazovanje dejanskega stanja procesnega prava. To mora sicer ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti, vendar zadostuje že izkaz verjetnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo, ki je bila vložena 22.9.1995 in razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe pod isto številko z dne 25.9.1995. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tožbo je zavrglo kot prepozno, ker je ugotovilo, da je tožnik pred 23.8.1995 zvedel za dejanje, glede katerega tožencu očita motenje. Kot posledico take odločitve je razveljavilo tudi sklep o začasni odredbi.

Proti sklepu se tožnik pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sklepa in navaja: Tožba ni prepozna.

Razširitev poti in asfaltiranje sta dve fazi. Po izpovedbi priče, ki mu sodišče v celoti verjame, so bila pripravljalna dela izvajana 16. ali 17.8.1995, asfaltiranje pa 7.9.1995. Tožnik je bil od sredine avgusta do konca avgusta 1995 na dopustu. Tožnik ni mogel opaziti del pred 23.8.1995. Priča tožnika pred tem datumom na poti ni videl. Sodišče preveč konstruira v tožnikovo škodo. S kamionom se ne vozi vsakodnevno po sporni poti, ampak le po potrebi. Z osebnim avtom pa se sploh ne vozi vsak dan. Tako vsak dan ne more imeti kontrole položaja na sporni cesti. Sodišče bi moralo verjeti tožniku, da je 23.8.1995 zvedel za motenje. Tožba pa je pravočasna tudi glede na ugotovljeni datum asfaltiranja, to je 7.9.1995. Priča sicer pravi, da je ta dela organiziral in financiral. To dejstvo pa s stališča motenjske tožbe ni pomembno. Pasivno legitimiran namreč ni le neposredni motilec, ampak tudi tisti, v čigar korist je bilo motenje storjeno.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo tožbe po členu 77 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo in do njih zavzelo stališča. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (člen 370/1 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 380 točka 3 in členom 381 istega zakona).

Predmet tožbe sta dve dejanji, ki naj bi bili storjeni po tožbenem zahtevku od 23.8.1995 do 7.9.1995. Po ugotovitvah izpodbijanega sklepa naj bi prav tako šlo za dve dejanji: nasutje in razširjanje makadamske poti ter asfaltiranje. Sodišče to šteje kot ponavljajoča se dejanja, kar pomeni, da teče rok za vložitev tožbe od zadnjega dejanja. Sodišče je ugotovilo, da toženec ni tisti, ki naj bi opravil asfaltiranje dne 7.9.1995. Če je tako ugotovilo, tedaj ni imelo podlage, da zavrže tožbo glede dejanja, storjenega 7.9.1995. O tem, da bi bila prepozna tožba tudi glede tega dela zahtevka, pa sklep tudi razlogov nima. Če je torej štelo, da toženec tega ni storil, bi moralo zahtevek zavrniti, ne pa tožbe zavreči. Tako gre v tem delu tudi za bistveno kršitev določb postopka po členu 354 točka 13 Zakona o pravdnem postopku, kajti v tem delu glede na povedano sklepa tudi preizkusiti ni mogoče, ker so razlogi sklepa v nasprotju z izrekom.

Kolikor gre za prvi del zahtevka, torej za nasutje in razširjanje makadamske poti, je najprej treba ugotoviti, da je šele na zadnjem naroku dne 21.3.1996 toženec izrecno ugovarjal, da tožba ni pravočasna, medtem ko v odgovoru na tožbo o tem ne govori, čeprav to navaja zaslišan kot stranka. Res je, da gre pri vprašanju pravočasnosti tožbe za dokazovanje dejanskega stanja procesnega prava in sodišče ni vezano na ugovore, ampak mora uradoma ugotoviti, ali neko dejansko stanje obstaja. Res pa je tudi, da tu za tožbo zadostuje že izkaz verjetnosti, kar pomeni, da sodišče samo, če o dejstvih procesnega stanja ne dvomi, ni dolžno izvajati dokazov, ampak lahko vzame za podlago odločitve le trditve stranke.

Tožnik v tožbi govori o datumu 23.8.1995, ker da je bil prej na dopustu. O tem datumu govori tudi priča, ki jo sodišče prve stopnje šteje za zanesljivo pričo, glede vprašanja, kdaj točno je toženec dejanje opravil in, ali je tožnika pred tem videl na tej poti, pa ne ve nič. Toženec trdi, da je bil tožnik avgusta doma in da je opravljena dela videl pred 23.8.1995, vendar pa je ta njegova trditev splošna, saj še sam ne ve, kdaj je dela opravil, prav tako pa ne pove konkretno, kdaj in ob kateri priliki naj bi toženec to videl. Tako ostaja trditev tožnika o pravočasnosti proti toženčevi trditvi, da ni tako, pri čemer priča ve samo za datum 23.8.1995, ki ga navaja tudi tožnik. Ne ve, kdaj je bilo dejanje opravljeno, prav tako pa tožnika pred tem na poti ni videl oziroma ne izpoveduje, da bi ga videl. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko govori o tem, da mora tožnik dokazovati pravočasnost tožbe. Ni pa se opredelilo do vprašanja, kdaj in s kakšno stopnjo skladnosti predstave z resničnostjo mora kdo kaj dokazovati. Kot rečeno, v tožbi zadostuje izkaz verjetnosti. Sodišče prve stopnje ni povedalo, ali same po sebi šteje tožnikove trditve o pravočasnosti tožbe za verjetne ali ne, ali pa jih šteje za take glede na ugovore toženca. Če so namreč same po sebi verjetne, tedaj je toženec tisti, ki mora nasprotno dokazovati z večjo stopnjo verjetnosti. Če niso verjetne same po sebi, torej ne glede na toženčeve ugovore, bi sodišče to moralo povedati, čeprav očitno ni tako štelo, saj bi sicer tožbo zavrglo že po predhodnem preizkusu (člen 282/1 ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje obe stranki v zvezi z vprašanjem pravočasnosti ponovno zaslišati, nato pa upoštevati zgoraj povedano. Če so za sodišče prve stopnje trditve tožnika o pravočasnosti verjetne in če jih izpodbija šele toženec, tedaj bo moral nepravočasnost tožbe dokazovati trdneje kot doslej, torej ne le s trditvijo, da je bil tožnik ves avgust doma in da je opravljena dela videl. Te svoje trditve bo moral bolj konkretizirati in torej z večjo stopnjo verjetnosti svoje trditve dokazati. Kolikor gre za trditve o dopustu tožnika, ta sicer trdi, da tako ali tako ni bil prijavljen v Atomskih Toplicah. Ne glede na to pa velja opozoriti, da se odgovor (r.št. 17) nanaša na toženca, ne pa na tožnika, kot je bilo postavljeno vprašanje.

Glede na povedano pa bo moralo ponovno odločiti tudi o delu zahtevka, ki se nanaša na dejanje 7.9.1995. Kot posledica razveljavitve sklepa je tudi razveljavitev tistega dela odločitve, ki se nanaša na začasno odredbo. Le kot pojasnilo velja povedati, da zoper začasno odredbo, ki je izdana v postopku zaradi motenja posesti, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke, ni posebne pritožbe, pa tudi ugovora ne (glej člen 442 Zakona o pravdnem postopku) in načelno pravno mnenje, Poročilo VSS 1/86, stran 25 ter stališče evidenčne seje VS RS, Sodnikov informator 5/93, stran 11, točka 4).