Jedro

Zadruga lahko na internem servisu toči gorivo le v lastna vozila, ki jih uporablja za opravljanje lastne registrirane dejavnosti. Drugačna razlaga določb Pravilnika, bi namen internega servisa, približala javni uporabi. Slednja pa zahteva dosti večje tehnične in varnostne zahteve za preskrbo motornih vozil z gorivi. Da bi se zadrugo zaradi njene organizacijske oblike lahko obravnavalo drugače, bi to moralo biti izrecno določeno v predpisih, kar pa iz sedaj veljavne ureditve, ne izhaja. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, da naj bi lastništvo članov zadruge opravičevalo uporabo internega servisa tudi za točenje goriva članom v njim lastna vozila, ki jih uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 98. in 101. člena Energetskega zakona (EZ) pod 1. točko izreka tožniku na internem bencinskem servisu na lokaciji A. prepovedal prodajo in točenje tekočih goriv v tista vozila, ki niso v lasti tožnika in v tista vozila, ki so v lasti tožnika, pa jih ne uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti; pod 2. točko izreka je odločil, da se mora ukrep iz prejšnje točke začeti izvrševati naslednji dan po prejemu odločbe; pod 3. točko izreka je odločil, da mora odgovorna oseba tožnika obvestiti energetskega inšpektorja o izvrševanju ukrepa iz 1. točke, najkasneje v 8 dneh po poteku roka iz 2. točke izreka; pod 4. točko izreka je odločil, da stroškov postopka ni bilo in pod 5. točko izreka je odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 29. 5. 2013 pri tožniku opravil redni inšpekcijski pregled. Na podlagi predložene dokumentacije in izjave direktorja, B.B., je bilo ugotovljeno, da tožnik članom zadruge toči gorivo v nasprotju z drugim odstavkom 93. člena Pravilnika o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi (Pravilnik), ker toči gorivo v delovne stroje – traktorje, ki jih uporabljajo za opravljaje kmetijske dejavnosti na svojih kmetijah.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje v obravnavanem primeru in je zato tožniku pravilno in zakonito odredil zgoraj navedeno prepoved.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Drugostopenjska odločba glede pritožbenih navedb nima nobene obrazložitve, zaradi česar je podana kršitev določb postopka. Organa sta napačno uporabila določbi drugega odstavka 93. člena in 4. točke 3. člena Pravilnika, ker se zadruge ne more enačiti z ostalimi gospodarskimi družbami (ki jih ureja ZGD). Navedeni določbi Pravilnika je organ uporabil dobesedno, vendar pa je zahteva po kumulativnosti obeh pogojev pretoga, ker ne upošteva, da so člani zadruge njeni lastniki in s tem tudi lastniki njenega premoženja. Organa nista upoštevala značilnosti različnih pravno statutarnih oblik inšpekcijskih zavezancev ter različnih oblik lastništva in načina uporabe vozil ter opreme inšpekcijskih zavezancev. Pri organiziranosti v zadrugo se določb Pravilnika ne more uporabiti na enak način kot za gospodarske družbe. Zadruge kot pravne osebe ne gre enačiti s preostalimi pravnimi osebami, saj gre za specifično pravno organizacijsko obliko, pri kateri gre za tesnejšo vez med pravno osebo in njeni člani, ki jo je tudi Ustavno sodišče RS opredelilo kot skupnost njenih članov. Člani se ob pristopu odpovedo določenim svojim pravicam in prevzamejo določene obveznosti. Zadruga tako ves čas svojega obstoja zastopa in predstavlja interese svojih članov. Zato ni mogoče strogo ločiti zadruge od njenih članov. Zato je sporne določbe Pravilnika treba razlagati širše. Zakonodajalčev namen je bil predvsem v preprečevanju javne uporabe internih bencinskih servisov. Tožnik ne toči goriva osebam izven lastništva zadruge, zato njegovo ravnanje ne predstavlja javne uporabe bencinskega servisa. Goriva ne obračunava po tržni ceni, ampak zgolj v višini dejanskih stroškov nabave. Za presojo, ali tožnik krši Pravilnik, je edini merodajni kriterij, ali prihaja do javne uporabe internega bencinskega servisa. Njegovo ravnanje je v skladu z določbami Pravilnika. Izpostavlja tudi ekološki vidik trenutne ureditve. Najbližja bencinska črpalka, ki se ukvarja z javno prodajo, je oddaljena 25 km. Sodišču predlaga da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se inšpekcijski postopek zoper njega ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožniku izrečena prepoved prodaje in točenja tekočih goriv na internem bencinskem servisu v A., v tista vozila, ki niso v lasti tožnika in v tista vozila, ki so sicer v lasti tožnika, pa jih tožnik ne uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. Prvostopenjski organ je namreč ob izvedbi rednega inšpekcijskega pregleda, tudi z izpovedbo zastopnika tožnika, ugotovil, da tožnik toči članom zadruge gorivo v njim lastna vozila, ki jih uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Izpodbijana odločba temelji na določbah 4. točke 3. člena in drugega odstavka 93. člena Pravilnika. V drugem odstavku 93. člena Pravilnika je določeno, da se interni servis za točenje goriv ne sme uporabljati za prodajo tekočih goriv in da se lahko uporablja izključno za točenje goriv v tista vozila lastnika internega bencinskega servisa, ki jih sam uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. Iz navedene dikcije torej izhaja, da morata biti za točenje goriv na internem servisu kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da gre za vozilo lastnika internega bencinskega servisa in da lastnik internega servisa to vozilo uporablja za opravljanje svoje registrirane dejavnosti. V 4. točki 3. člena Pravilnika pa je določeno, da je interni servis za točenje goriv bencinski servis, ki je namenjen izključno oskrbi lastnega parka vozil in strojev z dizelskim gorivom in ni namenjen javni uporabi.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče ne more sprejeti nosilnega tožbenega ugovora, da organiziranost zadruge, organizirane na podlagi določb Zakona o zadrugah (ZZad), zahteva drugačno, širšo razlago navedenih določb Pravilnika. Zadruga je pravna oseba (7. člen ZZad), s svojim premoženjem (34. ZZad) in registriranimi dejavnostmi, ki jih kot pravna oseba izvaja (2. člen ZZad). Glede na navedeno zadruga na internem servisu lahko toči gorivo le v lastna vozila, ki jih uporablja za opravljanje lastne registrirane dejavnosti. Drugačna razlaga navedenih določb Pravilnika, bi namen internega servisa, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 93. člena Pravilnika, ki določa, da mora biti interni servis zaprto območje, in ob upoštevanju določb, da je gradnja in delovanje internega servisa vezano na določene tehnične in varnostne določbe, kot jih predpisuje Pravilnik v členih od 94. do 105. člena, približala javni uporabi. Slednja pa zahteva dosti večje tehnične in varnostne zahteve za preskrbo motornih vozil z gorivi. Sodišče zato ne more pritrditi stališču tožnika, da drugačno, širšo razlago navedenih določb Pravilnika zahtevajo določbe ZZad, ker so člani zadruge njeni lastniki in lastniki njenega premoženja in da se zato pri organiziranosti v zadruge določb Pravilnika ne da uporabiti na enak način kot za gospodarske družbe. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da med zadrugo in njenimi člani obstaja tesnejši odnos, vendar pa iz navedenih določb Pravilnika ne izhaja, da bi bilo možno zadrugo, zaradi njene specifične pravno organizacijske oblike, obravnavati drugače. Da bi se zadrugo zaradi njene organizacijske oblike lahko obravnavalo drugače, bi to moralo biti izrecno določeno v predpisih, kar pa iz sedaj veljavne ureditve, ne izhaja. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, da naj bi lastništvo članov zadruge opravičevalo uporabo internega servisa tudi za točenje goriva članom v njim lastna vozila, ki jih uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti. Za odločitev v konkretnem primeru tudi niso relevantne tožbene navedbe o neekološkosti ureditve in o obračunavanju cen goriva.

Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilni so zaključki prvostopenjskega organa, da je tožnik članom zadruge točil gorivo v njim lastna vozila, ki jih uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča je bila tožniku na podlagi 101. člena EZ tudi pravilno in zakonito izrečena prepoved, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

Sodišče tudi ne more pritrditi tožbenemu ugovoru, da je postopek obremenjen s procesnimi kršitvami, iz razloga, ker drugostopenjska odločba ne vsebuje obrazložitve o bistvenih pritožbenih navedbah. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da drugostopenjska odločba glede pritožbenih navedb ni obrazložena, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na odločitev, ker tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjsko odločbo, ki pa je v zadostni meri obrazložena.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.