Jedro

Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni obligatoren. Sodišče ga opravi le, kadar oceni, da je to smotrno.

Sodna praksa breme prevozov na in s stikov praviloma enakomerno porazdeljuje med oba starša. Od tega pravila sodišča odstopajo le v posebnih primerih, ki jih narekujejo specifičnosti konkretne situacije.

V tej fazi je treba poskrbeti za dovolj obsežne in redne stike, ki bodo omogočali ohranjanje pristne povezanosti med predlagateljem in deklicama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu predlagatelja in izdalo začasno odredbo, s katero je razširilo obseg stikov, dogovorjenih s sodno poravnavo iz leta 2015. Stike med mld. A. A., rojeno ... 2010, in mld. B. B., rojeno ... 2012 ter predlagateljem razširilo tako, da začasno potekajo vsak drugi vikend od petka, ko nasprotna udeleženka obe deklici pripelje na dom predlagatelja v ... in ju ob 18.00 uri preda predlagatelju, predlagatelj pa deklici vrne na dom nasprotne udeleženke v ... v nedeljo ob 18.00 uri. Nasprotna udeleženka je ob izvrševanju stikov dolžna predlagatelju predati zdravstveni kartici in osebne dokumente deklic. Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del začasne odredbe se pritožuje nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in predlagano začasno odredbo v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotna udeleženka trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev okoliščin, ki vplivajo na izvajanje stikov, izvesti narok z zaslišanjem obeh strank in deklic. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je potrebno takojšnje ukrepanje v smislu spremembe stikov, ko pa jih nasprotna udeleženka predlagatelju ni nikoli branila oziroma omejevala. Sama meni, da izdaja začasne odredbe ni bila potrebna. Predlagatelj pavšalno navaja, da naj bi mu bili stiki omejevani. Razen njegovih prirejenih navedb ni niti enega relevantnega dokaza. Sama vožnja na stik ne bo v ničemer preprečevala obtožb predlagatelja, saj je ta do nasprotne udeleženke tako negativno nastrojen, da bodo ti očitki vedno prisotni. Nasprotna udeleženka se trudi hčerki vedno pripraviti na stik. Da bi sodišče lahko ugotovilo pravo dejansko stanje, bi moralo izvesti narok z zaslišanjem strank in po potrebi tudi izvedenca klinične psihologije. Nasprotna udeleženka dalje navaja, da upošteva vsebino izpodbijanega sklepa, vendar vožnja na stik v ničemer ne pripomore k odpravi neustreznega odnosa med strankama. Hčerki nista veseli stika s predlagateljem, ker se na stiku z njima ne ukvarja in jima ne posveča pozornosti, obljublja jima stvari, ki jih ne uresniči, zaradi česar sta nato razočarani.

3. Predlagatelj je na pritožbo pravočasno odgovoril. Meni, da je nujno potrebno, da izdana začasna odredba ostane v veljavi in da se le-ta dopolni z izrekom denarne kazni za primer, da bo nasprotna udeleženka kršila začasno odredbo in deklic ne bo pripeljala in pripravila na stik, kot je to predlagal v vlogi z dne 9. 9. 2021. Navaja, da se stiki, kljub izdani začasni odredbi, ne izvršujejo, in sicer iz razlogov na strani nasprotne udeleženke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta se s sodno poravnavo, ki sta jo sklenila 12. 5. 2015, dogovorila, da stiki potekajo vsako drugo nedeljo od 10.00 ure, ko predlagatelj hčerki prevzame na domu nasprotne udeleženke, do 18.00 ure, ko predlagatelj hčerki vrne na dom nasprotne udeleženke ter da bosta vse ostale stike dogovarjala sproti in sporazumno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stike med vikendom razširilo, tako da se sedaj pričnejo v petek ob 18.00 uri, ko nasprotna udeleženka obe deklici pripelje na dom predlagatelja v ... Konec stikov je ostal nespremenjen, prav tako je ostalo nespremenjeno, da stiki potekajo vsak drugi vikend.

6. Obseg stikov, kot je določen z izpodbijanim sklepom, ni sporen. Nasprotna udeleženka celo navaja, da se zaveda, da je za zdrav in celosten razvoj deklic nujno potrebno, da imata obsežne in pristne stike s predlagateljem. Z vsebinskega vidika so sporne zgolj vožnje na stike.

7. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa razpisati narok, na katerem bi zaslišalo udeleženca in deklici, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni obligatoren. Sodišče ga opravi le, kadar oceni, da je to smotrno. Spričo dejstva, da je bistvo nesoglasij med udeležencema v vožnjah na stike, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko naroka ni izvedlo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora biti odločanje v postopku izdaje začasne odredbe hitro in poteka na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje za svojo odločitev v tej fazi postopka pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije, za kar se zavzema pritožba, zlasti ne, ker je razpolagalo s strokovnim mnenjem Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD).

8. Ne drži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je potrebno takojšnje ukrepanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je neustrezen in konflikten odnos obeh staršev vir nastajanja škode deklicama. Pri tem se je oprlo na mnenje CSD. Mnenje je bilo še pred izdajo izpodbijanega sklepa vročeno obema udeležencema, ki na mnenje nista podala pripomb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz mnenja izhaja, da so v zvezi z izvajanjem stikov večkrat nastajali problemi in da stiki deklic z očetom še vedno ne potekajo tako, kot so določeni, kljub intervencijam oziroma posredovanju CSD in policije. Po oceni CSD so koristi otrok, zaradi konfliktnosti med staršema in nezmožnosti dogovarjanja glede povečanja stikov, ogrožene, pri čemer take več let trajajoče razmere zelo negativno vplivajo na psihosocialni razvoj obeh deklic in se jima tako povzroča škoda. Sodišče prve stopnje je imelo v mnenju CSD, ki družino udeležencev obravnava od julija 2015, in navedbah obeh strank dovolj opore za oceno, da je potrebno stike deklic s predlagateljem jasno določiti.

9. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni CSD, da je obseg stikov, ki potekajo zgolj vsako drugo nedeljo, premajhen za ustrezno izgradnjo čustvenih vezi med predlagateljem in deklicama, za ohranitev njihove medsebojne navezanosti, in za to, da oče ohrani ustrezen vpliv na vzgojo hčerk. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da premajhen obseg stikov z enim od staršev lahko vodi v odtujitev med staršem in otrokom, kar nedvomno predstavlja škodo, ki lahko hitro postane težko popravljiva.

10. Spričo obrazloženega ne drži pritožbeno stališče, da izdaja začasne odredbe ni bila potrebna. Začasna ureditev stikov med otrokom in staršem, pri katerem otrok ne živi, je potrebna, ko starša ne zmoreta doseči dogovora in ko bi neurejenost stikov ogrožala zdrav otrokov razvoj (157. in 161. člen v povezavi s 141. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)). Da gre za takšno situacijo tudi v obravnavani zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ob tem je pri začasni ureditvi stikov nebistveno pritožbeno zatrjevanje, da je krivda za to, da med udeležencema ni komunikacije, na predlagatelju. Ne glede na to, v kolikšni meri posamezni udeleženec prispeva h konfliktnosti odnosov, škodo trpita deklici, ki ju je treba zaščititi z izdajo ustrezne začasne odredbe.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je breme voženj na in s stikov enakomerno porazdelilo med oba starša. Sodna praksa breme prevozov na in s stikov praviloma enakomerno porazdeljuje med oba starša. Od tega pravila sodišča odstopajo le v posebnih primerih, ki jih narekujejo specifičnosti konkretne situacije.1 Takšne specifičnosti v konkretni zadevi niso bile zatrjevane in jih tudi pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne vidi. Obremenjenost nasprotne udeleženke z vožnjami v času, ko sta deklici pri njej, ne more biti razlog za drugačno odločitev v tej zadevi.2 Tudi razdalja med domom nasprotne udeleženke in predlagatelja, ob upoštevanju dejstva, da je nasprotna udeleženka vajena voženj3, ne upravičujejo drugačne odločitve. Morda vožnja na stik v ničemer ne pripomore k odpravi neustreznega odnosa med udeležencema, kot to trdi pritožba, vendar je pomembnejše sporočilo, ki ga s tem dobita deklici. Namreč, nasprotna udeleženka s tem aktivnim ravnanjem prispeva k realizaciji stika in s tem deklicama posreduje sporočilo, da stike odobrava, s čemer deklici psihično razbremeni in jima omogoča bolj sproščen odnos s predlagateljem oziroma utrjevanje nujno potrebnih medsebojnih vezi. Takšno ravnanje nasprotne udeleženke je v največjo korist deklic.

12. V zvezi s pritožbeno navedbo, da nasprotna udeleženka opaža, da hčerki nista veseli stika s predlagateljem, ker se na stiku z njima ne ukvarja in jima ne posveča pozornosti, ker jima obljublja stvari, ki jih ne uresniči, zaradi česar sta nato razočarani, višje sodišče pojasnjuje naslednje. Kvaliteta stikov je stvar sodne presoje le, če gre za otroku izrazito škodljivo početje, sicer pa je kvaliteta stikov stvar starševske odgovornosti. Glede na to, da je nasprotna udeleženka po lastnih navedbah mnenja, da je za zdrav in celosten razvoj hčera njuno potrebno, da imata obsežne in pristne stike s predlagateljem, in glede na mnenje, ki ga je podal CSD, pritožbeno sodišče z verjetnostjo zaključuje, da kvaliteta stikov v tu obravnavani zadevi (v tem trenutku) ne more biti podvržena sodni presoji. V tej fazi je treba poskrbeti predvsem za dovolj obsežne in redne stike, ki bodo, kot že nekajkrat omenjeno, omogočali ohranjanje pristne povezanosti med predlagateljem in deklicama.

13. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo navedel, da je nujno potrebno, da se izdana začasna odredba dopolni z izrekom denarne kazni za primer, da bo nasprotna udeleženka kršila začasno odredbo in deklic ne bo pripeljala in pripravila na stik, kot je to predlagal v vlogi z dne 9. 9. 2021. V trenutku, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za začasno odredbo, še ni razpolagalo s predlagateljevim predlogom za izrek denarne kazni. Predloga, ki ga v času odločanja v spisu še ni, sodišče ne more upoštevati. Tudi pritožbeno sodišče ne, saj o pritožbi odloča glede na stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa.4 Poleg tega bi pritožbeno sodišče, če bi samo dopolnjevalo izdano začasno odredbo, na predlagani način poseglo v pravico udeležencev do pritožbe. Spričo obrazloženega bo predmetni predlog stvar samostojne odločitve, ločenega sklepa, katerega izdaja je v pristojnosti sodišča prve stopnje.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 VSL Sodba IV Cp 270/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Primerjaj VSL Sodba IV Cp 270/2017 z dne 16. 2. 2017. 3 Po lastnih trditvah dnevno za potrebe hčerk prevozi več kot 30 km. 4 Primerjaj VSL Sklep IV Cp 620/2020 z dne 10. 4. 2020.