Jedro

Materialna imuniteta iz 1. odstavka 134. člena URS izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika za odločanje v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z zamudno (?) sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino 5.000,00 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zaradi česar je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbeni zahtevek zavrnilo.

S sklepom z dne 16.9.2008 pa je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke z dne 11.2.2008 za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da tožnik kljub pozivu s sklepom z dne 7.7.2008 ustreznih dokazil v izkaz zatrjevanega šibkega premoženjskega stanja in posledične ogroženosti preživljanja ni predložil oziroma predložena niso v skladu z določilom 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) oziroma 2. odstavkom 169. člena ZPP. Predložen izpisek iz bančnega avtomata (na dan 14.9.2007) se ne nanaša na relevantno časovno obdobje zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga (januar, februar in marec 2008), iz predloženega informativnega izračuna dohodnine za leto 2007 pa je razvidno, da je predlagateljeva osnova za odmero dohodnine (po odbitju vseh prispevkov, stroškov in olajšav) znašala povprečno mesečno več kot 1.400,00 EUR, to pa je nedvomno znesek, ki enemu članu gospodinjstva omogoča preživljanje, ki zaradi plačila sodnih taks tako ne bi bilo ogroženo.

Tako zoper zamudno sodbo, kot tudi zoper sklep, se pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče obe izpodbijani odločitvi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje tako o tožbenem zahtevku, kot tudi o predlogu za oprostitev plačila sodnih stroškov. V obširni pritožbi zoper sodbo v desetih točkah izraža svoje nesoglasje z odločitvijo sodišča prve stopnje, pri čemer izpodbijana sodba nasprotuje tistemu, kar je navedel v tožbi ter vlogi z datumom 1.5.2008 (dopolnitev oziroma poprava vloge - tožbe).

V pritožbi zoper sklep pa meni, da je iz predloženih dokazil jasna situacija, da je imel do 14.4.2008 blokado tekočega računa, na katerega dobiva plačo, ki je edini vir njegovih dohodkov. Ne drži ugotovitev, da pade blokada tekočega (verjetno je mišljeno transakcijskega) računa v za odločanje nepomembno časovno obdobje. Je pa res, da 11.2.2008, ko je vložil tožbo, ni mogel vedeti, kdaj se bo blokada končala. Le-ta je bila odpravljena 12. dne v mesecu, kar pomeni, da ne drži ugotovitev sodišča, da je od 14.3.2008, ko sem dobil obvestilo banke o poplačilu terjatve, lahko neomejeno razpolagal s svojimi sredstvi. Zato je razpolagal le s 400,00 EUR na mesec, s takimi sredstvi pa ni mogoče preživeti ob dejstvu, da je dolžan plačevati preživnino za dva otroka (250,00 EUR mesečno) in mu je za preživljanje v relevantnem časovnem obdobju ostalo le po 150,00 EUR. S 1.9.2008 pa je brezposelna oseba, kar dokazuje s potrdilom o prijavi v evidenco brezposelnih oseb zavoda za zaposlovanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper (zamudno) sodbo: Iz tožbenih trditev povsem jasno sledi, da tožnik od toženke kot sodnice (Višjega sodišča v Kopru) uveljavlja odškodnino zaradi odločanja sodnice kot članice senata višjega sodišča v njegovi izvršilni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Tolminu pod opr. št. I 154/2007, sklicujoč se pri tem na v 26. členu Ustave RS (URS) določeno pravico do povračila škode. Čeprav tožnik v tožbi ne navaja, kakšno škodo sploh je utrpel, da od toženke zahteva 5.000,00 EUR odškodnine (ali gre za zmanjšanje tožnikovega premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), ali morebiti povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu (nepremoženjska škoda) - primerjaj 132. člen Obligacijskega zakonika - OZ), se pritožbeno sodišče v to vprašanje ni posebej spuščalo iz spodaj navedenih razlogov. Res ima v skladu s 26. členom Ustave RS (z naslovom "Pravica do povračila škode") vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (1. odstavek), in ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo škode tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil (2. odstavek), vendar Ustava v 134. členu (z naslovom "Imuniteta sodnika") določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču (1. odstavek); sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije (2. odstavek). Materialna imuniteta (1. odstavek 134. člena URS) torej izključuje neposredno odškodninsko odgovornost ("klicati na odgovornost", tudi odškodninsko) sodnika za odločanje v sodnem postopku. Da pa gre pri toženki kot sodnici glede vtoževane odškodninske terjatve in zatrjevanega škodnega dejanja za "mnenje, ki ga je dala pri odločanju v sodišču", je jasno iz dejstva, da gre pri tem za odločitev sodišča, in ne za odločitev sodnice (sicer članice senata (sodišča), ki je o zadevi odločal(o) - glej tožbi priložen sklep Višjega sodišča v Kopru). Pri tem seveda ne gre za neodgovornost (sodnika), temveč udejanjanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, to je udejanjanje neodvisnosti in nepristranskosti sodnika pri sojenju. Za sodnika odškodninsko odgovarja država, sodnik pa za morebitno protipravno ravnanje odgovarja v skladu z določbami Zakona o sodniški službi. URS torej sama izključuje odškodninsko odgovornost sodnika po 2. odstavku 26. člena URS. In ker je ustavno izključena morebitna odškodninska odgovornost sodnika za sojenje (odločanje), odškodninske odgovornosti sodnika ne morejo utemeljiti tožbene trditve, ne glede na to, kaj tožnik v tožbi navaja. Če je sodnikova odškodninska odgovornost za "sojenje" izključena, je trditve v nobenem primeru ne morejo utemeljiti. Taka tožba je nesklepčna (iz tožbenih trditev utemeljenost zahtevka ne izhaja), tak zahtevek pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje povsem pravilno na podlagi določbe 3. odstavka 318. člena ZPP kot neutemeljen zavrnilo. Tega pritožba ne omaja, niti ne more. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo.

K pritožbi zoper sklep: Pri graji sklepa, s katerim je sodišče predlog tožnika za oprostitev plačila stroškov postopka zavrnilo, pritožnik očitno spregleda, da je tožbo s prošnjo za oprostitev plačila sodnih stroškov, vložil šele 14.4.2008, in ne 11.2.2008, kot je navedeno na sami vlogi in kot tožnik navaja v pritožbi. Tožnik sam je na poziv sodišča predložil potrdilo PBS z datumom 14.3.2008, naslovljeno nanj, s katerim ga PBS obvešča, da je bila terjatev iz njegovega osebnega računa poplačana dne 14.3.2008. To pa pomeni, da pritožnik neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v času vložitve tožbe (in predloga) neomejeno razpolagal s svojimi denarnimi sredstvi. Zato so temu nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Pri tem dejstvo, da je tožnik s 1.9.2008 postal brezposelna oseba, ni pravno pomembno, saj gre za odločanje o tožnikovem predlogu z dne 14.4.2008 oziroma pravilnosti in zakonitosti sklepa (odločitve) o tožnikovem predlogu. Zato so pomembne okoliščine, ki so obstajale in so bile zatrjevane v času vložitve predloga oziroma pred odločitvijo. Če sodišče za navedeno dejstvo pri odločanju ni vedelo, ga ni moglo upoštevati, pri čemer je bila tožnikova obveznost (kot predlagatelja stroškovne oprostitve - drugi odstavek 169. člena ZPP), da o tem obvesti sodišče. Tega pa tožnik ni storil. In nenazadnje zgolj navedeno dejstvo tudi še ne dokazuje utemeljenosti predloga in s tem napačnosti izpodbijane odločitve. Ker je izpodbijana odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.