Jedro

Ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na "Pravilo granične službe", ki ga je izdal zvezni sekretar za ljudsko obrambo 15.4.1976. Izdal ga je sicer po pooblastilu iz zakona o ljudski obrambi, vendar predpis ni bil objavljen. Izdan je bil kot vojaška tajnost in interno. Ker ni bil objavljen, tudi ni začel veljati (prvi odstavek 208. člena ustave SFRJ, Ur. list SFRJ, št. 9/74). Tako ga v tu obravnavanem odškodninskem razmerju ni mogoče uporabiti kot pozitivno pravo, kar zadeva tožnikov soprispevek k nastanku škode (prvi odstavek 192. člena ZOR). Lahko pa se uporabi ob presoji ravnanja vojaške osebe, za katere ravnanje odgovarja država (prvi odstavek 199. člena ustave SFRJ), vendar le, če ni v nasprotju s takratno pozitivno zakonodajo, med drugim s takrat veljavnim zakonom o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu (Ur. list SFRJ, št. 34/79, 56/80 in 53/85 - ZPDMG).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 76.500,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi z dogodkom 6.9.1989, ko je desetar JLA ustrelil tožnika v vozečem kombiju, ugotovilo, da je tožnik 30 % soodgovoren za ta dogodek; da mu gre za telesne bolečine in tegobe zahtevanih 3,465.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6,400.000,00 SIT od zahtevanih 8,352.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 720.000,00 SIT od zahtevanih 864.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT od zahtevanih 864.000,00 SIT ter tako upoštevaje soodgovornost razsodilo, da mu mora tožena stranka plačati 7,893.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1995 dalje in mu povrniti 144.804,80 SIT pravdnih stroškov z enakimi obrestmi, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Po njegovem mnenju je pomembno, da je vojak opustil predpisano legitimiranje, osebno preiskavo in celo vklenitev osebe zunaj kraja prehajanja meje in da ni bilo razlogov in pogojev za uporabo strelnega orožja ter da sta tožnik in sopotnik odhajala stran od meje. Na vojakovi strani je šlo za hudo obliko protipravnega škodnega ravnanja. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati tedanjo ureditev, pravni in družbeni red in tako tudi takratni sistem kombiniranega civilno-vojaškega varovanja meje. Pritožbeni pomislek, da prisojena odškodnina odstopa od nivoja odškodnin po sodni praksi, ni utemeljen, saj je denarna odškodnina po 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravična satisfakcija za takšno škodo oškodovanca.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo prisojena nižja odškodnina. Trdi, da nižji sodišči pri uporabi "pravil granične službe" iz leta 1976 nista upoštevali dejstva, da je tožnik prekršil ukaz vojaške osebe, ko se je odpeljal z vozilom. Hitra vožnja in sklonjena drža sta ustvarila vtis pobega, za katerega ni pomembna smer. Vojaška oseba je upravičeno uporabila strelno orožje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da tožnik ni hotel iz Jugoslavije; da se je zaradi vinjenosti znašel na mejnem prehodu; da ni storil nič takšnega, da bi vojak zunaj 100-metrskega mejnega pasu uporabil orožje. Revizijska trditev o pobegu pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ni utemeljeno revizijsko sklicevanje na "Pravilo granične službe", ki ga je izdal zvezni sekretar za ljudsko obrambo 15.4.1976. Izdal ga je sicer po pooblastilu iz zakona o ljudski obrambi, vendar predpis ni bil objavljen. Izdan je bil kot vojaška tajnost in interno. Ker ni bil objavljen, tudi ni začel veljati (prvi odstavek 208. člena ustave SFRJ, Ur. list SFRJ, št. 9/74). Tako ga v tu obravnavanem odškodninskem razmerju ni mogoče uporabiti kot pozitivno pravo, kar zadeva tožnikov soprispevek k nastanku škode (prvi odstavek 192. člena ZOR). Lahko pa se uporabi ob presoji ravnanja vojaške osebe, za katere ravnanje odgovarja država (prvi odstavek 199. člena ustave SFRJ), vendar le, če ni v nasprotju s takratno pozitivno zakonodajo, med drugim s takrat veljavnim zakonom o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu (Ur. list SFRJ, št. 34/79, 56/80 in 53/85 - ZPDMG). Takšna presoja pa pokaže le, da vojaška oseba ni smela uporabiti strelnega orožja. Po 145. točki pravila lahko varnostni organi mejne službe uporabijo orožje ob napadu na našo državo, ob napadu na stražnico, v vseh primerih, ko oborožene osebe (skupina) uporabijo silo za prehod čez državno mejo, in v samoobrambi. Tožnik ni nikogar napadel, ni bil oborožen in sploh ni hotel čez mejo. Točka 123 pa ureja postopek organa, ko mora zaustaviti in ugotoviti istovetnost, ko naleti na neznano osebo. Po tem pravilu je lahko streljal, če se oseba na poziv ni ustavila, pri tem pa je moral paziti, da ni streljal proti sosedni državi. Očitno je torej, da se tu omenjeno dovoljenje za streljanje, sicer že samo ob sebi ne civilizacijsko, nanaša na ukrepanje, da se prepreči prestop meje, za kar spet ni šlo v obravnavanem primeru, ko se je tožnik s prijateljem oddaljeval od meje v notranjost naše države. Do incidenta je prišlo več kot 500 m proč od meje, torej daleč zunaj 100-metrskega mejnega pasu (prvi odstavek 2. člena ZPDMG), le v katerem je zakon urejal režim prehoda čez državno mejo ter gibanje in muditev oseb v njem in ukrepe za zavarovanje državne meje (1. člen ZPDMG), pa naj so to opravljali organi za notranje zadeve (4. člen ZPDMG) ali mejne vojaške enote (48. člen ZPDMG). Ukrepi zunaj 100-metrskega pasu so bili dovoljeni le tam, kjer je meja tekla na vodni površini reke, kjer je bil ta pas razširjen na 100 m od rečnega brega v globino države (drugi odstavek 48. člena ZPDMG). Zakon sploh ni omogočal ukrepanja mejnih vojaških enot zunaj opisanega pasu. V zvezi z njihovim ukrepanjem pa je bil zakon še posebej natančen, ko je opredelil namen varovanja vojaških enot, ki je bil v tem, "da preprečijo neupravičeno prehajanje čez državno mejo in kršitve mejne črte" (prvi odstavek 48. člena ZPDMG). Ukrepanje vojaške osebe ni bilo torej v tem primeru le protizakonito, na kar posebej opozarja odgovor na revizijo, temveč je šlo tudi za visoko stopnjo njene odgovornosti. Zakaj, tožniku bi bilo mogoče očitati največ, da je storil prekršek (po 5. točki 72. člena ZPDMG) z zagroženo denarno kaznijo 2.000,00 din ali 20 dni zapora (če ne bi upoštevali njegove dejanske zmote, ko je zašel in se znašel na zaprtem mejnem prehodu), ker pač ni imel dovoljenja za gibanje v mejnem pasu. Res se je tožnik samovoljno odpeljal s kraja, kjer je bil ustavljen, toda dejstvo, da ga je vojak prerešetal z izstrelki daleč proč od mejnega pasu v notranjosti države, razkrije osupljivo nesorazmerje med tožnikovim ravnanjem in ukrepanjem vojaške osebe. Prav nič ga ni mogoče omiliti, kot sicer to želi izpodbijana odločba, ko omenja takratni družbeni red. Človekova pravica do življenja, pa naj bo družbena ureditev že kakršnakoli, ne sme biti prizadeta zaradi malo pomembne kršitve predpisa.

Po povedanem je torej težko pripisati tožniku kakšen prispevek k nastali veliki škodi, nikakor pa ne večjega, kot sta ga nižji sodišči, to je 30 %. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar zadeva porazdelitev odgovornosti pravdnih strank (prvi odstavek 192. člena ZOR), torej ni podan. Tudi po uradni dolžnosti opravljen preizkus pravilne uporabe materialnega prava ob odločitvi o višini odškodnine ni porodil dvomov o tem, da prisojeni zneski za posamezne vrste škode ne bi ustrezali pravičnemu zadoščenju za prestano (200. člen ZOR) in bodočo negmotno škodo (203. člen ZOR). In ker niti ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Na pravkar navedenih predpisih pa temelji tudi odločitev o tožnikovih stroških za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo (drugi odstavek 155. člena ZPP).