Jedro

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I., II. in V. izreka spremeni tako, da v teh točkah glasi:

" I. Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 53.322,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- od zneska 27.354,30 EUR za čas od 13. 4. 2022 do plačila,

- od zneska 12.466,83 EUR za čas od 22. 3. 2023 do plačila in

- od zneska 13.501,27 EUR za čas od 14. 8. 2024 do plačila.

II. V presežku glede obrestnega dela se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 12.998,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka te sodbe do prenehanja obveznosti, pod izvršbo."

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki III. izreka potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama 825,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki znesek 41.660,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 5. 2024 dalje do prenehanja obveznosti (točka I. izreka), v presežku nad zneskom glavnice 41.660,83 EUR do vtoževanega zneska 53.322,40 EUR ter v presežku glede obrestnega dela, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka), nadalje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek glavnice 120.666,85 EUR (točka III. izreka) in toženi stranki naložilo povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 8.417,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) izpodbija točki II. In IV. izreka, tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pa točke I., III. in IV. izreka sodbe.

3.Tožnika pritožbo zoper zavrnilni del sodbe vlagata iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da sodišče prve stopnje pri odločanju o denarnem zahtevku ni upoštevalo vseh nespornih plačil kreditnih obrokov in njunih navedb. Tožnika sta v pripravljalnem spisu z dne 14. 8. 2024, vloženem v novem sojenju jasno navedla, da je bil kredit odplačan v skupnem znesku 173.840,29 EUR, pri čemer to dejstvo ni bilo sporno in sta tudi predložila dokazila o odplačilih kredita. Toženka je povečanje tožbenega zahtevka iz prvega pripravljalnega spisa tožnikov z dne 14. 8. 2024 razumela pravilno, saj je v svoji pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2024 izrecno nasprotovala temu, da tožnika poleg obstoječega zahtevka uveljavljata nov zahtevek, in sicer plačilo dodatnih 14.548,65 EUR. Ni pa z ničemer ugovarjala zneskom plačil, katerih vračilo sta tožnika dodatno zahtevala, in tudi ne skupnemu seštevku vseh odplačil kredita v višini 173.840,29 EUR. Glede na to, da je bil kredit črpan v znesku 120.661,85 EUR, bi moralo biti tožbenemu zahtevku glede glavnice ugodeno v celotnem znesku 53.178,44 EUR.

4.Prav tako bi moralo biti v celoti ugodeno zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih obrokov kredita, ki so bili plačani od 30. 10. 2019 dalje, saj je bila glavnica črpanega kredita ob pravilnem upoštevanju nespornih plačil kreditnih obrokov presežena dne 30. 9. 2019, ko je bil plačan obrok v znesku 893,70 EUR, kar med strankama ni bilo sporno.

5.Tožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6.Toženka s pritožbo izpodbija prisodilni del sodbe in prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev o ugovoru zastaranja, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, napačna. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravilnih izhodišč, vendar ni konkretno ocenilo okoliščin, da sta tožnika že tekom leta 2011, 2012 in 2015 nedvomno zaznala valutno nihanje. Vrhovno sodišče republike RS (v nadaljevanju VSRS) je v zadevi II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 v točkah 28. in 35. obrazložitve nižjim sodiščem naložilo, da je treba presoditi, "katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (do poteka razumnega časa za seznanitev s pravno oceno) še ne teče, ali nasprotno - da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo dejanskih in pravnih informacij (ki jih v citirani odločbi omenja VSRS). "

7.Razlogi za odločitev o ugovoru zastaranja pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Viden je zaključek, da se tožnika z dejanskimi okoliščinami že tekom leta 2011, 2012 in 2015 s pravno oceno v navedenih letih nista mogla seznaniti, ker sodna praksa domnevno do leta 2022 ni enotno ugodila zahtevkom na ugotovitev ničnosti. Bistvo ureditve zastaranja ni v tem, da je odvisno od tega, da potrošnik odkrije nekakšno dokončno pravno resnico ali celo uspeh s svojim zahtevkom, temveč v tem, da se ima potrošnik možnost seznaniti s pravnim kontekstom, ki utemeljuje njegov potencialni tožbeni zahtevek. Tako je bilo splošno znano dejstvo, da so bile v Sloveniji številne tožbe na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb vložene že v prvi polovici leta 2015, v katerih so kreditojemalci zatrjevali, da so banke opustile svojo dolžnost, ko jih niso opozorile na valutno tveganje, kreditne pogodbe pa so zato domnevne domnevno nične. Pravna ocena morebitne ničnosti kreditnih pogodb se torej od začetka leta 2015 ni v ničemer spremenila. Nadalje je pooblaščenec tožnikov konec leta 2015 aktivno nastopal v medijih, informiral javnost o sproženih sodnih postopkih, v članku z dne 15. 12. 2015 je odvetnik Aleš Majcenovič navedel, da že več 10 članov združenja Frank čaka na sodne obravnave. Pooblaščenec tožnikov je v začetku leta 2016 sodeloval tudi v oddaji Koda, v kateri je predstavil problematiko kreditov v CHF. Tudi po izdaji zavrnilne sodbe je bil pooblaščenec tožnikov sredi leta 2016 prepričan v pravilnost svojega stališča in verjel, da bodo s pritožbo na višjem sodišču uspešni. 2016 je združenje Frank poročalo že o okoli 70 vloženih tožbah, pooblaščenec tožnikov pa je kritiziral odločitev prvostopenjskega sodišča v Mariboru glede neustrezne presoje pojasnilne dolžnosti, brez ustreznega upoštevanja sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Vse to izhaja iz številnih medijskih objav. Odločitev, da zastaranje ni moglo začeti teči pred odločitvama VSRS leta 2022 oziroma 2023, prav tako postavlja vse tožnike, ki so tožbe vložili med letom 2015 in do navedenih dveh odločitev VSRS, v pred zakonom neenak položaj, zato je takšno razlogovanje nevzdržno. Tožnika sta bila že leta 2011 in 2012, najkasneje pa v začetku leta 2015 seznanjena z vsemi relevantnimi dejanskimi okoliščinami, zato odločitvi VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 nista prelomni.

8.Prav tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje o dajatvenem zahtevku. Toženka je upravičena do nadomestila za uporabo denarja, ki predstavlja korist, ki sta jo tožnika imela z uporabo prejetega zneska CHF kredita. Tožnika sta namreč s prejetim denarjem financirala nakup stanovanjske hiše, ki je s sredstvi kredita nedvomno pridobila na vrednosti, prav tako se je v obdobju od leta 2007 vrednost nepremičnine močno povečala (indeks cen stanovanjskih nepremičnin je v primerjavi s po povprečjem cen iz leta 2015 v letu 2008 znašal 129,30, konec leta 2023 pa že 186,48), kar pomeni, da sta tožnika obogatena na račun toženke. Prav tako je po splošni ureditvi neupravičene obogatitve po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dobroverni prejemnik dolžan plačati obresti kot civilne plodove. Sodišče je zato tudi neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor toženke.

9.Sodba SEU C-520/21 sodišču ne preprečuje uporabe 193. in 198. člena OZ, kot to zmotno razume sodišče prve stopnje. V tem primeru ne gre za povračilo izgubljenega dobička, kot je to šlo v zadevi C-520/21. Vračilo sredstev in ugodnosti iz naslova razpolaganja z njimi predstavlja zgolj izenačitev pravnih položajev (in zato ne pomeni nikakršne posebne ugodnosti, temveč zgolj vračilo prikrajšanja). Ne gre za kakršenkoli zaslužek, pač pa za vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če do pravnega posla, za katerega je bilo ugotovljeno, da je ničen, ne bi prišlo. Toženka je predložila tudi pravno mnenje prof. dr. Mateja Avblja glede sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023, ki obravnava isto tematiko, pa je sodišče prve stopnje vse navedeno spregledalo in opravilo poenostavljen in zmoten zaključek o uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka tožnikoma na podlagi kreditne pogodbe omogočila uporabo njenega denarja do sedaj 17 let, zato je upravičena do obresti.

10.Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do večkrat predstavljenega stališča toženke, da sodba C-520/21 v vsakem primeru ne utemeljuje argumentacije in zahtevka tožnika, saj je v tisti zadevi šlo za poljski primer, ki ni identičen predmetnemu. Navedena sodba SEU je bila tudi v mednarodnopravni strokovni javnosti zelo kritizirana. Vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če ne bi bilo predmetne pogodbe, ne pomeni, da lahko potrošnik obdrži koristi iz naslova neupravičeno pridobljenega, saj pravila OZ tega ne omogočajo. OZ v 198. členu jasno določa, da je korist uporabe tuje stvari treba nadomestiti. Obresti se kažejo v zvišanju vrednosti nepremičnine tožnikov, ki jo sedaj lahko prodajo za dvakratnik nakupne vrednosti. Sodišče je vse navedeno spregledalo in brez argumentacije v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj zaključilo, da sta tožnika upravičena do vračila domnevnega preplačila, s čimer je toženki kršilo pravico do izjave iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11.Sodba tudi nima razlogov o tem, na kakšni pravni podlagi naj bi ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja utemeljevala zavrnitev pobotnega ugovora toženke in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka.

12.V vsakem primeru pa je sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 729/2023 z dne 18. 4. 2024 predmet revizijskega postopka, o čemer je toženka obvestila sodišče z dopisom z dne 14. 10. 2024, saj je VSRS dopustilo revizijo v tej zadevi.

13.Če bi tožnika brezplačno prejela znesek 120.661,85 EUR za 17 let in se ne bi upoštevala odmena za uporabo denarja, niti inflacija in revalorizacija v vmesnem obdobju, bi to pomenilo dejansko prikrajšanje toženke in znatno obogatitev tožnikov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo načela sorazmernosti, ki je načelo SEU in je podana tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

14.V posledici obrazloženega je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka v točkah 20. do 23. obrazložitve izpodbijane sodbe.

15.Toženka pritožnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

16.Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in sta v odgovorih na pritožbo prerekali pritožbene navedbe. Zahtevali sta tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z vložitvijo odgovorov na pritožbi.

17.Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dne 30. 5. 2023 izdalo sodbo P 19/2022, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa, na plačilo zneska 39.155,99 EUR, na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini ID znak parcela *** 2610, neveljavna in se izbriše, ter da je toženka dolžna poravnati tožnikoma pravdne stroške. Z isto sodbo je tožnikoma naložilo plačati pravdne stroške toženki v znesku 5.217,79 EUR. Zoper to sodbo sta tožnika vložila pritožbo, Višje sodišče v Mariboru pa je s sodbo in sklepom I Cp 729/2023 z dne 18. 4. 2024 odločilo, da se pritožbi ugodi in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter odločilo, da je vknjižba zgoraj navedene hipoteke neveljavna in se izbriše. V preostalem delu, glede zahtevka na plačilo zneska 39.155,99 EUR in glede odločitve o plačilu stroškov postopka, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo le-temu v novo sojenje. Zoper odločitev višjega sodišča je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, in potem ko je VSRS predlogu ugodilo, dne 30. 10. 2024 še revizijo. Medtem je sodišče prve stopnje v novem sojenju dne 16. 10. 2024 izdalo še sodbo o preostalem delu zahtevka, ki je predmet tega pritožbenega postopka, dne 28. 5. 2025 pa še sklep P 73/2024-71, s katerim je revizijo toženke z dne 30. 10. 2024 kot prepozno zavrglo.

Naslovno sodišče je s sklepom I Cp 536/2025-1 z dne 19. 1. 2026 pritožbeni postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske Unije glede predhodnega vprašanja, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 14/2025. Ker je SEU o navedenem predlogu odločilo s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026, je naslovno sodišče s sklepom I Cp 536/2025-2 z dne 10. 3. 2026 postopek nadaljevalo, pravdni stranki pa pozvalo, da se glede navedene sodne prakse SEU v roku 8 dni izjavita, pri čemer sta tožnika podala izjavo v vlogi z dne 23. 3. 2026, toženka pa v vlogi z dne 24. 3. 2026. Ti dve vlogi sta bili vročeni nasprotnima strankama.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tak uradni preizkus ni pokazal procesnih kršitev, prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženka je navedeno kršitev uveljavljala na več mestih, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnega mnenja dr. Mateja Avblja, nadalje do stališč toženke, zakaj zadeva SEU C-520/21 ni primerljiva za konkretni primer in ne preprečuje uporabe 193. in 198. člena OZ, ter da se korist tožnikov kaže v obliki povečanja vrednosti nepremičnine, ki sta jo tožnika financirala s prejetim kreditom, prav tako se sodišče ni opredelilo do načela sorazmernosti, ki je načelo SEU.

Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

Kar zadeva članek dr. Mateja Avblja, sodišče ni vezano na stališča pravnih teoretikov, zato se sodišču prve stopnje izrecno ni bilo treba opredeliti do stališča tega pravnega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tega, zakaj je štelo sodbo SEU C-520/21 za relevantno, pri čemer se ni bilo dolžno posebej izjaviti do nasprotnih stališč toženke v zvezi s tem. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, ker je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.

Ta kršitev ni podana niti v delu, v katerem pritožba toženke navaja, da ni razlogov o tem, na kakšni pravni podlagi naj bi ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja utemeljevala zavrnitev pobotnega ugovora toženke. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku, kar je utemeljilo na stališčih sodbe SEU C-520/21 in z Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) skladno razlago določb OZ. Navedeno pa pomeni, da je hkrati neutemeljen pobotni ugovor toženke glede zneska glavnice 120.661,85 EUR.

Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o trditvah glede sorazmernosti, ki je temeljno načelo prava EU, vendar je kršitev v tej smeri smelo odpraviti pritožbeno sodišče samo, saj gre v tej smeri dejansko za očitek nepravilne uporabe materialnega prava. V tej zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je ničnost kot sankcija za nepoštenost pogodbenega pogoja sorazmeren ukrep. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti. Ničnost celotne pogodbe zaradi ničnosti valutne klavzule je posledica uresničitve varstva potrošnikov, ki izvira iz nepoštenega ravnanja toženke. Takšna sankcija pa tudi omogoča vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov.

Glede ugovora zastaranja glavne terjatve:

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja, je sodišče prve stopnje v točkah 11. in 12. obrazložitve sodbe pravilno izhajalo iz stališča, da je za ugotovitev pričetka teka zastaranja ključno ne samo to, kdaj so bile tožniku lahko znane dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost, ampak tudi kdaj bi se lahko seznanil z nepoštenostjo oziroma ničnostjo pogodbenega pogoja, ob upoštevanju razumnega časa, da se seznani s pravnimi posledicami in svojim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.

V času od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do predmetne odločitve, je prišlo v primerih kreditov v CHF v zvezi z zastaranjem dajatvenih zahtevkov do sprejema nadaljnje sodne prakse, in sicer je VSRS v zvezi s tem vprašanjem odločilo v zadevah II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 in II Ips 59/2025 z dne 15. 4. 2026. V slednji je VSRS tudi povzelo oblikovana stališča SEU in VSRS glede tega vprašanja in se pri tem izrecno sklicevalo tudi na stališče sodbe SEU C-561/21 (Banko Santaader SA), iz katere izhaja, da od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja. VSRS je tako poudarilo, da je izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost zgolj časovna točka, ki lahko omogoča sklepanje, da se je potrošnik najkasneje takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti, pri čemer je še poudarilo, da potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) pa je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se tožnika z dejanskimi okoliščinami leta 2011, 2012 in 2015 seznanila, vendar pa to ni dovolj, da sta kot potrošnika v razmerju do toženke kot bančne institucije zagotovo vedela, da je s pogojem v kreditni pogodbi karkoli narobe, in da je ta nepošten, ter da je šele sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, s čimer je bilo potrošnikom omogočeno učinkovito oblikovanje tožbenih zahtevkov, zato kondikcijski zahtevek tožnikov, postavljen s tožbo dne 13. 4. 2022 in spremenjen na glavni obravnavi dne 22. 3. 2023 ter z vlogo dne 19. 8. 2024 ni zastaral v zakonskem 5-letnem roku, ki je določen za zastaranje po določbi 346. člena OZ.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbena zatrjevanja v tej smeri še dodaja, da kljub temu, da so nekateri kreditojemalci že leta 2015 začeli vlagati tožbe, da je Združenje Frank leta 2016 poročalo že o okoli 70ih vloženih tožbah, in da sta pooblaščenec tožnikov in tudi odvetnik Aleš Majcenovič v javnosti, oziroma v določenih člankih podajala svoja pravna stališča, je odločilno, da se je sodna praksa glede morebitne ničnosti tovrstnih kreditnih pogodb izoblikovala šele v zadnjem času, pred tem pa so v Republiki Sloveniji sodišča tožbene zahtevke zavračala. Treba je upoštevati, da je šlo za zahtevno razlago pojmovno odprtega prava v povezavi s pravom EU in ustavnopravnimi vidiki glede varstva potrošnikov. Prav tako se je redno sodstvo za namen ustrezne razlage Direktive 93/13 v povezavi s slovensko ureditvijo večkrat obrnilo na SEU, USRS pa je 2022 ugotovilo ustavno neskladje določenih stališč v sodni praksi.

VSRS je sodno prakso oblikovalo vrsto let, šele v sodbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in zlasti v II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, v katerih so potrošniki prvič uspešno uveljavljali sodno varstvo, pa se je oblikovalo celovito razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih.

Po obrazloženem je zmotno stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Četudi bi bile tožnikoma v letu 2015 ali prej lahko znane okoliščine, da se je v domačo valuto preračunana vrednost kreditnega obroka drastično povečala in so že tedaj nekateri kreditojemalci vlagali tožbe zaradi ničnosti kreditnih pogodb, pa zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da sta bila kot potrošnika seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja in s pravnimi posledicami takšnega pogoja.

V konkretnem primeru, ko toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedela ali bi lahko razumno vedela že v letu 2015 ali prej, kot je zatrjevala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2022 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel. Vsa drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

Glede temelja in višine kondikcijskega zahtevka in pobotnega ugovora toženke:

Kar zadeva vrnitvene zahtevke, nastale zaradi razglasitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, je pravo EU varstva potrošnikov utemeljeno predvsem na zahtevi po učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t.i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev. Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti". SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov in sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M), ponovilo pa v zadevi C-368/25 (Malec).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožnik od toženke prejel znesek v višini 120.661,85 EUR, toženka pa je od prvotožnika prejela znesek 162.322,68 EUR, torej 41.660,83 EUR več, kot sta ga tožnika iz naslova predmetne kreditne pogodbe prejela. Tako je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 41.660,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 5. 2024 do plačila, v presežku do zneska 53.322,40 EUR ter za zakonske zamudne obresti pred datumom 11. 5. 2024 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženka tudi v pritožbi vztraja, da ji je tožnik dolžan povrniti nadomestilo za uporabo denarja, v zvezi s čimer uveljavlja pobotni ugovor. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. To stališče je SEU ponovilo v zgoraj omenjeni zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VSRS v zadevi II Ips 14/2025. Odgovorilo je, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila hipotekarni kredit, kadar je bilo ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, od potrošnika upravičeno zahtevati nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačilo zamudnih obresti, če ta banka ne ravna nepošteno in če navedena pogodba ni v nasprotju s "temeljnimi moralnimi načeli" v smislu nacionalnega prava.

Kot poudarja SEU v zgoraj navedeni sodbi C-520/21, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.

Iz točke 76. sodbe še izhaja, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78. pa, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih (obogatitvenih obresti), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.

Navedenim stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na določbo 371. člena OZ, ki določa načelo monetarnega nominalizma, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil res v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita v evrski protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v evrski protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter sta tako v obdobju odplačevanja kredita morala vračati bistveno več, kot sta prejela.

Toženka se v pritožbi zavzema tudi za uporabo 87. člena OZ. Slednji v 1. odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila po cenah izdaje sodne odločbe. Razen tega je 87. člen OZ treba uporabiti tako, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Zaradi uravnoteženega položaja pogodbenih strank pri vrnitvi tistega, kar je bilo izpolnjeno, se tudi za prejeto korist toženke šteje evrska protivrednost plačanih obrokov kredita na dan plačila posameznega obroka. To pa je tudi znesek, za katerega sta tožnika prikrajšana.

Zgoraj navedeno pomeni, da je banka upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo glavnice. Takšna odločitev je namreč skladna z načeli učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, kot ciljem, ki jim sledi Direktiva 93/13.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pobotni ugovor v točki III. izreka izpodbijane sodbe, saj toženka zaradi ničnosti kreditne pogodbe, upoštevaje euroskladno razlago 87. člena OZ, v konkretnem primeru ni upravičena do povračila kakršnegakoli zneska, zato je pritožba toženke tudi v tem delu neutemeljena.

Vendar pa pritožba tožnikov pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi višine dajatvenega tožbenega zahtevka nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tožbi zahteval plačilo zneska 26.689,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2023 je tožbeni zahtevek zvišal tako, da je zahteval plačilo 39.155,99 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in sicer je od dneva vložitve tožbe do 10. 3. 2023 zahteval povračilo dodatno plačanih zneskov v višini 12.466,83 EUR (od 11. 4. 2022 do 10. 3. 2023). V novem sojenju je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 19. 8. 2024 tožbeni zahtevek ponovno zvišal na plačilo zneska 53.322,40 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za dodatno plačanih 13.501,27 EUR za čas od 11. 4. 2023 do 10. 5. 2024.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik po kreditni pogodbi ni prejel zneska 120.661,85 EUR, kolikor je tedaj znašala protivrednost 202.000,00 CHF, in kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč znesek 120.517,89 EUR, kar je tožnik navajal tudi v pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2024, in kar je dokazal s predložitvijo Dokumenta za črpanje toženke in dokazili o transakcijah za nakazilo posameznih zneskov tožniku po kreditni pogodbi (dokaz A65). Iz navedenih listin je jasno razvidno, da tožniku znesek 241,00 CHF v evrski protivrednosti ni bil nakazan.

Nadalje pritožbeno ni sporno, da je tožnik od 30. 11. 2007 do 11. 4. 2022 toženki plačal 148.821,41 EUR. Je pa sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2023 tožbeni zahtevek zvišal za od dne 11. 4. 2022 do 10. 3. 2023 plačanih 12.466,83 EUR, za kar je prav tako predložil dokazila o izvršenih transakcijah (vloženo sicer v spis, namesto med dokaze pod A, napačno pod B34). Ker niti pred sodiščem prve stopnje niti pritožbeno ni bilo sporno, da je tožnik toženki od dne 11. 4. 2023 do 10. 4. 2024 plačal še znesek 13.501,27 EUR, za kar je predložil dokazila o izvršenih transkacijah v tem obdobju (dokazi A66 do A78), je torej toženki do dne 10. 4. 2024 (dne 10. 5. 2024 plačani znesek 1.047,38 EUR je toženka tožniku vrnila), plačal skupaj 174.789,51 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnik od toženke prejel znesek glavnice 120.517,89 EUR, je glavnico preplačal za 54.271,62 EUR. Ker je pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, vezano na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), je pritožba tožnikov, ki se zavzemata za ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 53.322,40 EUR, utemeljena.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti:

Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka odločilo tudi, da je toženka dolžna plačati prvotožniku zakonske zamudne obresti od zneska 41.660,83 EUR za čas od 11. 5. 2024 do plačila, to je dan po dnevu, ko je tožnik poplačal predmetno kreditno obveznost, v presežku pa je glede obrestnega dela tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Tožnik je z zadnjo spremembo tožbe z dne 19. 8. 2024 zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne, ko je toženki plačeval posamezne mesečne obroke.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede na konkretno dejansko stanje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti materialnopravno napačna in je v tem delu delno utemeljena pritožba tožnikov.

V obravnavani zadevi tožnika znesek iz tožbenega zahtevka uveljavljata kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Kot je zavzelo stališče VSRS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice. Pravnomočno je ugotovljeno, da je v predmetni zadevi banka ravnala objektivno nepošteno pri sklepanju kreditne pogodbe, vendar pa njeno ravnanje ni bilo subjektivno nepošteno, saj tožnika niti nista zatrjevala, da so uslužbenci banke glede podajanja pojasnilne dolžnosti ob sklepanju kreditne pogodbe ravnali namerno ali s hudo malomarnostjo v škodo tožnikov in so se pri tem zavedali, da je bila v tistem trenutku njihova pojasnilna dolžnost pomanjkljiva, ali da so se mogli zavedati, da bi njihova pojasnilna dolžnost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb.

Zgoraj navedeno skladno tudi s sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, po kateri je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri ima potrošnik poleg nadomestila, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od datuma opomina.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika plačila vtoževanega zneska pred vložitvijo tožbe nista zahtevala od toženke, zato sta upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti, in sicer od zneska 27.354,30 EUR za čas od 13. 4. 2022 (od dneva vložitve tožbe) do plačila, od zneska 12.466,83 EUR za čas od 22. 3. 2023 (od prve spremembe tožbe na naroku dne 22. 3. 2023) do plačila in od zneska 13.501,27 EUR za čas od 14. 8. 2024 (od druge spremembe tožbe v vlogi z dne 14. 8. 2024) do plačila.

Na podlagi zgoraj obrazloženega je v preostalem delu, v katerem se zavzema za plačilo zakonskih zamudnih obresti, neutemeljena pritožba tožnikov v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačila vsakega posameznega obroka kredita toženki od dne 30. 9. 2019, ko je bila dosežena glavnica.

Glede stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje:

Sprememba odločitve glede glavne stvari, ko je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za celotni znesek 53.322,40 EUR, je povzročila tudi spremembo odločitve o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Tožnika sta tako v celoti uspela s tožbenim zahtevkom glede glavne stvari (1. odstavek 154. člena ZPP), kar je odločilno za odmero stroškov postopka. Višina odmerjenih stroškov pa pritožbeno ni bila sporna, pri čemer pritožbeno sodišče ob uporabi ZPP in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) tudi ni ugotovilo nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnika sta tako upravičena do povračila celotnih s strani sodišča prve stopnje odmerjenih stroškov postopka v znesku 12.998,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev:

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnikov delno ugodilo glede plačila glavnice, teka zakonskih zamudnih obresti plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. II. in IV. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbo toženke in delno pritožbo tožnikov v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča v preostali izpodbijani točki III. izreka, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker sta tožnika s pritožbo uspela (glede glavne terjatve v celoti, delno tudi glede zakonskih zamudnih obresti, ki pa so stranska terjatev in za izračun uspeha stranke v postopku za povračilo stroškov nerelevantna), sta upravičena do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženka pa s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Potrebni stroški pritožbenega postopka tožnikov (1. odstavek 155. člena ZPP) so bili: 500 odvetniških točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 22 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 300,00 EUR. Temu je treba prišteti še 66,00 EUR kot povračilo za 22 % DDV in 459,00 EUR kot za povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek. Skupaj tako znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnikov, ki jih je dolžna povrniti toženka 825,00 EUR.

Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih pritožbenih stroškov tožnikoma ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo toženke in stroškov za vlogo v pritožbenem postopku z dne 23. 2. 2026, v kateri sta se izjavila v zvezi z odločbo SEU C-368/2025 z dne 24. 2. 2025, saj ti dve vlogi nista bistveno prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------

Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.Tako odločba USRS Up 305/15- 19 z dne z dne 22. 6. 2015, tč. 14 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 297/2015 z dne 28. 1. 2016.

Tako odločba US RS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

Tako sodba VSRS II Ips 5/2026 z dne 17. 6. 2026.

Odločba USRS Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022.

Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.

SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

F. Cafaggi/P. Iamiceli, The Principles of Effectiveness, Proportionality and Dissuasiveness in the Enforcement of EU Consumer Law; The Impact of a Triad on the Choice of Civil Remedies and Administrative Sanctions; European Review of privat Law, Volume 25, No - 2017, str. 577; P. Weingerl, Nekompezatorna povrnitev škode, Pravni letopis št. 1/2023, str. 32, 33.

SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

371. člen OZ določa, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.

Tako sodba VSRS II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, točka 32. obrazložitve.

Tako Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 311.