Jedro

Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo (ali celo moralo opraviti) sodišče druge stopnje. Gre izključno za preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo z zahtevkom za plačilo 7.470,76 EUR in v tem delu postopek ustavilo ter dovolilo razširitev tožbe s povečanjem zahtevka za 4.270,76 EUR. Nato je s sodbo naložilo tožencu, da tožniku plača 133.065,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), v presežku zavrnilo zahtevek za plačilo 20.905,92 EUR in zahtevek za plačilo obresti od posameznih, v izreku navedenih zneskov in datumov zapadlosti (II. točka izreka sodbe) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), pritožbo tožnika pa zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (II. točka izreka) ter sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je pritožbo vložil tožnik.

4. V pritožbi navaja, da bi sporna vprašanja moralo razrešiti sodišče druge stopnje samo, nato pa nasprotuje stališčem sodišča druge stopnje in s tem v zvezi navaja, da družbenik ne more odločati o zadevah, ki se nanašajo nanj (506. člen ZGD-1) in zato dejstvo večine glasovalnih pravic (na kar se sklicuje sodišče druge stopnje) ni pomembno, torej ni razlogov oziroma „potrebe“ za razveljavljanje sodbe sodišča prve stopnje; da dejstvo, da ima nekdo večino glasovalnih pravic, ne pomeni, da bo posledično sprejet vsak sklep, ki ga predlaga tak družbenik; da toženec ni upravičen do plačila iz naslova zatrjevanega manjka plač; da je tožnik podal ugovor zastaranja; da mora biti skupščina tudi pravilno sklicana, saj so lahko podani ničnostni razlogi; da sodišče druge stopnje sploh ni zavzelo stališča do vračila odpravnine; da aneksa, na podlagi katerega si je toženec odredil plačilo, ni podpisala pristojna oseba itd. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku je z zadnjo novelo (ZPP-E) uveljavil možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357.a člen ZPP).1 Pri tem zakon izrecno določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP). Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje torej ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo (ali celo moralo opraviti) sodišče druge stopnje. Gre izključno za preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. 7. Glede na začrtan okvir pritožbe tožnikova pritožba ne more biti uspešna. Tožnik namreč sklepa ne izpodbija zato, ker izrecno nasprotuje vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma razlogom za takšno vrnitev, temveč zato, ker se ne strinja z razlogi odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi, torej razlogi iz 338. člena ZPP. Res v pritožbi navede, da bi moralo sporna dejstva sodišče druge stopnje razrešiti samo, vendar gre za povsem splošno navedbo, ki jo v nadaljevanju ne konkretizira s tem, da bi napadel razloge sodišča druge stopnje za to, da zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (glej 18. točko obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje, v kateri so ti razlogi navedeni), temveč jo poveže le s kritiko tistih razlogov sodišča druge stopnje, zaradi katerih je sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka sploh razveljavilo. Kot navedeno pravno sredstvo pritožbe ni namenjeno presoji razlogov sodišča druge stopnje, tudi če so ti vprašljivi, morda niti pravilni, ali če sklep sodišča druge stopnje nekaterih relevantnih razlogov za odločitev o razveljavitvi celo ne vsebuje.2 Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo.

8. Tožnik in toženec sta priglasila pritožbene stroške oziroma stroške odgovora na pritožbo. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podoben institut smo v delovnih in socialnih sporih že poznali v 30. členu prvotnega besedila Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., ki je veljal do 30. 9. 2008 – do uveljavitve Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45-1983/2008)). 2 V konkretni zadevi razlogov za odločitev o zahtevku za vračilo odpravnine.