Jedro

Delovno razmerje ni prenehalo v skladu z ZTPDR in ZDR/90, če je delodajalec na listino, ki jo je delavec ob sklenitvi delovnega razmerja prazno le podpisal, pozneje vpisal datum in predlog delavca za sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da tožnici dne 31.1.2000 ni prenehalo delovno razmerje, da ji je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji plačati plačo od januarja do julija 2000 in stroške prehrane za januar 2000. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo plače za mesec december 1999. Ugotovilo je, da je tožnica ob sklenitvi delovnega razmerja dne 1.9.1998 morala podpisati prazen list, ki ga je tožena stranka pozneje izpolnila tako, da iz njega izhaja, da tožnica prosi za sporazumno prenehanje delovnega razmerja (listina A8). Delovno razmerje je tožnici prenehalo tako, da ji je tožena stranka poslala z dne 31.1.2000 zaključeno delovno knjižico. Tožnici je torej delovno razmerje prenehalo v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo po svobodni volji, ker je tožena stranka sama izpolnila prazen list, ki ga je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) podpisala tožnica. To pomeni, da vsebina listine ni izraz tožničine svobodne in resnične volje, ki bi izražala voljo po odpovedi delovnega razmerja v smislu 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da v zadevi samo odloči. Navajala je, da so zmotni dokazni zaključki sodišč druge in prve stopnje, da ni prišlo so sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in da je tožnica s tem soglašala. Delovno razmerje je torej prenehalo na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Revizija navaja dokazne zaključke sodišča druge stopnje, ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno poklonili vero tožnici, ne pa toženi stranki in zaslišanima pričama, in da je toženka v celoti spoštovala svobodno voljo tožnice o prenehanju delovnega razmerja. S sodbama sodišč druge in prve stopnje se je toženki zgodila huda krivica.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da je zaradi napak v zastopanju tožene stranke treba revizijo zavreči, sicer pa jo naj Vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih izčrpno navaja 370. člen navedenega zakona.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ta določba zavezuje revidenta, da v reviziji navede revizijske razloge in jih tudi utemelji. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka je v reviziji naveden le splošno, ne da bi revidentka obrazložila, v čem bi naj bile bistvene kršitve postopka. V tem delu zaradi določbe 371. člena ZPP zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni smelo in tudi ni moglo preizkusiti.

V tretjem odstavku 370. člena je določeno, da revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pretežni del revizije se po vsebini in obsegu nanaša na dejansko stanje, ker razčlenjuje dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje, presoja izpovedne strank in prič in trdi, da izjava tožnice z dne 31.1.2000 odraža njeno pravo voljo in da ji je torej delovno razmerje prenehalo na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90 in 75. člena ZTPDR. Revizijsko sodišče v zvezi s temi revizijskimi navedbami in ugovori izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.Za presojo, katero pravno podlago uporabiti za odločitev, je bistvena vsebina izjave z dne 31.1.2000, ki jo je - kot soglasno ugotavljata sodišči druge in prve stopnje - ob sklenitvi delovnega razmerja tožnica le podpisala kot prazen list papirja. Na to dokazno ugotovitev je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Bistveno je, da je v navedeni izjavi navedeno: "Naslov naprošam za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z današnjim dnem." Gre torej za predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, torej za njegovo presojo po določbah 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90 in 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR (ugotovitev sodišča druge stopnje na peti strani obrazložitve, da gre za izjavo po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, zato ni pravilna). Stranki delovnega razmerja se na podlagi navedenih določb morata pisno dogovoriti o prenehanju delovnega razmerja in o datumu prenehanja. O navedenih treh bistvenih elementih za zakonitost prenehanja delovnega razmerja se morata stranki dogovoriti soglasno, resno in svobodno. Izražena mora biti torej svobodna volja strank, ki jo je presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki so v zvezi s tem bile enake ali podobne, kot določbe sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ). Vprašanje izjave volje, njene obličnosti in napake volje urejajo 28., 26. do 45., ter (glede napak volje) 60. do 66. člen ZOR (oziroma ustrezni členi OZ: 18., 15. do 34. člen ter - glede napak volje - 45. do 50 člen). Ker je tožnica ob podpisu PZ podpisala tudi prazen list papirja, ki ga je pozneje tožena stranka uporabila za sestavo izjave z dne 31.1.2000, nobeden od navedenih elementov za nastanek in pravno veljavnost razloga za prenehanje delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR/90 ni podan.

To sodišče je v podobni zadevi s sodbo, opr. št. VIII Ips 269/2005 z dne 9.5.2006, ugotovilo, da je nedopustna izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja brez vpisanega datuma prenehanja in datuma podpisa izjave, ki jo delavec na zahtevo delodajalca podpiše ob podpisu PZ, in ne more imeti pravnih učinkov.

Ker v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, drugih revizijskih razlogov pa ni bilo mogoče upoštevati, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).

O revizijskih stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na revizijo niso bili potrebni za zadevo.