Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo, da je tožnik delo z istim viličarjem opravljal vse do prejema izpodbijane izredne odpovedi. Pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja mora biti izpolnjen ob podaji izredne odpovedi, delodajalec pa se o tem praviloma odloči še na podlagi zagovora delavca, zato ne more biti odločilno, da delavcu pred tem ni prepovedal opravljanja dela. Vendar pa pritožbeno sodišče upoštevaje okoliščine, da je bila to tožnikova prva kršitev v več kot 36 letih dela, da je pri tem prišlo le do minimalne poškodbe sodelavke in da so tudi drugi delavci tožene stranke z viličarjem večkrat upravljali na enak (protipraven) način kot tožnik, pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo priti do izgube zaupanja do takšne mere, da je bil nujen izrek najhujše delovnopravne sankcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2021 (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 3. 3. 2021, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2018, trajalo do vključno 1. 11. 2021 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo ter za priznanje delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 11. 2021 do vrnitve na delo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku 8 dni prizna delovno razmerje od vključno 3. 3. 2021 do vključno 1. 11. 2021 in ga za isto obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu prizna delovno dobo ter obračuna mesečna nadomestila plače v bruto zneskih 1.247,21 EUR z izplačilom ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila; kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj za tožnika v roku 8 dni obračuna denarno povračilo v bruto znesku 16.195,79 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa plača ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila; za 6.253,99 EUR bruto višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.500,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilne dele sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je pri presoji, ali gre za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pomembno le, kakšnega pomena je za delodajalca obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, in ne, ali je bil delodajalec zaradi kršitve oškodovan (VIII Ips 223/2017, VIII Ips 8/2019). To, da tožniku po 29. 1. 2021 ni izrekla prepovedi opravljanja dela, ne pomeni, da ni šlo za hujše kršitve in za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni relevantno, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker ji sodišče na eni strani očita, da je tožnik tudi po kršitvah še naprej opravljal delo, hkrati pa zavzame stališče, da mora delodajalec pred ukrepanjem raziskati vse okoliščine kršitev, sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon sodišču ne daje pooblastila za presojo delodajalčevega ravnanja v obdobju 30 dni po storjeni kršitvi delavca, glede na tretji odstavek 110. člena ZDR-1 pa je izrek prepovedi opravljanja dela diskrecija, in ne obveznost delodajalca. Ugotovitve, da je tožnik izkušen voznik viličarja, da je bil za upravljanje z viličarjem ustrezno usposobljen, da je očitano ravnanje storil na območju visoke frekvence ljudi in da je bila transportna pot dovolj široka za pravilno upravljanje z viličarjem, utemeljujejo presojo, da gre za hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je štelo kot pomembno, da so bili tožnikovi sodelavci ob neustreznem upravljanju z viličarjem zgolj opozorjeni, hkrati pa je zaključilo, da tožnik ni bil diskriminiran, ker so bile posledice kršitev sodelavcev drugačne. Navedeno je v nasprotju, zato sta podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodno varstvo ni namenjeno zagotavljanju enakosti v nepravu (VIII Ips 193/2014). S podajo izpodbijane izredne odpovedi je zagotovila varno okolje za zaposlene in potrošnike. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS nastop posledice ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi, zato je sodišče s sklicevanjem na minimalne poškodbe A. A. zmotno utemeljevalo, da tožnikove kršitve niso bile hujše narave. Premikajoča se vozila so nevarna stvar, še posebej tista, ki imajo spredaj vilice, tožnik pa je upravljal z viličarjem na strogo prepovedan način pri blagajnah, kjer je frekvenca ljudi visoka. Pred nepreglednim ovinkom se ni prepričal, da je pot prosta, temveč je hudo malomarno zapeljal med ljudi. Osebi, ki se spreneveda in ravna samovoljno, ni mogoče zaupati. Sodišče je odločilo v korist delavcu na škodo delodajalca, s čimer je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. Kljub ugotovitvam, da mora viličarist ugotoviti preglednost in šele nato nadaljevati logistično pot ter da mora voziti s takšno hitrostjo, da se lahko vselej pravočasno ustavi, kršitev tožnika zmotno ni opredelilo kot hujših, ker naj bi A. A. v večjem delu prispevala k nastanku dogodka. Od nobenega v tem območju se ne pričakuje, da bo gledal levo ali desno, saj viličarjev na glavni hojnici trgovskega centra skoraj ni ali pa se ti upravljajo s hojo ob strani in z uporabo zvočnih signalov. Tudi v tem delu sta zato podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče glede pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki so utemeljevale takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Čeprav sta B. B. in C. C. izpovedala, da zaupanja med strankama ni več, je sodišče kot bistveno štelo le, da je tožnik vse do prejema izredne odpovedi še naprej opravljal delo. Ker izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, sta podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi pri presoji pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni upoštevalo, da je tožnik viličarja upravljal na nevaren način na območju največje frekvence oseb in pri tem povozil sodelavko, kot tudi ne da je bil kot izkušen viličarist seznanjen s pravilnim načinom upravljanja z viličarjem, kar kaže na njegovo sprenevedanje in samovoljo, zaradi česar mu ni mogoče zaupati. Ni se opredelilo do okoliščine, da tožnik o dogodku ni nikogar obvestil, kar izhaja iz izredne odpovedi in izpovedi C. C. in D. D., zato sta tudi v tem delu podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To, ali je bil tožniku izrečen ukrep prepovedi opravljanja dela, ne vpliva na presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je prisojeno v previsokem znesku. Ker je sodišče pri tej odločitvi upoštevalo okoliščine, ki pomenijo odstop od sodne prakse, sodba v tem delu predstavlja sodbo presenečenja. Prisojeno denarno povračilo je celo višje od odpravnine, ki bi jo prejel v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, sicer pa se je tožnik 2. 11. 2021 zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožba je bila vložena prepozno. Sodišče nima pooblastila, da stranki podeli daljši prekluzivni rok. Ker ji sklep, s katerim se je sodišče izreklo za krajevno nepristojno, ni bil nikoli vročen, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Opozarja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajna sankcija ter da je treba pri presoji obstoja utemeljenega odpovednega razloga izhajati iz dejanskega stanja in ne iz hipotetičnih situacij. Dosojena višina denarnega povračila je ustrezna glede na okoliščine, da je starejši delavec in da ne najde nove zaposlitve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede presoje, da ugotovljene kršitve tožnika ne predstavljajo hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja), kar pa ni vplivalo na pravilnost končne odločitve.

6. Tožena stranka z nasprotovanjem posameznim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje neutemeljeno uveljavlja pristransko sojenje v korist tožnika. Tega pritožbeno sodišče ne ugotavlja, zato kršitvi 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) iz tega naslova nista podani. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi štelo kot odločilno, da je tožnik v obdobju od storjenih kršitev do vročitve izredne odpovedi še naprej opravljal delo skladiščnika, ni v neposrednem nasprotju s stališčem, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči šele po seznanitvi delodajalca z vsemi bistvenimi elementi in okoliščinami delavčeve kršitve. Pritožba obstoj navedene bistvene kršitve zmotno utemeljuje tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje pri presoji teže kršitve upoštevalo, da je tožena stranka tožnikove sodelavce zaradi nepravilnega upravljanja z viličarjem zgolj opozarjala, čeprav je hkrati ugotovilo, da to ne pomeni neenake obravnave tožnika, ker so imela ravnanja sodelavcev drugačne posledice. Navedeno ne predstavlja nasprotja med odločilnimi dejstvi v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba kršitev po tej točki zmotno uveljavlja tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ni upoštevalo izpovedi B. B. in C. C., saj je razloge za to podalo v drugem odstavku 14. točke obrazložitve sodbe, z navedbami, da je sodišče pri presoji obstoja hujše kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zmotno upoštevalo, da je A. A. v večjem delu prispevala k nastanku spornega dogodka, pa pritožba po vsebini uveljavlja drug pritožbeni razlog (zmotne uporabe materialnega prava) in ne postopkovne kršitve.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, ker tega ni storila, pa pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

8. Pritožba zmotno navaja, da je bila tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2021 vložena po izteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik jo je pravočasno (31. 3. 2021) vložil na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani,1 okoliščina, da je to sodišče nato po Zunanjem oddelku v Kranju s sklepom z dne 22. 4. 2021 odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje v tem sporu, pa glede na določbo devetega odstavka 112. člena ZPP2 ne vpliva na pravilnost presoje o pravočasnosti tožbe. Pritožba zato napačno očita, da je sodišče prve stopnje tožniku "podelilo" daljši prekluzivni rok od zakonsko določenega. Tožena stranka nadalje s pritožbenimi navedbami, da ji sklep z dne 22. 4. 2021 ni bil nikoli vročen, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vročilnice, ki je pripeta k listovni št. 29 v spisu, izhaja, da ji je bil ta sklep vročen 6. 5. 2021, sicer pa tožena stranka to kršitev brez navedbe opravičljivega razloga prvič uveljavlja šele v pritožbi, in je zato z njo prekludirana (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od leta 1984 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2018 na delovnem mestu "skladiščnik". Tožena stranka mu je 2. 3. 2021 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki jo tožnik izpodbija v tem sporu. V izredni odpovedi mu je očitala, da je 29. 1. 2021 električni ročni viličar upravljal na prepovedan način, pri čemer ni uporabljal zvočnih signalov, opazoval okolice ter pazil na zdravje in varnost sebe in drugih oseb, zaradi česar je trčil v sodelavko A. A., ki je padla; da tožene stranke o tem dogodku ni obvestil ter da je tudi po trku z viličarjem še naprej upravljal na prepovedan način (da ga je vodil za sabo, namesto z bočne strani).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 29. 1. 2021 električni ročni viličar res upravljal v nasprotju z navodili za varno delo (saj je med premikanjem viličarja na njem stal, namesto da bi ga vodil s pomočjo droga z bočne strani), čeprav je bil kot usposobljen in izkušen voznik viličarja seznanjen z njihovo vsebino, ter da se pred nepreglednim ovinkom ni ustavil in prepričal, da je pot prosta, zaradi česar je trčil v sodelavko A. A., ki je padla in pri tem utrpela minimalne poškodbe. Na tej podlagi je pritrdilo toženi stranki, da je tožnik obravnavanega dne iz hude malomarnosti kršil dolžnost vestnega opravljanja dela iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1, dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1, dolžnost spoštovanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu iz 35. člena ZDR-1 ter prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1, kot tudi določbi 12. in 50. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011), ki med drugim določata delavčevo dolžnost spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu ter uporabo sredstev za delo skladno z navodili. Vendar pa je na podlagi nadaljnje presoje, da ugotovljene kršitve ne predstavljajo hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ter da za podajo izredne odpovedi tudi ni bil izpolnjen pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ugodilo. V pretežnem delu je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku, zahtevek za reintegracijo pa je zavrnilo ter na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR‑1 z dnem 1. 11. 2021 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi.

11. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ugotovljene kršitve tožnika ne ustrezajo standardu hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno kot ključno štelo ugotovitev, da je tožnik do vročitve izredne odpovedi (2. 3. 2021) še naprej opravljal delo in pri tem upravljal z istim viličarjem. V tretjem odstavku 110. člena ZDR-1 je ukrep prepovedi opravljanja dela določen le kot možnost delodajalca, če je ta ne izkoristi, pa to samo po sebi ne pomeni, da ni šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti. Po pravilnem zatrjevanju pritožbe je sodišče prve stopnje presojo o neobstoju odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zmotno utemeljevalo tudi z okoliščino, da je A. A. k nastanku dogodka v večjem delu prispevala, ker se ni prepričala o varnosti pohodne poti, preden je zavila nanjo. V petem odstavku 12. točke obrazložitve je namreč na podlagi izpovedi nadrejenega C. C. in varnostnega inženirja E. E. pravilno ugotovilo, da je voznik viličarja tisti, ki je dolžan zavarovati svoj prostor, ugotoviti preglednost ter šele nato nadaljevati logistično pot, ter da mora ta, predvsem na območju večjega števila mimoidočih, voziti s takšno hitrostjo, da lahko viličarja vselej pravočasno ustavi. Vsakršno prelaganje odgovornosti na sodelavko za nastanek obravnavanega dogodka zato ni na mestu.3

12. Pritožbeno sodišče predvsem na podlagi ugotovitev, da je bila transportna pot dovolj široka za pravilno upravljanje z viličarjem in da je tožnik z ročnim električnim viličarjem protipravno upravljal na območju, kjer se lahko nahaja večje število ljudi (zaposlenih in strank), pri tem pa trčil v sodelavko, pritrjuje pritožbi, da njegove kršitve predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Navedena zmotna presoja sodišča prve stopnje pa ni vplivala na pravilnost odločitve o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, saj po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da zaradi storjenih kršitev delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je sicer pri tem, enako kot pri presoji teže storjenih kršitev, zmotno upoštevalo, da je tožnik delo z istim viličarjem opravljal vse do prejema izpodbijane izredne odpovedi. Pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja mora biti izpolnjen ob podaji izredne odpovedi, delodajalec pa se o tem praviloma odloči še na podlagi zagovora delavca, zato ne more biti odločilno, da delavcu pred tem ni prepovedal opravljanja dela. Vendar pa pritožbeno sodišče upoštevaje okoliščine, da je bila to tožnikova prva kršitev v več kot 36 letih dela,4 da je pri tem prišlo le do minimalne poškodbe sodelavke in da so tudi drugi delavci tožene stranke z viličarjem večkrat upravljali na enak (protipraven) način kot tožnik, pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljenih kršitev ni moglo priti do izgube zaupanja do takšne mere, da je bil nujen izrek najhujše delovnopravne sankcije. Čeprav pritožba s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 193/2014 z dne 24. 3. 2015 pravilno navaja, da v nepravu ni enakosti, v obravnavani zadevi ni mogoče prezreti, da napačno upravljanje z viličarji pri toženi stranki glede na ugotovitve v tretjem odstavku 12. točke obrazložitve sodbe ni bila redkost, tožena stranka pa je tožnikove sodelavce na nesprejemljivost takšnega upravljanja vselej zgolj opozarjala, kar kaže na to, da teh kršitev vendarle ni štela kot takšnih, da bi zahtevale takojšnjo prekinitev delovnega razmerja.5 Pritožba sicer opozarja, da je tožnik z ročnim električnim viličarjem nepravilno upravljal na območju večje frekvence ljudi, vendar je pri tem treba upoštevati, da sporni viličar, četudi ima spredaj vilice, zaradi nižje hitrosti6 predstavlja manjšo stopnjo potencialne nevarnosti za okolico v primerjavi z viličarji, ki se jih upravlja z vožnjo. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnik o spornem dogodku ni obvestil nadrejenih delavcev. Po oceni pritožbenega sodišča tudi to ob ugotovitvi, da je zaradi njegovega ravnanja prišlo le do minimalne poškodbe sodelavke, ki je kljub trku z delom nadaljevala po običajnem urniku, ni moglo povzročiti popolne izgube zaupanja v tožnika.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisodilo denarno povračilo v višini 13 povprečnih mesečnih plač, kar znaša 16.195,79 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, zato pritožba zmotno uveljavlja, da sodba v tem delu predstavlja sodbo presenečenja.7 Glede na tožnikovo starost (56 let), trajanje njegove zaposlitve (več kot 36 let) in ugotovitev, da se je, čeprav sodi med težje zaposljive osebe, v času sodnega postopka ponovno zaposlil, pritožbeno sodišče prisojeno denarno povračilo ocenjuje kot primerno. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved ugotovljena za nezakonito ravno zaradi vsebinskih, in ne formalnih razlogov, pritožba neutemeljeno opozarja na naravo in težo storjenih kršitev. Tudi tožnikova zaposlitev pri drugem delodajalcu predvsem upoštevaje dolgoletno opravljanje dela za toženo stranko kot temeljnega kriterija ne utemeljuje prisoje nižjega denarnega povračila, sicer pa je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2021 v prilogi A 15 razvidno, da jo je tožnik z drugim delodajalcem sklenil le za določen čas manj kot dveh mesecev. Pritožba v zvezi s tem še neutemeljeno opozarja, da je prisojeno denarno povračilo višje od odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen v primeru prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (tj. po 108. členu ZDR-1). Gre za dva povsem različna delovnopravna instituta, višina odpravnine pa ni ena od okoliščin, ki po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 vplivajo na odmero denarnega povračila.

15. Ker glede na vse navedeno niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, že na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Tožnik je iz tega naslova utemeljeno priglasil 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 229,50 EUR (za priznanje višjih priglašenih stroškov ni podlage). Tožena stranka mu je te stroške dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 Tj. sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. 2 Po tej določbi se v primeru, če je bila tožba, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, šteje, da je bila tožba vložena pravočasno. 3 Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi sta povsem nepomembni tudi ugotovitvi, da A. A. tistega dne ni nosila ustrezne obutve in da tožena stranka zoper njo iz tega naslova ni sprejela nobenih ukrepov, s katerima je sodišče prve stopnje prav tako utemeljevalo zaključek, da tožnikovih kršitev ni mogoče opredeliti kot hujših. 4 Tožena stranka ni prerekala njegovih trditev o tem, da pred obravnavnim dogodkom ni nikoli prejel opomina zaradi kršitev pri opravljanju delovnih nalog in zadolžitev. 5 Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno opozarja, da je pri kršitvah sodelavcev prišlo le do samopoškodbe ali materialne škode, saj glede na ugotovitev o minimalni poškodbi A. A. ni podlage za bistveno strožjo presojo tožnikovih protipravnih ravnanj. 6 Po ugotovitvi sodišča prve stopnje se ga pravilno vodi s pomočjo droga s hojo ob bočni strani. 7 Tudi sicer gre za takšno sodbo le v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena (II Ips 75/2016), takšne situacije pa pritožba ne zatrjuje.