Jedro

ZZVN status taboriščnika omejuje le na osebe, ki so bile poslane v nemška koncentracijska taborišča, v italijanska koncentracijska taborišča Gonars, Padova, Rab, Renicci, Treviso, Visco, Cairo Montenotte in Frascette di Alatri, hrvaška - ustaška taborišča Jasenovac, Stara Gradiška, Lobor in Lepoglava ter v madžarsko taborišče Sarvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Celju, št. U 253/97 z dne 6.4.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.12.1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote L. z dne 19.9.1996. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo tožeči stranki priznal status žrtve vojnega nasilja-izgnanca za obdobje od 4.11.1942 do 18.7.1944, ji v skladu z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) priznal doživljenjsko rento, pravico do plačila zdravstvenih storitev, odločil, da se ji čas izgnanstva od 4.11.1942 do 18.7.1944 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe in da je upravičena do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca ter da je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bil 4.11.1942 (skupaj z materjo, brati in sestrami) izgnan v Nemčijo (v taborišči Frohnleiten in Forchheim) in da se je vrnil v domovino 18.7.1944. Za to obdobje mu je tudi priznan status žrtve vojnega nasilja-izgnanca in pravice, ki so določene za to kategorijo žrtev vojnega nasilja. V tožbi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga, ker mu ni bil priznan status žrtve vojnega nasilja-taboriščnika. Ker je tožnik v zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že sam opredelil svoj status in navedel, da je bil izgnan in ker je upravni organ lahko odločal le v obsegu postavljenega zahtevka, bi po presoji sodišča prve stopnje, odločanje o statusu žrtve vojnega nasilja - taboriščnika, preseglo postavljeni zahtevek. Po 14. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) lahko sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta le v mejah dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik navedel v upravnem postopku, zato v upravnem sporu ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če so imele stranke možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

Tožnik v pritožbi izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Z njo se ne strinja. Po njegovem mnenju je odpustnica iz taborišča dovolj prepričljiv dokaz, da je bil taboriščnik, vendar sodba tega ne upošteva. Navaja, da je bil na silo odpeljan in zaprt v taborišču, zato se z drugačno razlago ne bo nikoli strinjal. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Presojo zakonitosti izpodbijanega akta opravi sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnem postopku. Materialna pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je ZZVN. Tožena stranka je, kot izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane sodbe, priznala tožniku status žrtve vojnega nasilja - izgnanca, čemur tožnik v upravnem postopku tudi ni ugovarjal. Ne glede na to, da tožnik šele s tožbo v upravnem sporu uveljavlja status taboriščnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZZVN status taboriščnika omejuje le na osebe, ki so bile poslane v nemška koncentracijska taborišča, v italijanska koncentracijska taborišča Gonars, Padova, Rab, Renicci, Treviso, Visco, Cairo Montenotte in Frascette di Alatri, hrvaška - ustaška taborišča Jasenovac, Stara Gradiška, Lobor in Lepoglava ter v madžarsko taborišče Sarvar (13. člen ZZVN). Taborišči Frohnleiten in Forchheim, v katera je bil nesporno odpeljan tožnik, pa nista bili koncentracijski taborišči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.