Jedro

Ni utemeljen očitek, da bi sodišče lahko priče pozvalo, da podajo pisno pričanje o vprašanjih, ki bi jih sodišče štelo za relevantna. Toženka bi lahko lahko to tudi sama predlagala, pa niti ne trdi, da bi to storila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti 4.443,24 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati:

-znesek v višini 244.027,03 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 28. 9. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 55.925,75 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 9. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 53.852,42 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 9. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 199.165,51 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 9. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 4.624,80 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 12. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 103.629,60 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 12. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 37.339,49 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 27. 12. 2017 dalje do plačila;

-znesek v višini 333.637,00 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 14. 5. 2018 dalje do plačila;

-znesek v višini 63.032,00 USD skupaj z zamudnimi obrestmi od tega zneska v višini 1 % mesečno za obdobje od dne 14. 5. 2018 dalje do plačila;

-procesne obresti v višini zakonske obrestne mere, obračunane od zneska 95.817,76 USD za obdobje od dne 25. 9. 2018 dalje do plačila.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 24.623,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2.Zoper sodbo se je pritožila toženka in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta 5. 1. 2017 sklenili Prodajno pogodbo, v kateri sta se tožnica kot prodajalka in toženka kot kupka dogovorili, da bo tožnica prodala in izročila, toženka pa kupila in prevzela v last različne farmacevtske produkte iz asortimenta tožnice v skupni vrednosti 4.000.000,00 USD z namenom njihovega izvoza in nadaljnje prodaje s strani toženke tretjim osebam oziroma kupcem na ozemlju Republike Uzbekistan. Cene so bile določene v USD, dogovorjeno je tudi plačilo zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom. Na podlagi posameznega poročila je tožnica pripravila predračun, ki ga je toženka še pred dobavo pregledala in potrdila. K temu sta pravdni stranki sklenili še deset aneksov, v nadaljevanju sta pomembna Aneks št. 5 in Aneks št. 10. Z Aneksom št. 10 sta se pravdni stranki dodatno dogovorili za prodajo onkoloških produktov v skupni vrednosti 396.669,00 USD. Tožnica v tem postopku vtožuje deset računov, ki jih toženka ni nikoli prerekala, a jih tudi ni plačala oziroma jih je plačala le deloma.

6.Toženka je v postopku poleg prerekanja računov predlagala tudi izvedbo procesnega pobota do višine 557.612,00 USD, in sicer za bonuse od 1. 4. 2017 do 31. 3. 2018 v znesku 257.646,00 USD, za izgubo vrednosti blaga zaradi devalvacije 290.518,00 USD, odškodnino zaradi odpovedanega naloga za pošiljko 31. 5. 2017 v znesku 1.630,00 USD, odškodnino zaradi dodatnih carinskih obveznosti zaradi spremembe seznama pakiranja v znesku 1.778,00 USD in neplačan bonus za tretje četrtletje 2017 v znesku 6.040,00 USD.

7.Sodišče prve stopnje je glede dveh računov, izdanih na podlagi Aneksa št. 10 v zvezi z javnim naročilom Republike Uzbekistan za nakup onkoloških produktov ugotovilo, da so bili zaradi izjemnega časovnega pritiska res izdani dokumenti za dostavo in račun ter izvedena dobava s strani tožnice, niso pa bili dogovorjeni vsi komercialni pogoji v zvezi s provizijo toženke. Vendar dobropis ni bil izdan, toženka pa tudi ni prejela nobenega plačila s strani končnega kupca. Kljub temu, da toženka Aneksa št. 10 ni podpisala, ker provizija ni bila dogovorjena, pa toženka ni prerekala, da ji je tožnica onkološke produkte dobavila, zato je toženka na podlagi 2.2.3. točke pogodbe dolžna zanje plačati.

8.V zvezi s terjatvami toženke, ki jih je ta uveljavljala v procesni pobot, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Toženki je naložilo v plačilo posamezne zneske po neplačanih računih skupaj z zamudnimi obrestmi od teh zneskov v višini 1 % mesečno za obdobja od različnih datumov zapadlosti dalje do plačila, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

9.Uvodoma toženka trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga, da o pravici oziroma nasprotni terjatvi toženke do tožnice odloči kot o predhodnem vprašanju. Vendar je o predhodnem vprašanju mogoče govoriti le, kadar je od njegove rešitve odvisna meritorna odločba o glavni stvari (tako imenovana prejudicialnost; prim. 13. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).1 Ker odločitev o tožbenem zahtevku tožnice, natančneje o obstoju terjatve tožnice, v tej zadevi ni odvisna od obstoja od v pobot uveljavljane terjatve toženke, je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10.Pritožnica nadalje trdi, da sodišče niti ni odločilo, katere pravne podlage šteje kot relevantne za rešitev tega primera, pri čemer toženka ni imela možnosti, da bi podrobneje opredelila svoj zahtevek z ustreznimi trditvami, ki bi jih podprla z ustreznimi dokazi. Glede na splošnost teh pritožbenih trditev gre pritožnici le pojasniti, da je dolžnost stranke navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira (v tem primeru) svoje ugovore (prim. 212. člen ZPP), sodišče pa je tisto, ki odloča, katera dejstva bo štelo za pravno pomembna, ko pravno kvalificira spor. Če oceni, da stranka ni navedla pravno pomembnih dejstev, jo opozori v okviru materialno procesnega vodstva, česar pa ni dolžno storiti, če je na pomanjkljivosti v trditveni ali dokazni podlagi opozorila že nasprotna stranka. Da je na pomanjkljivosti v trditveni podlagi, pa tudi glede predloženih dokazov tožnica toženko opozarjala, izhaja iz tožničinih vlog (prim. njeno drugo in tretjo pripravljalno vlogo), glede dokazov pa tudi iz izpodbijane sodbe.

11.Po stališču pritožnice se sodišče prve stopnje tudi ni zadosti poglobilo v dejansko stanje spora, predvsem v nasprotni zahtevek toženke, kajti zavrnilo je predlagane dokaze z zaslišanjem prič. Po stališču pritožnice razlog zavlačevanja in potencialno povečevanje stroškov postopka ne more biti ustrezen argument za neizvedbo predlaganih relevantnih dokazov. Vendar, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, dejstvo, da gre za pričo - tujca, katere zaslišanje bi omogočilo tako video kot avdio neposredna povezava, ni bil razlog za zavrnitev predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je dokaze zavrnilo kot nerelevantne, iz nadaljevanja izpodbijane sodbe pa izhaja tudi, da jih ni izvedlo zaradi pomanjkljive trditvene podlage toženke (212. člen ZPP). Izvedba dokazov je namenjena le dokazovanju že konkretno zatrjevanih dejstev in ne šele njihovemu odkrivanju, pritožnica pa ne izpodbija nobenih razlogov sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi toženke glede posameznih v pobot uveljavljanih terjatev. Poleg tega v zvezi z zaslišanjem prič toženka v pritožbi ni konkretizirala, katera pravno pomembna dejstva bi predlagane priče potrdile in kako bi to vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in s tem na odločitev sodišča. Zato se višje sodišče konkretneje do teh pritožbenih razlogov ne more opredeliti. Le dodati gre, da ni utemeljen niti očitek, da bi sodišče v skladu z 236.a členom ZPP lahko priče pozvalo, da podajo pisno pričanje o vprašanjih, ki bi jih sodišče štelo za relevantna. Toženka bi lahko lahko to tudi sama predlagala, pa niti ne trdi, da bi to storila.

12.Pritožnica se nadalje sklicuje na ugotovitev v 11. točki obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje omenja njen ugovor, da pri Aneksu št. 10 niso bili dogovorjeni vsi pogoji v zvezi s provizijo toženke, da ni bil izdan dobropis in ni bilo prejeto nobeno plačilo s strani končnega kupca, saj da se sodišče v nadaljevanju obrazložitve do tega ugovora ni opredelilo, ampak je navedlo le, da je bila kupoprodajna pogodba izvedena. Očitek ni utemeljen, kajti sodišče je namreč pojasnilo, kar je relevantno, in sicer, da se je toženka s pogodbo zavezala pravočasno plačati kupnino za dobavljene produkte ne glede na to, ali je bil Aneks 10 sploh podpisan, saj ta aneks, na katerem toženka temelji svoje ugovore, posebnih določil glede plačil ne vsebuje. Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija, bistveno pa je prav to, kar sodišče prve stopnje je navedlo, to pa je, da je bila pogodba realizirana. Za terjatev tožnice zato dejstva v zvezi z dogovorjeno provizijo niso pomembna - bistveno je, da je tožeča stranka izpolnila svoje dolžnosti iz prodajne pogodbe, zato ji je toženka dolžna plačilo (prim. 435. člen OZ).

13.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da bi sodišče moralo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama razumeti kot kupoprodajno pogodbo, ki vsebuje tudi elemente pogodbe o trgovskem zastopanju oziroma posredovanju. Tudi sprememba materialnopravne podlage namreč ne bi vplivala na utemeljenost zahtevka tožeče stranke na plačilo računov za dostavljeno blago. V izpodbijani sodbi ugotovljenega dejstva, da je obstoj tega dolga toženka tudi sama priznala v dopisu 12/02-8 z dne 12. 2. 2018, namreč pritožnica ne izpodbija. Bonusi in vzpodbude za prodajne aktivnosti, za katere toženka trdi, da so bili bistveni elementi pogodbenega razmerja, so bili v trditveni in dokazni sferi toženke. Toženka neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da sodišče prve stopnje na naroku ni podalo svoje ocene, katero pravno podlago šteje za relevantno, zaradi česar ji naj ne bi bilo onemogočeno predstaviti vseh svojih trditev in dokazov. Iz nobenega zapisnika narokov namreč ne izhaja, da bi toženka ta očitek kot kršitev postopka uveljavljala takoj po zaključku vsakega od narokov (prim. 286.b člen ZPP).

14.Toženka je nadalje prepričana, da je v tem pogodbenem razmerju prišlo do kršitev enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju, saj da toženka ni bila v enakopravnem položaju proti tožnici, kar se je pokazalo že iz samih predloženih pisnih pogodb, jasno pa bi to izpovedale tudi predlagane priče s strani tožene stranke. Tako povsem splošno mnenje pritožnice je brez vsakih konkretnejših razmislekov ter tudi brez vseh dejstev in dokazov, ki bi jih podprli, zato nanje ni mogoče niti odgovoriti.

15.Enako velja tudi glede pavšalnih očitkov o nerazjasnjenem dejanskem stanju glede rizikov devalvacije uzbekistanske valute in neizplačanih bonusov. Pritožnica se sklicuje na to, da je v zvezi z izredno devalvacijo pojasnila, da je šlo res za izjemno situacijo, ki je povzročila bistveno ekonomsko neravnovesje med strankama. Vendar ob tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajala podlaga za to, da bi tožnica morala nositi odgovornost ali soodgovornost za domnevno manjvrednost valute v razmerju do ameriškega dolarja, niti ni utemeljila, kako je prišla do višine škode, ki naj bi ji z devalvacijo uzbekistanske valute nastala. Prav tako ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala karkoli v zvezi z nejasnostjo ali nepoštenostjo valutne klavzule, pa sodišče prve stopnje tega ne bi obravnavalo. Na razloge enakopravnosti pogodbenih strank in enakovrednost dajatev se zato ne more (več) uspešno sklicevati. V 16. točki povzeta vsebina pogodbe, po kateri so cene blaga določene v ameriškem dolarju, v tej valuti pa kupec blago tudi plačuje, je ostala pritožbeno neizpodbijana, zaključek sodišča, da rizike morebitnih valutnih nihanj nosi kupec, torej toženka, pa pravilen.

16.V zvezi z navajanjem pomanjkljivih trditev in dokazov glede škode v višini 1.630,00 USD pritožnica sicer vztraja, da je zahtevam trditvenega in dokaznega bremena za ugotovitev obstoja in višine te terjatve zadostila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni pojasnila, ne v čem bi bila kršitev pogodbene obveznosti tožnice, ne obstoja, ne višine škode, torej predpostavk odškodninske odgovornosti. Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija obrazloženo, saj ni pojasnila niti, katere trditve in dokaze zanje je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala in v kateri vlogi, zato teh očitkov višje sodišče ni moglo preveriti. S sklicevanjem na priznanje predstavnikov uzbekistanske podružnice tožnice, kar da izhaja iz predložene e-komunikacije, pa ne more uspeti, saj niti ni pojasnila, kako bi vprašanje pristojnosti zaposlenih v uzbekistanski podružninci utemeljilo njeno terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot. Dodati gre še, da ob tem pritožnica ugotovitve sodišča prve stopnje o preostalih dokazih, ki kažejo na to, da se zneski na predloženih računih niti ne ujemajo z višino zatrjevane škode, niti ne izpodbija.

17.Pritožnica trdi še, da se v podrobnejšo razlago poslovne odgovornosti in odgovornosti za opustitev pogajanj s strani tožnice ni spuščala, ker da je pričakovala, da bo sodišče o tem odločilo kot o predhodnem vprašanju, pri čemer bi imela možnost podrobneje obrazložiti in predstaviti dokaze. Vendar pritožnica ni niti pojasnila, kdaj tekom postopka bi tak predlog podala, zato višje sodišče niti ne more preveriti, ali ga je res, niti ni pojasnila, kako bi zgornja navajanja v tej zadevi sploh lahko predstavljala predhodno vprašanje. Pritožbene trditve so zato neutemeljene.

18.Povsem pavšalna je pritožba tudi glede grajanja procesnih kršitev sodišča prve stopnje, ki da naj bi jih storilo s tem, da je toženka že na prvem naroku za glavno obravnavo podala dodatne trditve in dokaze, za katere sedaj dvomi, ali jih je sodišče upoštevalo. Višje sodišče ne more vedeti, na katera dejstva in dokaze se te trditve nanašajo in zato tega očitka ne more preveriti. Nadalje pritožnica ni pojasnila, kako bi možnost podaje zaključnih besed v skladu s prvim odstavkom 291. člena ZPP vplivala na njen uspeh v postopku. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 10. 2022 ne izhaja, da bi toženka to procesno kršitev sploh uveljavljala, kajti zgolj zaradi splošnega zapisa o grajanju bistvenih procesnih kršitev tega ni mogoče zaključiti. Ker je toženka že ob zaključku naroka natančno vedela, katera procesna kršitev, na katero se sklicuje šele zdaj, ji je bila storjena, bi morala svojo grajo konkretizirati že ob koncu naroka za glavno obravnavo (prim. 286. člena ZPP).

19.Ostali pritožbeni razlogi po vsebini niso bili odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, hkrati pa mora tožnici, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, povrniti stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP), ki jih je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in upoštevaje v EUR preračunano vrednost spornega predmeta (979.636,49 EUR). Za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) gre tožnici 6000 točk, za pavšalne izdatke v višini 2% oziroma 1% od vrednosti storitve pa 70 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR in po prištetju 22 % davka na dodano vrednost znaša 4.443,24 EUR. Toliko ji mora toženka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP).

1Prim. VS RS v III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017, VSM v I Cp 358/2022 z dne 12. 7. 2022.