Jedro

Ker vložnik ne pojasni, iz katerih razlogov bi bila izvedba predlaganega dokaza potrebna oziroma katere obsojenčeve trditve bi bilo mogoče z njim dokazovati, sodišči prve in druge stopnje, ki sta pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevali merila ustavnosodne prakse, z njegovo zavrnitvijo nista kršili obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 120.000 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsojenega J.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto zapora, hkrati mu je naložilo tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi državne tožilke in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 100.000 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik odvetnik Ž.K. je dne 14.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določbe kazenskega postopka (razloga po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka in obsojencu tudi ni onemogočilo pravičnega sojenja. Sodišče je imelo pravico oceniti dokaze z izvedencem, ki je imel na razpolago vse podatke, zaradi česar je psihiatrično izvedensko mnenje v celoti upoštevno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik je mnenja, da nižji sodišči pri svoji odločitvi ne bi smeli uporabiti psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala asistenka dr. Z.Č.T., saj iz tega mnenja izhaja, da v spisu ni zapisnika o opravljenem strokovnem pregledu, ki je po mnenju vložnika zahteve "predpogoj za delo inštituta za sodno medicino", zaradi česar naj bi bili izsledki tega inštituta brez dokazne vrednosti. V navedenem zagovornik vidi kršitev določb ZKP, ki terja razveljavitev sodbe in obdolženčevo oprostitev.

Na podlagi takšne obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče dognati, katero konkretno kršitev določb kazenskega postopka ima zagovornik v mislih, saj je v zahtevi ne opredeli določno, o tem pa tudi ni bilo mogoče sklepati na osnovi obrazložitve zahteve.

Razloga, ki je uveljavljen na tako posplošen način, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

V zahtevi pa so jasno izraženi zagovornikovi dvomi v pravilnost oziroma dokazno vrednost mnenja izvedenke, glede na to, da naj ne bi razpolagala z vsemi relevantnimi podatki, konkretno z zapisnikom o opravljenem strokovnem pregledu. Zagovornik ne utemelji, zakaj pripisuje zapisniku o strokovnem pregledu tolikšen pomen. Strokovni pregled je zdravniški pregled z ugotavljanjem znakov alkoholnih motenj ter z odvzemom in analizo krvi ali krvi in urina, če gre za ugotovitev vpliva alkohola, ali zdravniški pregled z ugotavljanjem vpliva mamil ali psihoaktivnih zdravil (5. točka 1. odstavka 10. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, Ur. l. SRS, št. 5/82).

Naloga izvedenke je bila, da med drugim ugotovi koncentracijo alkohola pri obsojencu v času prometne nesreče. To je ugotovila na podlagi izvida inštituta za sodno medicino, v katerem so navedeni podatki o času odvzema krvi in urina, kot tudi vrednost alkohola v krvi in urinu. Glede na rezultate alkoholimetrične analize je ocenila, da je obsojenec v času nesreče imel v krvi 1,67 g/kg alkohola (srednja vrednost), in da je to koncentracija, ki pomeni, da voznik ni sposoben za varno in zanesljivo vožnjo. Ne glede na navedeno, ko je očitno, da omenjeni zapisnik o strokovnem pregledu v konkretnem primeru ni in tudi ni mogel vplivati na zanesljivost in pravilnost izvedenskega mnenja, je treba poudariti, da zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki sodišča predstavlja oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa, kot že sam pravilno ugotavlja zagovornik, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve tudi zatrjuje, da zaradi zavrnitve dokaznega predloga obrambe, naj se odredi še tretji izvedenec cestno-prometne stroke, obsojencu ni bilo omogočeno dokazovanje "svojih trditev", kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 3. odstavka 16. člena ter 2. odstavka 17. člena ZKP v povezavi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki opredeljuje pravico do pravičnega sojenja. Če bi sodišče ugodilo temu dokaznemu predlogu, bi po mnenju zagovornika ugotovilo, da je napačno uporabilo kazenski zakon.

Ugotoviti je treba, da sta nižji sodišči v zvezi z odločanjem o tem dokaznem predlogu upoštevali merila, izoblikovana v ustavnosodni praksi in dokazni predlog ocenili kot neutemeljen, ker sta bili mnenja, da ni izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da bi lahko izvedba tega dokaza odločilno vplivala na dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Sicer pa vložnik zahteve ne pojasni, iz katerih razlogov bi bila izvedba predlaganega dokaza potrebna oziroma katere obsojenčeve "trditve" bi bilo mogoče z njim dokazovati. Z ničemer tudi ne izpodbija utemeljitve nižjih sodišč, da odreditev novega izvedenca cestno-prometne stroke ni potrebna. Zaradi navedenega vložnikove navedbe zatrjevanih kršitev ne utemeljujejo.

Ker uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških o postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).