Jedro

Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je obstajal med pravdnima strankama in prvotno tudi očetom pravdnih strank ustni dogovor o skupni gradnji, s katerim je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik na podlagi skupne gradnje postal solastnik predmetne nepremičnine. Temu ustrezno je postavila tudi zahtevek na izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim se bo dovolil vpis solastninskega deleža na ime tožeče stranke pri spornih nepremičninah. Res je hkrati postavila tudi ugotovitveni zahtevek, ki v primeru skupne gradnje ni potreben, saj zadošča zgolj zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, kar je sodišče prve stopnje sicer v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, je pa v preteklosti sodna praksa tudi takšne zahtevke dopuščala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo glavna tožbena zahtevka, ki sta se glasila, da je tožnik solastnik parc. št. 491/2, dvorišče v izmeri 101 m2, stanovanjska stavba v izmeri 66 m2, gospodarsko poslopje 48 m2, vpisane pri vl. št. 5, k. o. X, do ½ celote ter, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim bo dovolila vpis solastniškega deleža ½ prej navedenih nepremičnin na ime tožeče stranke, v 15 dneh pod izvršbo, sicer bo listino nadomestila sodba (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 50.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.969,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je zmotno uporabilo pravo, ko je odločalo le po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj bi moralo uporabiti tudi določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Sodišče je zapisalo, da je primarni tožbeni zahtevek razdelilo na dva zahtevka in ju obravnavalo ločeno, neodvisno drug od drugega. Zato je prišlo do kršitev pravil postopka, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, gre tudi za sodbo presenečenja. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka podajala navedbe in dokaze, da je bil najprej med očetom pravdnih strank, toženko in tožnikom dogovorjen ustni dogovor o skupni gradnji, s katerim je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik na podlagi skupne gradnje postal solastnik predmetne nepremičnine. Ko je na podlagi darilne pogodbe toženka postala lastnica nepremičnine, je njun ustni dogovor ostal nespremenjen, ravno zaradi tega ustnega dogovora je toženka podpisala izjavo z dne 20. 7. 2000. Tožnik je to dokazoval s pričami, predlagal svoje zaslišanje in predložil izjavo. Pisni dogovor tako le dodatno dokazuje, da je bil med pravdnima strankama (in prej še z njunim očetom) sklenjen ustni dogovor o skupni gradnji, na podlagi katere bo tožnik pridobil solastnisko pravico do ½ predmetne stavbe. Sodišče je s tem, ko je pisni dogovor presojalo ločeno od ostalih dokazov, napačno ugotovilo dejansko stanje in kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Brez predhodnega ustnega dogovora o skupni gradnji in vzpostavitvi solastnine tudi te izjave ne bi bilo. Sodišče je vso težo dalo le sklenjeni darilni pogodbi med pokojnim očetom pravdnih strank F. B. in toženo stranko, zaključek sodišča je arbitraren in tudi materialnopravno zmoten, saj se v primeru skupne gradnje razmere ne urejajo z darilno pogodbo. Skupni dogovor tako o gradnji, kot o pridobitvi solastninske pravice je ves čas zatrjeval tožnik. Izhaja tudi iz izjave, ki jo je toženka podpisala dne 20. 7. 2000 in svoj podpis overila pri notarju. V nasprotju s tem, kar je zapisalo sodišče v razlogih sodbe, je iz zapisnikov o zaslišanju prič razvidno, da sta tako oče in mati pravdnih strank v času gradnje tretjim osebam pripovedovala, da bo tudi tožnik postal v določenem deležu lastnik stanovanjske hiše, tožeča stranka se sklicuje na izjave iz zapisnikov o zaslišanju prič M. R., L. K. in B. K. ter kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje. Izjave očeta, o kateri je govorila priča B. K., ni mogoče razumeti kot izjave o dedovanju. V kolikor je sodišče izjavo priče razumelo tako, da je bila nejasna in neskladna z njenimi prejšnjimi odgovori, bi to moralo razčistiti, ker sodišče tega ni storilo, to pomeni kršitev 285. člena ZPP. Zaključek, da sodišče ne dvomi, da bi pokojni F. B. v primeru dogovora o skupni gradnji in pridobitvi solastnine, to uredil ob sklepanju darilne pogodbe, nima podpore v izvedenih dokazih, je neživljenjski in nelogičen, toženka in oče pravdnih strank sta s sklenitvijo darilne pogodbe želela zaobiti naveden ustni dogovor. V nasprotju z izvedenimi dokazi je 26. točka razlogov sodbe, ki se nanaša na ugotavljanje ustnega dogovora za vlaganja v letu 2000 in 2007, sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik ni bil izrecno vprašan o obstoju ustnega dogovora v letu 2000 in 2007, njegove izpovedi pa vseeno ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da je ustni dogovor ves čas obstajal. Nadaljnja vlaganja pa so bila sproti ustno dogovorjena, upoštevajo že dano zavezo po prenosu lastništva, ki izhaja iz izjave z dne 20. 7. 2000. Sodišče je nadalje napačno in protispisno navedlo, da tožnik ni zatrjeval pridobitve solastninske pravice kot posledice skupne gradnje, trditvena podlaga glede tega se nahaja v IV., V. in VII. točki prve pripravljalne vloge z dne 9. 10. 2009 in v drugem odstavku XI. točke pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 3. 2013. Napačen in protispisen je zaključek sodišča v 29. točki razlogov sodbe, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je glede na sklenjen dogovor le lastnik stanovanja. Tako ZTLR kot sodna praksa sta v času ustnega dogovora pravdnih strank v takih primerih priznavala nastanek solastninske pravice. V času dogovora so se podobni primeri obravnavali tudi po določilih 23. člena ZTLR in 24. do 26. člena ZTLR. Tudi 2. odstavek 48. člena SPZ govori v primerih dogovora o skupni gradnji, ob hkratnem dogovoru o pridobitvi solastninske pravice, o nastanku solastnine in ne lastnine na določenem delu stavbe. Brez vzpostavitve solastnine na zemljišču in skupnih delih tudi ni mogoče pridobiti etažne lastnine. Napačen je zaključek sodišča v 31. točki razlogov sodbe, saj je tožnik v trditveni podlagi navajal, da je solastninsko pravico tudi pridobil. Da sta si pravdni stranki v naravi razdelili uporabo nepremičnine, ne pomeni, da zato tožnik ne more pridobiti solastninske pravice na nepremičnini. V svoji vlogi je tožnik navedel trditveno podlago in postavil zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vknjižil kot solastnik. Ne drži, da je tožnik zahteval več, kot se je toženka zavezala z izjavo, saj bi bilo treba izjavo razlagati v povezavi z zakonskimi določili in zgoraj obrazloženim ustnim dogovorom. V izjavi tudi ni navedeno zaporedje, niti potrebni postopki, po katerih bo v zaključku prišlo do vpisa lastninske pravice, pač pa je zasledovala končno stanje. V 49. točki razlogov sodbe sodišče pride samo s seboj v nasprotje, ko navede, da tožnik za izvršena vlaganja ni imel soglasje nekdanjega lastnika, pokojnega F. B. in kasneje ne soglasja toženke, čeprav je toženka v izjavi priznala, da je določena dela izvedel tožnik, navedeno je tudi v popolnem nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Sodišče je zaključilo, da tožnik ni izgubil posesti na predmetni nepremičnini in zato terjatev tožnika še ni nastala, pri čemer tožnik opozarja, da se sodišče sklicuje na zaslišanje tožnika z dne 3. 9. 2013, zadnja glavna obravnava je bila dobro leto kasneje. Na tem naroku je priča M. R. izpovedal, da se je tožnik preselil v H., tudi B. K. je povedal, ko je bil zaslišan kot priča 11. 2. 2014, da tožnika, odkar se je preselil v H., ne obiskuje več tako pogosto. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdaj je prišlo do izgube posesti. Sicer pa je pravna podlaga, zaradi katere je tožnik vlagal v predmetno nepremičnino, odpadla že z vložitvijo tožbe tožene stranke na izselitev tožnika iz predmetne nepremičnine in njeno izpraznitev in je tožnik najmanj od tedaj upravičen terjati povračilo vlaganj, zaradi katerih je bila toženka obogatena. V vsakem primeru bi bila potrebna postavitev izvedenca gradbene stroke, kot ga je substancirano predlagal tožnik in zanj že založil predujem. S tem, ko sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve o stroških, saj sodišče ni specificiralo, za katere vloge je toženi stranki priznalo stroške in odločitve ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede primarnega tožbenega zahtevka pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje izjavo tožene stranke z dne 20. 7. 2000 zmotno obravnavalo ločeno od vseh ostalih dokazov in kot samostojno pravno podlago za pridobitev (so)lastninske pravice tožnika na spornih nepremičninah. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka zatrjevala, da je obstajal med pravdnima strankama in prvotno tudi očetom pravdnih strank ustni dogovor o skupni gradnji, s katerim je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnik na podlagi skupne gradnje postal solastnik predmetne nepremičnine. Temu ustrezno je postavila tudi zahtevek na izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katerim se bo dovolil vpis solastninskega deleža na ime tožeče stranke pri spornih nepremičninah. Res je hkrati postavila tudi ugotovitveni zahtevek, ki v primeru skupne gradnje ni potreben, saj zadošča zgolj zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, kar je sodišče prve stopnje sicer v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, je pa v preteklosti sodna praksa tudi takšne zahtevke dopuščala. Kljub takšni ugotovitvi je sodišče sicer vse dokaze (razen navedene izjave) obravnavalo in presojalo v okviru ugotovitvenega zahtevka, pri čemer je zaključilo, da tožnik ni dokazal potrebnega pravnega naslova za pridobitev solastninske pravice na spornih nepremičninah, vendar preuranjeno, saj ima, kot že navedeno, pritožba prav, da bi bilo treba v okviru presojanja, ali je utemeljen zahtevek tožeče stranke na podlagi zatrjevane skupne gradnje, presojati tudi izjavo tožene stranke z dne 20. 7. 2000. Ker sodišče navedene izjave ni upoštevalo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni upoštevalo metodološkega napotka, ki ga daje navedeni člen, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče druge stopnje pri tem še ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku zatrdila tudi, da je šlo za nastanek nove stvari (kar bi lahko bilo podlaga za ugotovitveni zahtevek) in uporabo ZTLR (če bi bila z gradnjo na tuji stvari lastninska pravica pridobljena pred uveljavitvijo SPZ), vendar je tovrstne trditve podala že po prvem naroku za glavno obravnavo in jih ni v ničemer izkazala, se pa sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo, zato sodišče druge stopnje samo v tem delu tožbenega zahtevka (1. odstavek I. točke izreka) ne more zavrniti.

7. Pritožba ima sicer prav, da pridejo v poštev tudi določila, ki so veljala pred SPZ-jem, vendar ta glede skupne gradnje niso bila drugačna oziroma je bilo tudi v času veljavnosti ZTLR lastninsko pravico z vlaganji mogoče pridobiti ob nadaljnji predpostavki, da je obstajalo soglasje za pridobitev solastninske pravice na tej podlagi oziroma, da je bil sklenjen dogovor o skupni gradnji, odločilna dejstva so enaka kot po zdaj veljavnem 2. odstavku 48. člena SPZ, ki ga je kot materialnopravno podlago uporabilo sodišče prve stopnje.

8. Glede primarnega tožbenega zahtevka bo torej sodišče prve stopnje v nadaljevanju moralo glede zatrjevane skupne gradnje presoditi vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj kot celoto (vključno z navedeno izjavo), pri čemer pritožba utemeljeno opozarja tudi na neprepričljivo dokazno oceno glede priče B. K., saj ga je sodišče izrecno spraševalo o nepremičninah na naslovu P. 1, zaključilo pa, da se njegovi odgovori nanašajo na celotno zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank. Ponovno bo treba oceniti tudi izpovedbo tožnika (pritožba opozarja, da ni bil izrecno vprašan glede ustnega dogovora v letu 2000 in 2007 in v zvezi s tem na zmoten zaključek), upoštevati pa tudi pravilne pritožbene navedbe, da so bile v postopku podane trditve tožeče stranke glede pridobitve solastnine kot posledice skupne gradnje in ne drži, da tožnik pridobitve solastninske pravice ni zatrjeval. Temu ustrezno je postavil tudi tožbeni zahtevek na podlagi zatrjevane skupne gradnje.

9. V primeru, da bo sodišče ponovno zaključilo, da tožnik dogovora ni dokazal in bo prišlo do obravnavanja podrednega tožbenega zahtevka, pa je ugotoviti, da ima pritožba prav, da je sodišče, ki je zaključilo, da obligacijska terjatev tožnika še ni nastala, ker po 3. odstavku 48. člena SPZ zastaralni rok teče od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (kar je sodišče zaključilo, ker je tožnik izpovedal, da še vedno stanuje v sporni nepremičnini, spregledalo, pa da sta dve priči na kasnejših narokih izpovedali, da se je tožnik preselil), napačno ugotovilo dejansko stanje. Sicer pa 48. člen SPZ določa le zastaralni rok, ne pa trenutka, od katerega se povrnitev vrednosti vlaganj lahko zahteva. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja tudi na kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče predhodno v sodbi (pri primarnem tožbenem zahtevku) ugotovilo, da je bilo soglasje za vlaganja (vsaj tiho) podano, pri podrednemu zahtevku, pa temu nasprotno navaja, da za izvršena vlaganja tožnik ni imel soglasja nekdanjega lastnika in kasneje tudi ne soglasja toženke.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na že obrazloženo, nadaljnji napotki niso potrebni.

11. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).