Jedro

Organ za BPP je pravilno zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker je presodil, da vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca z dne 15. 1. 2014 nima verjetnih izgledov za uspeh glede na 24. člen ZBPP. Tak zaključek pa potrjuje tudi sodba naslovnega sodišča, I U 227/2015 z dne 23. 4. 2015, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnice zoper prej navedeno odločbo Informacijskega pooblaščenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS, I U 227/2015. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila prošnjo za BPP za zgoraj navedeno zadevo. Po vpogledu v vpisnik naslovnega sodišča in po pribavi odločbe, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, je organ ugotovil naslednje: - da je izpodbijana odločba odločba informacijskega pooblaščenca, ki je potrdil odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, Su 1-9/2014-104 z dne 21. 11. 2014, s katero je to zavrnilo zahtevo tožnice za posredovanje invalidske odločbe sodnika A.A. in zdravniških mnenj zdravstvenih komisij Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katerih je bila omenjenemu sodniku priznana pravica do invalidske upokojitve; - da gre v tem primeru za osebne podatke po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, kar pomeni izjemo pri dostopu do informacij javnega značaja; in - da niso podani drugi zakonski razlogi, na podlagi katerih bi bilo razkritje zahtevanih podatkov utemeljeno. Ker je organ ocenil, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku pa tudi ni bilo storjenih bistvenih kršitev pravil postopka, postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljevanju ZBPP). Posledično tožnica tudi ni upravičena do dodelitve izjemne BPP po 22. členu ZBPP.

Tožnica je v tožbi navedla, da je odločba tako očitno pristranska in avtoritativna, da prosi sodišče, da tožbo zaradi zagotovitve zunanjega videza nepristranskosti odstopi drugemu sodišču, kateremu je zaradi očitne kršitve načela zaupanja v pravo iz vseh tožbenih razlogov in očitnega kratenja ustavnih pravic iz 22. člena in drugega odstavka 39. člena Ustave predlagala, da odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Meni, da je obrazložitev nepotrebna, saj ji toženka krati pravico do seznanitve o poslovni sposobnosti sodnika, ki jo je s svojimi odločitvami gospodarsko in zdravstveno popolnoma uničil. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da med drugim zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V obravnavanem primeru je organ za BPP zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker je presodil, da vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 090-12/2015/2 z dne 15. 1. 2014, nima verjetnih izgledov za uspeh glede na citirani 24. člen ZBPP. Sodišče se z zaključkom organa strinja, tak zaključek pa potrjuje tudi sodba naslovnega sodišča, I U 227/2015 z dne 23. 4. 2015, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-12/2015/2 z dne 15. 1. 2014. Nadalje se sodišče opredeljuje do tožničine prošnje do odstopa te zadeve (kot navaja, zaradi očitne pristranskosti in avtoritativnosti izpodbijane odločbe in zagotovitve videza nepristranskosti) na drugo sodišče. Po četrtem odstavku 34. člena ZBPP zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Po ZUS-1 v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače (11. člen). To pomeni, da je za reševanje obravnavane tožničine tožbe v upravnem sporu pristojno naslovno sodišče, ne glede na to, da je izpodbijano odločbo izdal organ za BPP pri tem sodišču, saj je pa slednji pristojen za obravnavanje tožničine prošnje za BPP (tretji odstavek 2. člena ZBPP).

Tožničinega ugovora o kršitvi načela zaupanja v pravo ter kršitvi ustavne pravice iz 22. ter drugega odstavka 39. člena Ustave RS pa sodišče ne more preizkusiti, saj tožnica teh očitkov ni niti konkretizirala, niti za konkretna navajanja ponudila nobenih dokazov.

Vsaka tožba pa je samostojno pravno sredstvo, zato mora stranka razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, tožničina navedba, ''da je obrazložitev nepotrebna, saj ji toženka krati pravico do seznanitve o poslovni sposobnosti sodnika, ki jo je s svojimi odločitvami gospodarsko in zdravstveno popolnoma uničil'', tudi ne more izpodbiti odločitve organa in s tem posledično odločitve o tožbi tožnice.

Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.