Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer mogoče izpodbijati odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, vendar le, če je sodišče pri tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu - to je, če je izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ni izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo E.H. in S.P. za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). E.H. je na podlagi prvega odstavka 212. člena KZ izreklo kazen dveh mesecev zapora, S.P. pa na podlagi členov 50 in 51 KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 212. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 52. člena tega zakona mu je upoštevaje kazen šest mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 160/2003 z dne 24.8.2006, ki je postala pravnomočna dne 4.9.2006, v kateri mu je bila določena preizkusna doba dveh let, s kaznijo dveh mesecev zapora, določeno v tej sodbi, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen sedem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Z isto sodbo je oba obdolženca oprostilo še obtožbe enega istovrstnega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu E.H. izrečeno zaporno kazen zvišalo na osem mesecev zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojeni E.H. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbija odločbo o izrečeni kazni in poudarja kršitev načela enakosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnik namreč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenčev predlog, da naj se mu izrečena kazen omili, pa prav tako ne more biti predlog odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložnik v zahtevi opozarja, da mu je bila ne glede na to, da sta s soobsojenim P. specialna povratnika in ne glede na to, da je P. izvršil obravnavano kaznivo dejanje celo med preizkusno dobo, ki mu je bila izrečena po prejšnji obsodbi za istovrstno kaznivo dejanje, izrečena zaporna kazen osem mesecev zapora, medtem ko je bila obsojenemu P. izrečena le pogojna obsodba. Okrožni državni tožilec se je pritožil le zoper odločbo o kazenski sankciji, izrečeni njemu, in s tem zavedel sodišče, da mu je izreklo nepravično in nezakonito kazen.

6. Obsojenec sicer res očita sodišču kršitev zakona v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo, vendar pa z nadaljnjimi navedbami te trditve ne obrazloži, temveč izpodbija le vrsto kazenske sankcije in višino kazni, s katero se ne strinja. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je sicer mogoče izpodbijati tudi odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, vendar le, če je sodišče s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, oziroma povedano drugače, če je s tem kršilo kazenski zakon. O prekoračenju pravice pa govorimo tedaj, če je izrečena kazenska sankcija zunaj zakonskih meja, ali če izreče sodišče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V konkretnem primeru pa temu ni tako, saj je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo kazen v mejah predpisane, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo oziroma navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri spremembi višine izrečene kazni pred sodiščem prve stopnje (dejstvo, da je obsojenec specialni povratnik, ki je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že sedemkrat obravnavan pred sodiščem). S takšno odločitvijo pa sodišče tudi ni ravnalo pristransko oziroma ni kršilo načela enakosti pri uporabi prava v škodo obsojenca. Sodišče namreč lahko krši načelo enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) le v okviru možnosti, ki jih ima, in v primerljivem položaju. V konkretni kazenski zadevi pa se je okrožni državni tožilec pritožil le zoper odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obsojenemu H., zaradi česar se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati v presojo primernosti izrečene kazenske sankcije soobsojenemu P. Takšnih procesnih možnosti namreč po določbah ZKP nima. Zato je presojalo le ustreznost izrečene kazenske sankcije H. in mu, kot je bilo že povedano, kazen zvišalo, saj je štelo kot zelo tehtne okoliščine njegovo večkratno predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj.

7. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.