Jedro

Za tožbo na izpraznitev stanovanja zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova je po drugem odstavku 111. člena SZ-1 aktivno legitimiran le lastnik stanovanja, najemnik stanovanja pa ne.

Pritožnikovo naziranje, da je razmerje med najemnikom in uporabnikom neprofitnega najemnega stanovanja prekaristično in da je dovoljenje (in preklic) za uporabo stanovanja v najemnikovi diskreciji, je zmotno.

Zakonca sporazumno določita stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom otrok, ki bodo živeli z njima. Le skupno in sporazumno smeta odtujiti, obremeniti ali oddati v najem, ustanoviti pravico služnosti ali kakšno drugo pravico na stanovanju v skupnem premoženju (torej tudi obligacijsko pravico za prepustitev rabe stanovanja), ki bi ovirala njegovo uporabo. Če je najemnik družinskega stanovanja (doma) eden od zakoncev, ta tudi ne sme odpovedati najemnega razmerja brez pisnega soglasja drugega zakonca, sicer odpoved najemnega razmerja nima pravnega učinka (59. člen DZ).

Posebne zakonske določbe SZ-1 zagotavljajo stanovanjsko varstvo ne le najemnikom stanovanj, pač pa tudi uporabnikom, ki so navedeni v najemni pogodbi. Razlog za specialno in strožjo zakonsko ureditev je v pomenu, ki ga ima stanovanje kot osnovna eksistenčna dobrina.

Ureditev medsebojnih razmerij med najemodajalcem in najemnikom ni v celoti prosto (3. člen OZ), udeleženci jih tudi ne morejo urediti drugače, kot je določeno v kogentnih določbah SZ-1 in 59. členu DZ (2. člen OZ). Že iz teh razlogov se za stanovanjska razmerja, urejena z najemno pogodbo, ne morejo uporabljati pravila splošnega OZ, zato je sklicevanje na določbe OZ o prekariju zgrešeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki II izreka tako, da ta glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženkine stroške postopka v višini 540,00 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št.: SI 56 01100-6370421877, s sklicem 000800370 282020 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 28/2020), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženkine stroške pritožbenega postopka v višini 115,00 EUR v korist proračuna RS, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št.: SI 56 01100-6370421877, s sklicem 00800370 7642021 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 764/2021), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženka v roku 15 dni dolžna izseliti iz v izreku označenega stanovanja in ga praznega svojih premičnih stvari izročiti tožniku, ter za plačilo pravdnih stroškov (točka I). Pravdne stroške toženke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožniku.

2. Tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP).1 Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe s plačilom njegovih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi to, da je tožnik po razvezi zakonske zveze preklical svoje dovoljenje glede toženkine uporabe spornega stanovanja, česar sicer ni štelo za pravnorelevantno dejstvo, a ni bilo sporno. Na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja je napačno uporabilo materialno pravo 111. člena SZ-12 in 583. člena OZ.3 Edini najemnik spornega stanovanja je tožnik. Iz najemne pravice izvira pravica najemnika, da odloči in določi, kdo bo poleg njega lahko uporabljal stanovanje, ki je predmet najema. Razmerje med najemnikom in drugimi uporabniki stanovanja je prekaristično: najemnik drugim osebam po svoji diskreciji dovoli uporabo stanovanja. Tožnik je kot najemnik toženki dovoljeval uporabo stanovanja. Ob razvezi zakonske zveze ji je prepustil stanovanje v brezplačno uporabo do preklica. Preklic je bil prepuščen njegovi volji. Izjavil ga je ustno in pisno. Prekaristično razmerje med pravdnima strankama je prenehalo. Iz tožnikove pravice kot najemnika izvira njegova odgovornost (16. člen SZ-1 in tretji odstavek 600. člena OZ). Namen navedbe uporabnikov stanovanja v najemni pogodbi je nadzor lastnika nad načinom rabe stanovanja. Vendar uporabniki niso pogodbene stranke in proti lastniku ne dobijo samostojnih upravičenj. Odločitev, kdo in do kdaj bo lahko uporabljal stanovanje, je prepuščena najemniku. Toženka bi morala po razvezi zakonske zveze poskrbeti za pravni naslov, ki bi ji dovoljeval samostojno uporabo stanovanja, a ni. Ne proti najemniku ne proti lastniku nima več veljavnega naslova. Stanovanje zaseda nezakonito. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je nepravilen in v nasprotju s 154. členom ZPP tudi izrek o stroških.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrže (kot nepopolno zaradi napačne oznake izpodbijane sodbe) oziroma zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnikova pritožba je nepopolna, nepravilno so opredeljeni pritožbeni razlogi (dodatna kršitev 335. člena ZPP). pritožbene navedbe v 4. alineji na strani 2 so nedovoljene pritožbene novote. Odločitev sodišča je pravilna. Toženka ima za uporabo stanovanja pravno podlago - najemno pogodbo, v kateri je skupaj s sinom navedena kot uporabnica. Uporabo stanovanja izvaja po volji lastnika. Predmet najema je neprofitno stanovanje, ki ga je pod pogoji javnega razpisa v uporabo dobila tričlanska družina. Najemnik po sklenitvi najemne pogodbe nima pravice odločanja ali določitve uporabnikov. To je pravica lastnika. Sprememba najemne pogodbe se lahko določi le s soglasjem lastnika. O pogojih uporabe stanovanja odloča lastnik. Najemnik in ne toženka je po pogodbi zavezan obveščati lastnika o spremembi uporabnika stanovanja. Tožnik se je po razvezi odselil, stanovanja šest let ni uporabljal. Ne drži, da jo je pozival na izselitev. Pritožbene navedbe so novota in protispisne. Med pravdnima strankama ne gre za prekarij. Tako razmerje ni bilo nikoli sklenjeno, tožnik ga ni izkazal. Toženka uporablja stanovanje na podlagi najemne pogodbe odplačno - plačevala je najemnino in stroške, tožnik pa ne. Tožnik ni sprožil postopka po 110. členu SZ-1. Izbral je napačen postopek. Situacijo bi moral rešiti bodisi s soglasjem lastnika stanovanja oziroma s spremembo najemne pogodbe ali v nepravdnem postopku.

4. Pritožba je delno utemeljena: le glede stranske terjatve (stroškov), o glavni stvari pa je neutemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so opozorila toženke v odgovoru na pritožbo o nepopolni pritožbi neutemeljena. V naslovu vloge (pritožbe) se je pritožniku primerila očitna pisna pomota pri oznaki opravilne številke izpodbijane sodbe (namesto: "P" je zapisal: "II Cp"). Številčni podatki (1593/2019) in datum (z dne 14. 12. 2020) so (tudi) v naslovu vloge pravilni. Opravilna številka sodbe je v celoti pravilno navedena oziroma zapisana na prvi strani pritožbe (pod datumom pritožbe in pod navedbo pravdne zadeve - strank in oznake spornega razmerja). Opisana očitna pisna pomota v enem od zapisov navedbe opravilne številke in ob vseh ostalih pravilno navedenih podatkih sodbe ne onemogoča ugotovitve, katero sodbo pritožnik izpodbija. Pritožba je torej popolna in dopušča vsebinsko obravnavo. Tudi kršitve 355. člena ZPP zaradi nepravilne opredelitve pritožbenih razlogov, kot očita toženka v odgovoru na pritožbo, ni. Uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je določen v prvem odstavku 338. člena ZPP, kot je navedel pritožnik. Navedba pritožbenih razlogov ni nujna sestavina pritožbe. Nepopolna navedba pravne kvalifikacije pritožbenega razloga (po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP) ne vpliva na pravilnost in vsebino pritožbe.

6. Tožnik v tej pravdi od toženke zahteva izselitev iz najemnega neprofitnega stanovanja, za katerega je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času trajanja zakonske zveze s toženko kot najemnik sklenil najemno pogodbo z lastnikom stanovanja (JSSMOL) v letu 2012, se po razvezi (v letu 2014) iz njega odselil in v njem biva toženka, ki je v najemni pogodbi navedena kot najemnikova žena in skupaj s sinom pravdnih strank kot uporabnica stanovanja.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik po razvezi zakonske zveze preklical svoje dovoljenje glede toženkine uporabe stanovanja. Takih dejanskih ugotovitev v sodbi ni. Tudi ne drži, da dejstvo preklica dovoljenja za uporabo stanovanja med pravdnima strankama ali za sodišče ni bilo sporno. Sodišče je namreč ocenilo, da ugotovljena nesporna dejstva med strankama ne dajejo opore za pravni zaključek, da je glede stanovanja med pravdnima strankama obstajalo prekaristično razmerje, ki ga ureja tretji odstavek 583. člena OZ. Toženka pa je sklenitev posodbene pogodbe oziroma prekarističnega razmerja substancirano prerekala, svoje upravičenje do uporabe stanovanja opirala na nespremenjena pogodbena določila najemne pogodbe, za katero je navajala, da je bila sklenjena za stanovanjske potrebe tričlanske družine. Zmotna je torej pritožbena ocena, da dejstva o sklenitvi in preklicu prekarističnega razmerja za sodišče niso bila sporna.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob razvezi sklenjena sodna poravnava o dodelitvi otroka, določitvi preživnine in stikov (priloga B3) ni vsebovala sporazuma glede najemnega razmerja v smislu prvega odstavka 111. člena SZ-1,4 in da najemna pogodba po razvezi kljub spremenjenim razmeram (razveza in odselitev tožnika iz stanovanja) ni bila spremenjena. Dejstvo, da pravdni stranki nista predlagali, naj se o najemniku odloči v nepravdnem postopku (drugi odstavek 110. člena SZ-1), ni bilo sporno. Po takih dejanskih ugotovitvah je sodišče pravilno izhajalo iz določb najemne pogodbe ter pravilno presodilo, da ima toženka za uporabo stanovanja veljaven pravni naslov v (nespremenjeni) najemni pogodbi (in ne v dovoljenju tožnika). Njeno bivanje v stanovanju ni nezakonito. Tožbeni zahtevek je zavrnilo ob pravilni uporabi 111. člena SZ-1 in 583. člena OZ.

9. Za tožbo na izpraznitev stanovanja zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova je po drugem odstavku 111. člena SZ-1 aktivno legitimiran le lastnik stanovanja, najemnik stanovanja pa ne. Pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnopravnega določila 111. člena SZ-1 je zmoten.

10. Pritožnikovo naziranje, da je razmerje med najemnikom in uporabnikom neprofitnega najemnega stanovanja prekaristično in da je dovoljenje (in preklic) za uporabo stanovanja v najemnikovi diskreciji, je zmotno.

11. Tožnik ni prerekal toženkinih trditev, da je bila najemna pogodba sklenjena za stanovanjske potrebe najemnika in njegove družine (žene in otroka - 6. člen najemne pogodbe v prilogi B2) in ključnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki ob sklenitvi najemne pogodbe zakonca, da je toženka v najemni pogodbi opredeljena kot uporabnica stanovanja in da najemna pogodba glede najemnika in uporabnikov stanovanja ni bila spremenjena. Stanovanjsko varstvo zakoncev oziroma pravice zakoncev, ki zadevajo družinsko stanovanje, so posebej varovane. Zakonca sporazumno določita stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom otrok, ki bodo živeli z njima. Le skupno in sporazumno smeta odtujiti, obremeniti ali oddati v najem, ustanoviti pravico služnosti ali kakšno drugo pravico na stanovanju v skupnem premoženju (torej tudi obligacijsko pravico za prepustitev rabe stanovanja), ki bi ovirala njegovo uporabo. Če je najemnik družinskega stanovanja (doma) le eden od zakoncev, ta tudi ne sme odpovedati najemnega razmerja brez pisnega soglasja drugega zakonca, sicer odpoved najemnega razmerja nima pravnega učinka (59. člen DZ5). Navedene določbe preprečujejo, da bi zakonec s kakršnimikoli enostranskimi pravnimi posli, sklenjenimi brez soglasja drugega zakonca, slednjemu onemogočil uporabo stanovanja, ki je njun dom. Z drugimi besedami to pomeni, da tožnik ne more sam enostransko preklicati dovoljenja toženki za uporabo najemnega stanovanja, za katero je sklenil najemno pogodbo v času trajanja zakonske zveze.

12. Tudi posebne zakonske določbe SZ-1 zagotavljajo stanovanjsko varstvo ne le najemnikom stanovanj, pač pa tudi uporabnikom, ki so navedeni v najemni pogodbi. Razlog za specialno in strožjo zakonsko ureditev je v pomenu, ki ga ima stanovanje kot osnovna eksistenčna dobrina. Tako so po 91. členu SZ-1 obvezne bistvene sestavine najemne pogodbe širše kot pri najemni pogodbi, ki je urejena v OZ. Mednje spada tudi obvezna navedba oseb, ki bodo skupaj z najemnikom uporabljale stanovanje, in natančnejša določitev pogojev rabe stanovanja. V primeru spremenjenih razmer glede najemnika stanovanja pa zakonske določbe vsebujejo pomembne varovalke, s katerimi je varovan tudi položaj uporabnikov stanovanja (sklenitev najemne pogodbe z drugim uporabnikom v primeru najemnikove smrti, razveze ali trajne zapustitve najemnega stanovanja - 109., 110. in 111. člen SZ-.1). Ureditev medsebojnih razmerij med najemodajalcem in najemnikom torej ni v celoti prosto (3. člen OZ), udeleženci pa jih tudi ne morejo urediti drugače, kot je določeno v kogentnih določbah SZ-1 in 59. členu DZ (2. člen OZ). Že iz teh razlogov se za stanovanjska razmerja, urejena z najemno pogodbo, ne morejo uporabljati pravila splošnega OZ. Sklicevanje na določbe OZ o prekariju je torej zgrešeno. Medsebojno stanovanjsko razmerje najemnika in uporabnika stanovanja kot zakoncev ni prekaristično razmerje in ga najemnik uporabniku ne more enostransko preklicati. Spremenita ga lahko le sporazumno, v primeru spora pa v nepravdnem postopku, vselej pa s spremembo najemne pogodbe in ob sodelovanju lastnika stanovanja (primerjaj 110., 110.a člen in 8. alinejo 94. člena SZ-1). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi glede neuporabe tretjega odstavka 358. člena OZ pravilna, pritožba pa neutemeljena.

13. Drugih pritožbenih navedb ni. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, pri katerem mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ugotavlja, da je sodišče nepravilno odločilo o pravdnih stroških. Prezrlo je, da je bila toženki na podlagi odločbe organa za brezplačno pravno pomoč (Bpp 28/2020 z dne 9. 1. 2020, list. št. 14 spisa) dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Stroški, ki jih za upravičenca do brezplačne pravne pomoči dodeljenega pooblaščenca založi Republika Slovenija, so stroški sodnega postopka. Pri odločanju o stroških jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, mora odločiti po določbah o povrnitvi stroškov postopka (46. člen ZBPP6).

14. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ni uporabilo navedenega pravnega določila, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je moralo zato poseči v stroškovno odločitev. Upoštevaje četrti odstavek 17. člena ZOdv7 je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Odmerjeno nagrado za delo odvetnice v polni višini 1.695 točk (razlogi v točki 10) je bilo treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava znižati za polovico, to je 874,5 točk, kar upoštevaje vrednost točke v času odločanja (0,6 EUR) znaša 508,50 EUR, prišteti 2% od skupne vrednosti storitve (17 točk x 0,6 EUR) - 10,20 EUR ter že odmerjene in priznane potne stroške (10. člen Odvetniške tarife8) v višini 20,88 EUR, medtem ko DDV pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker tega stroška odvetnica ni priglasila. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da je odmerjeni znesek 540,00 EUR dolžan tožnik povrniti v korist proračuna Republike Slovenije namesto toženki, ker je slednja upravičena do brezplačne pravne pomoči. V primeru zamude bo od odmerjenega zneska dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.9

15. V preostalem - o glavni stvari - je sodba pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sodba je bila spremenjena le glede stroškov in sicer po uradni dolžnosti, medtem ko je pritožnik s pritožbo o glavni stvari v celoti propadel. Zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov, pač pa jih mora zaradi svojega neuspeha v pritožbenem postopku povrniti toženki (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker je bila tudi za pritožbeni postopek toženki odobrena brezplačna pravna pomoč (odločba organa za Bpp št. 764/2011 z dne 22. 3. 2021 na list. št. 84 spisa), so bili stroški odvetniškega zastopanja odmerjeni na podlagi 17. člena ZOdv ter OT. Obsegajo odvetniško nagrado za sestavo odgovora na pritožbo ter administrativne stroške po 11. členu OT, kar skupaj znaša 115,00 EUR. Tudi te stroške mora tožnik plačati v proračun v postavljenem izpolnitvenem roku, sicer bo dolgoval še zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. 5 Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017. 6 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami. 7 Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami. 8 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 7/2015 s spremembami. 9 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, pravna mnenja 1/2006, str. 7.