Jedro

Prvi stavek prvega odstavka 124. člena povračilo izrecno veže na obseg vodne pravice, torej upravne odločbe, s katero je stranki dovoljena raba vode, in ne na dejansko rabo vode.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril vodno povračilo za posebno rabo vode v letu 2013, na podlagi vodne pravice št. 35532-78/2007, za količino 36,69 Mwh, v znesku 35,74 EUR. V obrazložitvi navaja pravno podlago za izdajo odločbe, pri čemer se še posebej sklicuje na 9. in 18. člen Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), po katerih je plačilo vodnega povračila vezano na razpoložljivost, ki izhaja iz podeljene vodne pravice, in sicer v primerih, kot je obravnavani, na količino razpoložljive energije za pridobivanje toplote.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil in v obrazložitvi med drugim navedel, da okoliščina, da tožnik zaradi obstoječega tehničnega stanja dejansko ne izkorišča podeljene vodne pravice za namen pridobivanja toplote, ne pomeni, da ni zavezan k plačilu vodnega povračila. Sklicuje se na to, da Uredba v takem primeru ne predpisuje znižanja oziroma oprostitve vodnega povračila.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da vodne pravice že od podelitve dejansko ne izkorišča, saj ni nikoli odvzemal vode oziroma energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode. Sklicuje se na določbo 124. člena ZV-1, iz katere po njegovem mnenju izhaja, da ZV-1 predpisuje plačilo vodnega povračila za dejansko rabo vode in ne že samo za možnost rabe. To potrjuje tudi tretji odstavek 5. člena Uredbe, po katerem je treba vodno nadomestilo v primeru, da je letni odvzem vode nižji od tistega, ki je določen z vodnim dovoljenjem, sorazmerno znižati. Ker sploh ni rabil vode, bi sorazmerno znižanje pomenilo odmero vodnega povračila na 0,00 EUR. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama je sporno, ali je tožnik kot imetnik vodne pravice dolžan plačevati vodno povračilo tudi v primeru, če vode dejansko sploh ne rabi.

7. Zakonska podlaga za odmero vodnega povračila je 124. člen ZV-1, po katerem je imetnik vodne pravice za rabo vode (…) dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice (prvi odstavek). Obveznost plačila vodnega povračila v primerih, ko za izvajanje vodne pravice ni potreben poseg v prostor, nastopi z dnem dokončnosti vodnega dovoljenja (tretji odstavek), način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev pa predpiše Vlada (peti odstavek). Pri tem upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica.

8. Po presoji sodišča že iz nedvoumnega jezikovnega pomena navedenih zakonskih določb izhaja, da je napačno tožnikovo stališče, da je zakonodajalec plačilo vodnega povračila kakorkoli vezal na dejanski obseg rabe vode. Prvi stavek prvega odstavka 124. člena – torej prav besedilo, na katerega se sklicuje tudi tožnik – namreč povračilo izrecno veže na obseg vodne pravice, torej upravne odločbe, s katero je stranki dovoljena raba vode, in ne na dejansko rabo vode. Enako izhaja tudi iz tretjega odstavka istega člena, ki nastop obveznosti plačila vodnega povračila veže na dokončnost vodnega dovoljenja, torej prav tako na nastop pravice, ki izhaja iz upravne odločbe, in ne na dejanski pričetek rabe.

9. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da naj bi do situacije, kot je obravnavana, po ZV-1 načeloma sploh ne prišlo, saj v primeru, če stranka dve zaporedni leti ne izvaja vodne pravice, slednja po samem zakonu preneha (1. točka prvega odstavka 135. člena ZV-1), z njo pa tudi obveznost plačila vodnega povračila. Vendar obstoj vodne pravice med strankama ni sporen, zato sodišče nima podlage za podrobnejšo obravnavo te okoliščine.

10. Po pooblastilu iz (prej navedenega) petega odstavka 124. člena ZV-1 Vlada (med drugim) predpiše tudi merila za znižanje vodnega povračila, tako da se stranki v tem pogledu utemeljeno sklicujeta tudi na Uredbo. Vendar pa to pooblastilo ne omogoča Vladi, da bi morebitno znižanje povračila uredila mimo zakonskih kriterijev, prav tako predpisanih v prej povzetem petem odstavku 124. člena ZV-1. Med temi kriteriji pa obsega rabe vode, ki bi bil manjši od obsega vodne pravice, ni, oziroma vsaj ni izrecno naveden.

11. Tožnik se s tem v zvezi sicer sklicuje na tretji odstavek 5. člena Uredbe, ki ureja situacijo, ko je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice in določa, da se višina vodnega povračila v takem primeru zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Vendar pa je sodišče že v več zadevah, ki jih je obravnavalo v zvezi z odmero vodnih povračil, presodilo, da ta določba Uredbe ne uvaja novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v prvem in petem odstavku 124. člena ZV-1. V prvem odstavku 5. člena Uredbe je namreč – enako kot po prej navedeni zakonski ureditvi – kot temeljno merilo za odmero povračila določen letni obseg rabe vode, ki jo določa vodna pravica, v naslednjih dveh odstavkih pa je to merilo dopolnjeno z (zopet iz zakona izhajajočima) meriloma, ki naj zagotovita, da bodo v višini vodnega povračila upoštevane geografske, socialne in gospodarske značilnosti območja, torej dejavniki, ki so izven sfere imetnika vodne pravice.

12. Tako drugi odstavek omogoča upoštevanje geografskih značilnosti, ki se odražajo v stanju letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, tretji odstavek pa omogoča upoštevanje socialnih in gospodarskih značilnosti območja, ki v primeru gospodarske dejavnosti, ki temelji na vodni pravici, omogoča upoštevanje potreb prebivalstva in gospodarstva na območju, npr. po vodi ali električni energiji (prim. npr. odločba tega sodišča I U 474/2012 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 257/2011 ter številne druge). V nasprotju s tem bi interpretacija, za kakršno se zavzema tožnik, pomenila, da je višina vodnega povračila odvisna od tožnikove tehnične zmožnosti rabe vode, kar bi pomenilo uvedbo kriterija za odmero oziroma znižanje, ki ne izhaja iz ZV-1. Tako stališče bi torej smiselno pomenilo, da je Uredba neskladna z ZV-1 in s tem v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakoni. Ker pa je Uredbo po povedanem mogoče razlagati tudi skladno z zakonom, mora odločitev sodišča temeljiti na taki razlagi.

13. To pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno pravilna, in ker tožnik nadaljnjih razlogov zoper njeno pravilnost oziroma zakonitost ne navaja, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnik v tožbi sicer predlaga tudi izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazi nanašajo izključno na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama ni sporna, in okoliščine v zvezi s tožnikovo dejansko (ne)rabo vode, ki glede na gornjo obrazložitev ni pomembna za odločitev v zadevi, poleg tega pa med strankama prav tako ni sporna. Sodišče zato predlaganih dokazov ni izvedlo in je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.