Jedro

S sklenitvijo dednega dogovora so se toženci dogovorili o delitvi dediščine. Dediščinska skupnost je s tem prenehala. Tožnik kot dedič, ki ni bil upoštevan pri dedovanju po pokojniku, zahteva od dedičev izročitev zapuščine, a glede na to da je že razdeljena, lahko od vsakega dediča zahteva le tisti del, ki ga je ta z razdelitvijo prevzel. Ni nujno, da bi tožil vse dediče, saj bi se lahko odločil le za denarna sredstva ali le za delež na nepremičninah in tožil tistega, ki je ustrezno premoženje prevzel iz zapuščine. Toženci so torej (le) navadni sosporniki. To pomeni, da gre za toliko zahtevkov, kolikor je tožencev in bi morala biti za vsakega od njih navedena samostojna vrednost spornega predmeta.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Drugi toženec vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo njegovo pritožbo (obenem s pritožbo drugega toženca) in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ki je (I.) ugotovilo, da je tožnik dedič po pokojnem J. J. do 1/6 zapuščine, (II.) prvemu tožencu naložilo, da tožniku plača 997,34 EUR, (III.) drugemu tožencu pa, da mu izda zemljiškoknjižno listino za vpis tožnikove lastninske pravice do 3/28 pri nepremičninah ID znak ... k. o. ...; (IV.) v presežku je denarni zahtevek zavrnilo, (V.) postopek glede tretje in četrte toženke ustavilo ter (VI.) odločilo o pravdnih stroških. V obširnem predlogu zastavlja dvanajst vprašanj, glede katerih naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo.

2. Predlog ni dovoljen.

3. Iz priloženih sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja naslednja dejanska in pravna podlaga spora: Toženci so bili s sklepom o dedovanju razglašeni dediči (vsi so nečaki) pok. J. J., prvi in drugi toženec vsak do 1/3, četrti in peta toženka pa vsak do 1/6. V sklepu o dedovanju je vsebovan tudi dedni dogovor glede odstopa deležev na nepremičninah (prvi in tretji toženec sta svoj delež pri nepremičninah odstopila drugemu tožencu) ter da denar dedujejo po zakonitih dednih deležih. Tudi tožnik je nečak pokojnega in deduje po vstopni pravici po zapustnikovem bratu skupaj s prvim tožencem (svojim bratom). Zato je s tožbo zahteval (I.) ugotovitev, da je dedič po pokojnem J. J. do 1/6 zapuščine (tj. polovico dednega deleža, ki sicer pripada prvemu tožencu, s katerim deduje skupaj po vstopni pravici); (II.) plačilo denarnega zneska 997,53 EUR v tem deležu od prvega toženca; (III.) in izstavitev zemljiškoknjižne listine od drugega toženca (kateremu je prvi toženec odstopil svoj delež na nepremičninah) v ustreznem dednem deležu. Tožbo zoper tretjega toženca in četrto toženko je kasneje umaknil. 4. Revizijo je mogoče dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR in ne presega 40.000,00 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena Zakona o pravnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrednost spornega predmeta je bila, kot izhaja iz predloga za dopustitev revizije in sodb sodišč druge in prve stopnje, izdanih v tej zadevi, označena enotno 6.414,00 EUR za prvotno vse štiri tožence.

5. Predlagatelj revizije uvodoma navaja, da izpodbija celotno drugostopenjsko odločbo, zato po njegovem mnenju vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe znaša glede izreka pod I. točko (označenih) 6.414,00 EUR, izreka pod II. točko (prisojenih) 997,34 EUR, pod III. točko (označenih) 6.414,00 EUR, skupno torej 13.825,00 EUR. Če bi sodišče menilo, da drugi toženec nima pravnega interesa izpodbijati drugostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na druge tožence, pa vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša seštevek navedenih vrednosti pod I. in II. točko, torej 7.411,34 EUR in je tudi v tem primeru predlog po vrednostnem kriteriju dovoljen.

6. Vrhovno sodišče pristop predlagatelja revizije, ki si prizadeva dovoljenost predloga za dopustitev revizije opredeliti s seštevanjem vrednosti zahtevkov, ocenjuje za zmoten. Presoja njegove dovoljenosti je odvisna od odgovora na vprašanji narave sosporništva tožencev in povezanosti uveljavljenih zahtevkov.

7. V sporih z dednopravnega področja so dediči v sporih v zvezi s premoženjem pred delitvijo zapuščine enotni (praviloma tudi nujni) sosporniki. Do takrat so namreč v posebni skupnosti, zapuščina pa je njihova skupna lastnina, za katero veljajo posebna zakonska pravila (145. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). S sklenitvijo dednega dogovora so se toženci dogovorili o delitvi dediščine, tako glede nepremičnin (kjer so vpisani v določenih deležih v sorazmerju s celoto) kot tudi glede denarnih sredstev (ki so jih prevzeli vsak v sorazmerju s svojim zakonitim dednim deležem), in kar je sodišče upoštevalo v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD). Dediščinska skupnost je s tem - z delitvijo dediščine - prenehala. Tožnik kot dedič, ki ni bil upoštevan pri dedovanju po pokojniku, zahteva od dedičev izročitev zapuščine, a glede na to da je že razdeljena, lahko od vsakega dediča zahteva le tisti del, ki ga je ta z razdelitvijo prevzel, torej od prvega toženca kot sodediča po vstopni pravici polovico denarnega zneska, ki ga je ta prejel, od drugega toženca pa s strani prvega toženca polovico odstopljenega deleža na nepremičninah. Ni nujno, da bi tožil oba dediča (oziroma vse štiri), saj bi se lahko odločil le za denarna sredstva ali le za delež na nepremičninah in tožil tistega, ki je ustrezno premoženje prevzel iz zapuščine.

8. Navedeno obenem daje odgovor na vprašanje o naravi sosporništva na pasivni strani: toženci so (le) navadni sosporniki. To pomeni, da gre za toliko zahtevkov, kolikor je tožencev in bi morala biti za vsakega od njih navedena samostojna vrednost spornega predmeta. Tudi ekonomski cilj pravde je samostojen za vsakega od tožencev in se odraža v varstvu njihovih z dednim dogovorom prevzetih delov razdeljene zapuščine (ki kot celota premoženjskih pravic in obveznosti zapustnika po razdelitvi ne obstaja več). To daje odgovor tudi na v uvodnem delu predloga za revizijo izpostavljeno vprašanje pravnega interesa prvega toženca za izpodbijanje pravnomočne odločitve: ta ne sega na del odločitve, ki se tiče drugih tožencev (tj. na odločitev v izpodbijani sodbi v zvezi s točkami III. in V. sodbe prve stopnje).

9. V tožbi je tožnik navedel skupno vrednost spornega predmeta 6.414,00 EUR za vse štiri tožence, prvi toženec kot vlagatelj predloga za dopustitev revizije, kateremu procesna skrbnost nalaga izkaz formalnih pogojev za dopustnost njegovega predloga, pa ni izkazal, da bi bila vrednost spornega predmeta ocenjena drugače v postopku po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Glede na določili 39. in 44. člena ZPP se tako označena vrednost lahko nanaša le na nedenarne zahtevke, ki pa glede na navadno sosporništvo ostaja nediferencirana, kar po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pomeni enako, kot da ni določena. Nedoločene vrednosti tako ne glede na povezanost zahtevka iz I. točke z zahtevkom iz II. točke (ki pa sam ne presega zneska 2.000,00 EUR) pojmovno ni mogoče sešteti v skladu s petim odstavkom 365. člena ZPP tako, da bi bilo mogoče pritrditi predlagatelju, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen.

10. Glede na navedeno je torej Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.