Jedro

Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.

V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek v znesku 7.166,59 EUR za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 580/13 k.o. ... in določila pogoje plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da odmera komunalnega prispevka temelji na določbah 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok). Pri odmeri je bila med drugim upoštevana opremljenost zemljišča s primarnim in sekundarnim vodovodnim omrežjem ter primarnim in sekundarnim kanalizacijskim omrežjem. Toženka ugotavlja, da je parcela 580/13 k.o. ... ena od treh parcel, ki so nastale iz parcele 580/8 iste k.o. Ker je bila za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 580/8 v letu 2004 že izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka in je bil komunalni prispevek v višini 4.769,12 EUR tudi plačan, do gradnje pa ni prišlo, je toženka tretjino tega zneska odštela od sicer obračunanega komunalnega prispevka. Ker predmetno zemljišče spada v območje, ki je opremljeno s primarnim in sekundarnim vodovodnim in kanalizacijskim omrežjem, s tožnikoma pa ni sklenila pogodbe o opremljanju, pri odmeri ni upoštevala stroškov sekundarnega vodovoda in kanalizacije, ki izhajajo iz pogodbe, ki sta jo predložila tožnika.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da je toženka že julija 2008 prejela dopis UE Novo mesto, iz katerega je razvidno, da sta vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo treh stanovanjskih hiš na parcelah št. 580/12, 580/13 in 580/14, vse k.o. ... Ta gradbena dovoljenja so bila tudi izdana in vročena toženki, ki pa je o odmeri komunalnega prispevka za vsako od navedenih nepremičnin izdala odločbo šele 2. 12. 2014, torej več kot šest let po vložitvi vlog za odmero, pri čemer ni upoštevala njunih vlaganj v komunalne vode, ki izhajajo iz pogodbe o prevzemu sekundarnega vodovoda in kanalizacije z dne 7. 7. 2008 (v nadaljevanju Pogodba). Napačno pa je upoštevala tudi površino, za katero so njuni pravni predniki v letu 2004 že plačali komunalni prispevek.

4. Tožnika menita, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati, da je treba površino stanovanjske hiše, za katero je bil komunalni prispevek že odmerjen in plačan, odšteti od površine treh objektov, med katere spada tudi predmetni, in sicer tako, da se pri vsakem od teh objektov odšteje tretjina stanovanjske površine prvotnega objekta, ki je bil predviden na parceli 580/8, kar pomeni, da bi bilo treba pri vsakem od treh novih objektov odmeriti komunalni prispevek le od razlike med temi površinami. Ker toženka obračuna ni opravila na tak način, je ravnala v nasprotju s sedmim odstavkom 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika se ne strinjata niti z utemeljitvijo toženke, da bi bil način obračuna, za kakršnega se zavzemata, možen le v primeru, če se gradbena parcela ne bi spremenila. Tudi če bi bilo tako stališče pravilno, bi ju morala toženka pred izdajo odločbe opozoriti, da bo zanju ugodneje, če parcele zopet združita in jih po odmeri komunalnega prispevka ponovno razdružita. Poudarjata, da so vse tri hiše locirane na zemljišču, ki je obsegalo parcelo št. 580/8, za katero je občina dobila povrnjene stroške za izgradnjo komunalne opreme. Toženka je kršila tretji odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je upoštevala deseti odstavek 79. člena ZPNačrt, ki je za tožnika manj ugoden kot sedmi odstavek 6. člena Pravilnika.

5. Poleg tega je po ZPNačrt upravičenec do vračila investitor, ki je prispevek plačal, torej v obravnavani zadevi njuna pravna prednika. Poudarjata, da bi toženka morala odločbo o odmeri komunalnega prispevka izdati v 15 dneh po tem, ko je od UE prejela obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je bila izpodbijana odločba izdana več kot 6 let kasneje, je pravica toženke, zahtevati plačilo komunalnega prispevka, v skladu s 346. členom Obligacijskega zakonika (OZ) zastarala. Komunalni prispevek, ki se odmerja za potrebe gradnje na zahtevo investitorja, nima značilnosti javnofinančnih terjatev, saj mora biti za nastanek terjatve predhodno izražena volja investitorja. Stanovanjsko hišo, v zvezi z gradnjo katere je odmerjen komunalni prispevek, sta prodala, ker odmerna odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku, pa zneska nista mogla uveljavljati kot strošek, s čimer sta bila oškodovana, saj sta morala plačati višji davek od dobička, kot bi ga sicer.

6. V vlogi za odmero komunalnega prispevka sta toženki predlagala, naj pri odmeri upošteva tudi izgradnjo sekundarnega vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, na katerega se nanaša Pogodba. Toženka o tem zahtevku ni odločila v izreku izpodbijane odločbe, čeprav bi v skladu z 213. členom ZUP morala, temveč je ta del zahtevka zavrnila v obrazložitvi. Pogodbo je podpisal tudi župan, v njenem 6. členu pa je določeno, da bodo investitorji zaradi gradnje javnega vodovoda in kanalizacije oproščeni plačila dela komunalnega prispevka v višini vlaganj v gradnjo javnega vodovoda in kanalizacije.

7. Iz navedenih razlogov tožnika sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, naj ta postopek združi s postopkoma, v katerih sta tožnika vsak zase vložila tožbi zoper odločbi Mestne občine Novo mesto št. 35112-255/2014/3 (1401) in št. 35112-254/2014/3 (1401), obe z dne 2. 12. 2014, ker gre za povezane zadeve, poleg tega pa še, naj toženki naloži plačilo stroškov postopka v višini sodne takse ter materialnih stroškov v znesku 50,00 EUR.

8. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnika sta predlagala združitev treh postopkov, ki tečejo pred naslovnim sodiščem, na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tej zakonski določbi lahko sodišče s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu. Vendar pa se zadeve, katerih združitev predlagata tožnika, nanašajo na tri različne (čeprav vsebinsko zelo podobne) upravne odločbe, torej na tri ločene predmete (prim. prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato sodišče teh postopkov ni združilo.

11. Predmet odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, je odmera komunalnega prispevka, ki je na zakonski ravni urejena v ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

12. Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče objekt priključiti.

13. V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalnega prispevka za potrebe novogradnje stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 580/13 k.o. ..., ki je bilo v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka (28. 7. 2008) v lasti tožnikov.

14. Kot je mogoče povzeti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila obravnavana parcela predhodno del parcele št. 580/8 k.o. ..., ki je bila v lasti A.A. in B.B. Slednja sta v letu 2004 na tem zemljišču pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše, odmerjen pa jima je bil tudi komunalni prispevek v višini 1.142.871,39 SIT, ker znaša 4.769,12 EUR. Ta komunalni prispevek sta v celoti plačala, do gradnje pa nikoli ni prišlo, kar ni sporno. V letu 2008 se je spremenilo lastništvo navedene parcele, izvedena pa je bila tudi njena parcelacija, in sicer je bila razdeljena na tri nove parcele, parc. št. 580/12, 580/13 in 580/14. Na vsaki izmed teh parcel je bila zgrajena samostojna stavba, tožnika pa sta 5. 11. 2008 med drugim zahtevala odmero komunalnega prispevka za stanovanjski objekt na parceli št. 580/13 k.o. ...

15. Toženka je v letu 2014 od Upravne enote Novo mesto zahtevala kopijo gradbenega dovoljenja za ta objekt in sporni komunalni prispevek odmerila na podlagi podatkov, povzetih iz projektne dokumentacije, ki je del tega gradbenega dovoljenja, in na podlagi Odloka. Glede na to, da je bil za gradnjo hiše na parceli št. 580/8, ki se ni nikoli pričela, že plačan komunalni prispevek, je toženka od obračunanega zneska komunalnega prispevka odštela znesek 1589,71 EUR, kar znaša tretjino že plačanega komunalnega prispevka.

16. Toženka je izpodbijano odločbo res izdala šele 6 let po vložitvi vloge za odmero komunalnega prispevka, vendar tako ravnanje ne pomeni kršitve, zaradi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita. Komunalni prispevek je namreč predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1737/2006). Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ. Ugovor o zastaranju terjatve zato ni utemeljen.

17. V zadevi je sporno tudi, ali je toženka pri odmeri komunalnega prispevka pravilno upoštevala komunalni prispevek, ki sta ga leta 2004 za gradnjo stanovanjske stavbe na parceli 580/8 plačala tedanja lastnika te parcele, iz katere je še s kasnejšo delitvijo nastala tudi predmetna parcela. Kot že rečeno, ni sporno, da do gradnje objekta, za katerega je bil plačan ta komunalni prispevek, nikoli ni prišlo. Tožnika sta na Upravno enoto Novo mesto dne 23. 7. 2008 sicer vložila zahtevo za spremembo omenjenega gradbenega dovoljenja, tako da bi bila z njim dovoljena gradnja treh stanovanjskih stavb na treh novonastalih parcelah, vendar je upravni organ to zahtevo štel za tri samostojne zahteve za izdajo novega gradbenega dovoljenja, ker sprememba obstoječega v skladu z zahtevo ni bila mogoča. 18. To pomeni, da sta gradbeno dovoljenje iz leta 2004 in njegova sprememba iz leta 2006 prenehala veljati, tako da je šlo za situacijo iz desetega odstavka 79. člena ZPNačrt, ki določa, da če je investitor plačal komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka, pa je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, na kar se pravilno sklicuje tudi toženka. Povedano drugače: pravice, ki so pravnima prednikoma tožnikov šle zaradi plačanega komunalnega prispevka, niso bile konzumirane, ker objekt, za katerega je bil komunalni prispevek plačan, ni bil zgrajen. Prej navedena zakonska določba investitorju v takem primeru izrecno daje zgolj pravico do vračila plačanega komunalnega prispevka. Zato niti ni bistveno, da so tri nove stavbe zgrajene na drugih parcelah in ne na parceli, na kateri je bila predvidena gradnja stavbe, za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek.

19. Položaj je drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za dejansko zgrajen objekt, za katerega je bil plačan komunalni prispevek, zaradi investitorjeve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo neto tlorisne površine obstoječega objekta oziroma zaradi spremembe njegove namembnosti. V takem primeru je pravica, ki izhaja iz že plačanega komunalnega prispevka (namreč do priklopa na komunalno infrastrukturo; četrti odstavek 79. člena ZPNačrt), očitno konzumirana, situacija pa je že na prvi pogled drugačna od obravnavane. Zgolj na tak primer pa se nanaša sedmi odstavek 6. člena Pravilnika, ki določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi in višina komunalnega prispevka pred spremembo. V obravnavani zadevi objekt, za katerega je bil komunalni prispevek že plačan, ne le ni bil zgrajen, temveč je bila predmet tokratnega postopka odmera komunalnega prispevka za povsem drug objekt (oziroma tri objekte). Tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri odmeri uporabiti sedmi odstavek 6. člena Pravilna, je zato neutemeljen.

20. Tožnika imata prav, da je do vračila plačanega komunalnega prispevka po desetem odstavku 79. člena ZPNačrt upravičen le investitor, ki je komunalni prispevek plačal. Vendar pa dejstvo, da je toženka upoštevala že plačani komunalni prispevek pri odmeri komunalnega prispevka tožnikoma in ne njunima pravnikoma prednikoma, ki njegove vrnitve na podlagi 10. točke 79. člena ZPNačrt nista zahtevala, ne pomeni odločanja toženke v škodo tožnikov oziroma posega v njun pravni interes.

21. Tožnika menita še, da toženka ni ravnala pravilno, ko pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala njunih vlaganj v komunalno opremo. Pri tem ni sporno, da sta tožnika z dvema soinvestitorjema v lastni režiji zgradila sekundarni vodovod in sekundarno kanalizacijo do njihovih stanovanjskih hiš v vrednosti 9.850,00 EUR, ter da so to komunalno opremo s pogodbo z dne 7. 7. 2008 brezplačno predali v last toženki. Sporno pa je, ali je mogoče opisano situacijo enačiti s situacijo, ko bi investitorji s toženko sklenili pogodbo o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt in bi morala zato toženka vložena sredstva upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka.

22. Kot že rečeno, je občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme, ZPNačrt pa v 78. členu omogoča dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi. V takem primeru se po četrtem odstavku istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek s tem, ko nosi stroške komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, poleg tega pa je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo je zgradil sam. To pa pomeni le, da občina ne more odmeriti komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, na podlagi pogodbe o opremljanju, saj bi v tem primeru prišlo do dvakratnega plačila za isto komunalno opremo. Kot rečeno pa so investitorji dolžni plačati komunalni prispevek za preostalo komunalno opremo predmetnega obračunskega območja.

23. V obravnavani zadevi zato niti ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Povedano drugače: za odločitev v tej zadevi je pomembno, ali so stroški investicije za gradnjo sekundarne komunalne opreme, ki je bila predmet prej omenjene pogodbe z dne 7. 7. 2008, zajeti v obračunskih stroških, na podlagi katerih je bila v Odloku določena cena na enoto mere. Le če bi bili, bi to pomenilo, da je bil tožnikoma dvakrat zaračunan komunalni prispevek za isto komunalno opremo.

24. Tožnika česa takega niti ne zatrjujeta, drugostopenjski organ pa v odločbi smiselno navaja, da stroški za gradnjo predmetne sekundarne komunalne opreme niso zajeti v obračunskih stroških, ki izhajajo iz odloka. Navaja namreč, da če bi šlo za pravi sekundarni vod, bi s tožnikoma sklenila pogodbo o opremljanju ter pripravila nov program opremljanja, do česar pa ni prišlo. To pomeni, da obračunski stroški, ki so upoštevani v Odloku, ki je bil podlaga za odmero predmetnega komunalnega prispevka, ne vključujejo investicije tožnikov. Ti stroški torej tožnikoma s komunalnim prispevkom niso bili ponovno zaračunani oziroma je bila odločitev toženke, da teh sredstev ne upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, pravilna. Iz obrazložitve (posebno drugostopenjske odločbe) izhajajo tudi razlogi za to, stališče tožnikov, da bi moralo biti o tem odločeno v izreku odločbe, pa je brez pravne podlage.

25. Kot že rečeno, gre pri odmeri komunalnega prispevka za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon, zato stranke s pogodbo ne morejo določiti načina odmere, ki bi se razlikoval od zakonsko določene. Sklicevanje tožnikov na pogodbeno določbo, iz katere naj bi izhajal drugačen način odmere, kot je določen v Odloku (ki temelji na zakonu) je zato za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Če tožnika menita, da jima gre na podlagi sklenjene pogodbe kakršnokoli povračilo vloženih sredstev, bosta morala to uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti, ne moreta pa tega storiti v tem upravnem sporu. Prav tako bosta tožnika pred sodiščem splošne pristojnosti lahko uveljavljala morebitno škodo, ki jima je nastala zaradi pozne izdaje odmerne odločbe.

26. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Kot prav tako izhaja iz navedenih razlogov, dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki temelji na razlagi pravnih norm in dejanskem stanju, ki ga tožnika nista izpodbijala, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji.

27. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.