Jedro

KPDT v 29. členu določa, da je delavec upravičen do pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Določba 29. člena KPDT je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90 ter ZTPDR. Glede na takratno ureditev prenehanja delovnih razmerij, ni nobenega dvoma, da je določba 29. člena KPDT zajemala vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik pogodbeno kazen vtožuje na podlagi sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je bila nezakonita, ker je bila podana po izteku takrat določenega prekluzivnega 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pogodbene kazni po 29. členu KPDT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek točke I in točke II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna pogodbeno kazen v višini 6.069,60 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in prispevke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 6. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti že od 16. 6. 2008 dalje (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku osmih dni povrne stroške tega postopka v višini 753,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 29. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998 s spremembami). Po tej določbi je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj štiri mesečne povprečne plače družbe v zadnjih treh mesecih dela. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi sicer res odpovedana nezakonito, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani II Pd 848/2006 z dne 9. 5. 2007, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1223/2007 z dne 3. 4. 2008. Vendar pa odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, temveč zaradi tega, ker je bila podana po izteku prekluzivnega roka iz takratnega petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta rok je materialno prekluzivni rok, kar pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz materialnopravnega razloga in ne zaradi opustitve zakonsko predpisanega postopka. Neprepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da je določbo 29. člena KPDT, ki je bila sprejeta pred uveljavitvijo novega ZDR potrebno razumeti tako, da je delavec upravičen do pogodbene kazni, če je pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve zakonsko določenih pogojev za njeno veljavnost. Takšna razlaga je v evidentnem nasprotju z jezikovno razlago KPDT in ni v skladu z namenom strank, ki so kolektivno pogodbo sprejele. V kolikor bi stranke po uveljavitvi pogodbenega koncepta urejanja delovnih razmerij z ZDR/2002 želele pogodbeno kazen razširiti na vse primere, ko se pravnomočno ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, bi kolektivno pogodbo lahko ustrezno spremenile, vendar pa tega niso storile. Pogodbena kazen iz 29. člena KPDT bi po uveljavitvi sedanjega ZDR/2002 v primeru odpovedi iz krivdnih razlogov prišla v poštev, če delavcu ne bi bil omogočen zagovor, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa v kolikor delavec ne bi prejel obvestila o nameravani odpovedi delovnega razmerja ali pa mu odpoved ne bi bila pravilno vročena, pa bi delodajalec delavcu kljub temu odjavil iz obveznih zavarovanj. Tožniku bi v dani situaciji morda pripadala pogodbena kazen iz 28. člena takratne veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami), vendar pa tožnik take pogodbene kazni ni vtoževal. Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je pravica po panožni kolektivni pogodbi drugačna od pogodbene kazni po SKPgd (sodba pritožbenega sodišča Pdp 562/2006). Tožba je nesklepčna, zato je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti v celoti. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru zatrjevanega in zahtevanega, v konkretnem primeru pa tožnik niti podredno ni zahteval plačila pogodbene kazni na podlagi SKPgd. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del zamudne sodbe (tožena stranka ne more imeti interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izreka) sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi določbe 29. člena KPDT dosodilo vtoževano pogodbeno kazen v višini 6.096,60 EUR, to je v višini štirih povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih dela. Določbe 29. člena KPDT, da je delavec upravičen do pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, pač ni mogoče tolmačiti na način, za katerega se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje ima prav, ko je pri razlagi pomena te določbe, ki sploh ni nejasna, upoštevalo tudi pravila o zgodovinski razlagi.

Določba 29. člena KPDT je bila sprejeta v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Glede na takratno ureditev prenehanja delovnih razmerij, ni nobenega dvoma, da je določba 29. člena KPDT zajemala vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V času veljavnosti ZTPDR in ZDR/90 so se najpogostejši sodni spori glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja nanašali na disciplinske ukrepe prenehanja delovnega razmerja in sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Absurdna bi bila razlaga, po kateri bi bil delavec do pogodbene kazni upravičen le v primeru, če na primer v disciplinskem postopku ne bi bil zaslišan, ne pa tudi v primeru, ko je bilo v sodnem sporu ugotovljeno, da očitane kršitve sploh ni storil, ali pa da sta uvedba ali vodenje disciplinskega postopka zastarala.

V času sklenitve KPDT je izraz „nezakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov“ zajemal tudi vse primere, ko je bila odločba o prenehanju delovnega razmerja nezakonita, ker je zastarala uvedba ali vodenje disciplinskega postopka. Obenem pa po tolmačenju tožene stranke ta izraz ne bi pokrival primera, ko je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, izdana na podlagi ZDR/2002, nezakonita, ker je potekel prekluzivni subjektivni ali objektivni rok za njeno podajo. Takšno tolmačenje bi bilo nelogično, saj institutu disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v novi zakonodaji ustreza institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sicer pa se naslov 29. člena KPDT glasi „pogodbena kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja“, kar kaže na to, da so stranke kolektivne pogodbe želeli urediti institut pogodbene kazni zaradi sodno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To je institut, ki ga poznajo tudi druge panožne kolektivne pogodbe. Ureditev, ki bi pogodbeno kazen priznavala samo za procesne kršitve, bi bila unikum in bi pomenila, da so do pogodbene kazni upravičeni delavci, ki so storili očitane kršitve, sklepi o prenehanju delovnega razmerja pa so bili razveljavljeni zaradi procesnih kršitev, obenem pa do pogodbene kazni ne bi bili upravičeni delavci za katere je sodišče pravnomočno ugotovilo, da očitane kršitve niso storili oziroma, da sploh ni bil podan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik pogodbeno kazen vtožuje na podlagi sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je bila nezakonita, ker je bila podana po izteku takrat določenega prekluzivnega 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Tolmačenje, za kakršnega se zavzema pritožba bi pomenilo, da bi bil tožnik upravičen do vtoževanega zneska le, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik ni prejel obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali pa mu odpoved ne bi bila pravilno vročena. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da opustitev vročitve pisnega obvestila delavcu o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga ne pomeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako bi po stališču tožene stranke, pogodbena kazen prišla v poštev le v primeru nepravilne vročitve odpovedi, kar pa je povsem neprepričljivo in v nasprotju z razlogi, zaradi katerih so bile določbe o pogodbeni kazni sploh uvrščene v kolektivne pogodbe.

Res je sicer, da je enako stališče kot tožena stranka zavzelo tudi pritožbeno sodišče v sodbi Pdp 562/2006 z dne 25. 5. 2006, vendar je to stališče napačno in ne more pomeniti ustaljene sodne prakse, saj gre za eno samo tovrstno odločbo. V navedeni zadevi je tožnik plačilo pogodbene kazni zahteval na podlagi določbe 28. člena SKPgd, kar mu je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo tudi dosodilo, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo. Že sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnik pogodbene kazni ni vtoževal na podlagi KPDT, saj ta v 29. členu določa pogodbeno kazen le za primer opustitve zakonsko predpisanih postopkov. Pritožbeno sodišče pa je v citirani sodbi zavzelo stališče, da je pravica do pogodbene kazni po 29. členu KPDT drugačna od pravice po 28. členu SKPgd in da kombinacija obeh pravic pomeni, da delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada pogodbena kazen v višini treh povprečnih plač po 28. členu SKPgd, v primeru, da je do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, pa delavcu pripada celo pet povprečnih plač po 29. členu KPDT. Res je, da panožna kolektivna pogodba lahko da le več pravic od splošne kolektivne pogodbe, vendar se v konkretnem primeru „več pravic“ nanaša le na višino pogodbene kazni, ne pa na to, da je pogodbena kazen omejena le na kršitve pravil postopka. Določba 29. člena KPDT o „opustitvi zakonsko predpisanih postopkov“ je tako le odraz nomotehnične nedoslednosti sestavljalcev kolektivne pogodbe, ki pri tej pogodbi sploh ni edina (glej članek Mihe Šercerja, Zakaj je kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije nevarna za uporabo, Pravna praksa št. 10/2012).

Po odpovedi KPDT sta stranki sklenili novo kolektivno pogodbo o dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006), ki pa je že usklajena s terminologijo ZDR/2002. Tako je v prvem odstavku 25. člena te kolektivne pogodbe določeno, da je delodajalec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj 3 povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.