Jedro

Merilo za razdelitev plačila stroškov upravljanja mora biti postavljeno upoštevaje število posameznih delov stavbe, površine posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Določilo Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, da se v primeru izostanka obvestila o tem koliko oseb biva v stanovanju, šteje, da je le teh 8, nima opore v zakonu.

Sodišče sodi v okviru ustave in zakonov. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156556/2012 z 18. 10. 2012 in tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.380,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali vsaj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da ne bi smela uporabiti 29. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2171/2012, v kateri je zavzeto drugačno stališče kot v izpodbijani sodbi. Pojasnjuje, zakaj je morala tožencu stroške obračunati z uporabo 29. člena Pravilnika, torej tako, kot da v stanovanju živi osem oseb.

V nadaljevanju še navaja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka ležerna, saj da ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni “ustrezno predstavila vsebine svojega zahtevka“. Predložila je razdelilnike, ki povsem določno opredeljujejo zahtevek po temelju in višini.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je najprej sporno vprašanje, ali je tožeča stranka zakonito sankcionirala toženca, ki ni v roku sporočil, koliko oseb živi v stanovanju, s tem, da mu je stanovanjske stroške, ki se obračunavajo glede na število oseb po 29. členu Pravilnika, obračunala tako, kot da v stanovanju živi osem oseb(1). Sodišče prve stopnje je obsežno obrazložilo, zakaj določbe Pravilnika ni uporabilo. Višje sodišče se s takšnimi razlogi strinja. Sodišče mora soditi na podlagi ustave in zakona(2). Če sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti(3).

6. Pravilnik ne more določati pravic in dolžnosti pravnih subjektov, ampak je namenjen izvrševanju zakonov. O izvrševanju zakona pa lahko govorimo le tedaj, če pravilnik ostaja v mejah predmeta, ki ga oblikuje zakon. Stanovanjski zakon (SZ-1) v 1. odstavku 30. člena določa, da se za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena SZ-1, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Znotraj teh zakonskih okvirov bi torej moral ostati Pravilnik.

7. Višje sodišče soglaša s stališčem pritožnice (skladno je tudi s stališčem sodišča prve stopnje in stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2171/2012), da zahteva Pravilnika, da morajo stanovalci v določenem roku upravniku sporočiti podatke o tem, koliko oseb prebiva v stanovanju, ostaja v mejah predmeta, ki ga oblikuje zakon. To pa ne velja za sankcijo, ki jo za primer nesporočila podatkov v 29. členu predvideva Pravilnik. Tukaj je bil izvrševalec v tolikšni meri “ustvarjalen“, da je vsebinsko posegel v samo obstojnost pravic in dolžnosti oz. je dolžnosti stanovalcev stopnjeval ter njihovo nesodelovanje kaznoval, s tem pa mimo zakona ustvaril novo merilo za razdelitev plačila stroškov. Za kaj takšnega v zakonu ni prav nobene opore.

8. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo uporabo sporne določbe Pravilnika. Takšna razlaga tudi ne nasprotuje ustaljeni sodni praksi, saj ena odločba višjega sodišča še ne povzroči uskladitve sodne prakse.

9. Pravilni so tudi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, da ob utemeljenem ugovoru toženca, da je del vtoževanih stroškov nepravilno obračunan za osem, namesto za tri osebe, glede na trditveno podlago tožbe, tožbenemu zahtevku ni mogoče niti delno ugoditi. Takšni razlogi sodbe, za razliko od tožbenih trditev, niso prav nič ležerni, kot sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pritožnica. Tožeča stranka je navedla le kolikšen mesečni znesek od toženca zahteva in kdaj naj bi posamične mesečne terjatve zapadle. V nadaljevanju je še splošno naštela, katere stroške skupni vtoževani znesek predstavlja. Iz takšnih tožbenih trditev sodišče prve stopnje ni moglo izluščiti, kolikšen del posamičnega mesečnega zneska predstavlja katerega od stroškov, kar bi mu v nadaljevanju omogočilo upoštevanje pravilnega ključa delitve stroškov. Sklicevanje na listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz svojih trditev, ne more nadomestiti pomanjkljivih tožbenih trditev, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje in svojo odločitev podkrepilo s sklicevanjem na usklajeno prakso višjih sodišč. Prav pritožnici je že večkrat enako pojasnilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, npr. v odločbi II Cp 1683/2012 s 13. 2. 2013. 10. Pritožba torej ni utemeljena, saj v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Dvakrat toliko, kot se šteje za primerno po 14. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem.

(2) 125. člen Ustave RS in 1. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih.

(3) exceptio illegalis.