Jedro

Zaključek o 70% soodgovornosti tožeče stranke, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, je glede na gornje ugotovitve sodišča prve stopnje nelogičen in ni mogoč, saj se tožeči stranki očita zgolj premalo pozorno vožnjo in neizkušeno reakcijo v dani prometni situaciji.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji soodgovornost za nastalo škodo na strani tožeče stranke do 70% in na strani tožene stranke do 30%. Glede stroškov postopka je odločilo, da se pridrži za končno odločbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tudi tožena stranka. Tožeča stranka zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in navaja, da je sodišče napačno ocenilo vožnjo tožnika oziroma odgovornost za škodo od nevarne stvari, ki naj bi nastala z vožnjo motornega vozila. Morda bi nadpovprečen voznik reagiral drugače in bi morda nesreča tudi izostala, vendar pa je potrebno upoštevati povprečnost tudi v danem primeru. Od tožnika se ne more pričakovati nadpovprečnih reakcij in je dejansko do nesreče prišlo le zaradi ravnanja policistov, ki sta svoje delo nepravilno opravljala. Sama sta na zaslišanju izpovedala, da sta pri predhodno obravnavani prometni nesreči pozabila izmeriti širino vozišča, se zato vrnila na kraj nesreče, kjer sta meritve opravila, ne da bi svoje delo na cestišču označila. Po mnenju tožnika je bila njegova reakcija pravilna, nedvomno je reagiral kot vsak voznik, ki bi naletel na takšno oviro, zato je pripisati toženi stranki oziroma delu policistov celotno odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Tožena stranka je pritožbo vložila iz vseh treh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 353. člena ZPP. Navaja, da tožnika nista aktivno legitimirana za materialno škodo, ker nista lastnika avtomobila, ki je bil udeležen v prometni nesreči, ampak je lastnica M. T. iz L. O odločilnih dejstvih je sodišče zmotno ugotovilo, da sta z izvedenskim mnenjem soglasni obe pravdni stranki, kar ne izhaja iz zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, ampak je povzelo razmišljanja izvedenca v izvedenskem mnenju, kako bi se lahko zgodila obravnavana nesreča. Izvedenec v mnenju navaja le možnosti, sodišče pa ni raziskalo vzroka prometne nesreče. Izvedencu ni bilo naloženo, da ugotovi, ali je bilo vozilo v tehnično neoporečnem stanju in ali je zavorni mehanizem v najboljšem stanju. Prav tako ni raziskalo, ali voznik ni bil pozoren na prižiganje cigaret svoje žene, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da si je ravno prižigala cigareto, ko je zaslišala moža, ki je zavpil. Iz izpovedb tožnikov izhaja, da je pred nezgodo po dolgem času padal dež in da je bila cesta rizična, vidljivost pa zelo slaba. Tudi iz policijskega zapisnika o prometni nezgodi izhaja, da je ovinek pregleden, cesta ravna, vozišča pa asfaltno ter mokro in spolzko, vreme oblačno in deževno. Sodišče bi moralo izhajati iz 45. člena ZTVCP, po katerem mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako, da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Nihče ne trdi, da je voznik vozil prehitro glede na omejitve hitrosti na cestišču, vendar pa glede na deževno vreme, slabo vidljivost, omejitev hitrosti glede na deževno vreme in kritično cesto, ni temu prilagodil hitrosti, da bi lahko pravočasno ustavil. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Prispevek delavcev tožene stranke k nesreči je sodišče tehtalo v relaciji s krivdo tožeče stranke, ki je sicer objektivno odgovorna. Ni sprejemljivo stališče v sodbi, da tožena stranka ni dokazala ekskulpacijskih razlogov. Zaznava policistov ob cestišču, ni kritična situacija, ki bi imela za posledico ekskulpacijo objektivne odgovornosti pri upravljanju vozila na cestišču. Sodišče je spregledalo, sklicujoč se na neustrezno določbo ZTVCP, da prometna situacija ni pogojevala nobene ogroženosti v prometu. Na vozišču ni bilo nobenih ovir, niti se niso izvajala dela na cesti, policista sta se nahajala izven vozišča tako, da z običajnim načinom merjenja, ki se izvaja na cestišču, tožnik ni bil niti posredno, niti neposredno ogrožen v cestnem prometu. Sam pojav policista ob vozišču ne pomeni abstraktne ali konkretne nevarnosti za povsem povprečne voznike v cestnem prometu, ampak ima preventivni vpliv na umiritev prometa. Ob pravilni ugotovitvi odločilnih dejstev izključena vzročna zveza med ravnanjem delavcev tožene stranke in nastalo škodo. Prometna nesreča se je zgodila po izključni krivdi tožeče stranke, za nepravilno reakcijo in ravnanje tožeče stranke v slabih vremenskih razmerah na cestišču pa ne morejo biti krivi uslužbenci tožene stranke. Končno pritožnica predlaga postavitev novega izvedenca ter opravo rekonstrukcije dogodka z natančnimi meritvami, na kakšni razdalji se lahko izza ovinka, v katerega je vozila tožeča stranka, opazi meter.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni obravnavalo aktivne legitimacije tožnikov za zahtevano materialno škodo, niso utemeljene. Sodišče je z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma o njegovi utemeljenosti (člen 330/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77, ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS štev. 26/99). Stvarna legitimacija se seveda nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer pa v obravnavani zadevi zadostuje zatrjevanje prvega tožnika, da je poravnal stroške popravila poškodovanega avtomobila, kar je izkazano tudi s kopijami računov v spisu. Tudi pri nadaljnji očitani kršitvi postopka, češ da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja ugotovitev sodišča o tem, da tožena stranka sprejema izvedensko mnenje izvedenca M. B. v celoti, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Ta bi bila zagrešena le v primeru, če bi sodišče oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje zgolj zato, ker naj bi sami stranki z mnenjem v celoti soglašali, vendar v danem primeru sodišče prve stopnje samo ocenjuje izvedensko mnenje in sicer kot strokovno in prepričljivo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pač pa je točna trditev v obeh pritožbah, da v izpodbijani vmesni sodbi niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, tista, ki so pravilno ugotovljena, pa niso materialnopravno pravilno ovrednotena. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka, izhaja kot bistveno sledeče: prvotožnika, ki je vozil motorno vozilo - kombi, je zmedel merilni trak v višini 60 ali 70 cm od tal preko cestišča, s katerim sta policista opravljala meritve širine cestišča, pri tem pa nista poskrbela za varnost udeležencev v prometu, saj nista zaznamovala dela ceste, kjer sta opravljala meritve. Voznik pred nesrečo ni prekoračil mejne hitrosti, kritično prometno situacijo je ocenil kot nevarno in nanjo reagiral, vendar ostro in panično. Nevarno situacijo sta po oceni prvostopnega sodišča povzročila policista s svojim nepravilnim ravnanjem, hkrati pa očita tudi tožniku panično reakcijo ter dejstvo, da je upravljal z motornim vozilom, torej z nevarno stvarjo, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode. Zaključek o 70% soodgovornosti tožeče stranke, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, je glede na gornje ugotovitve sodišča prve stopnje nelogičen in ni mogoč, saj se tožeči stranki očita zgolj premalo pozorno vožnjo in neizkušeno reakcijo v dani prometni situaciji. Res je motorno vozilo po stališču sodne prakse nevarna stvar in je zato njegov imetnik odgovoren objektivno za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso obenem udeleženci v prometni nesreči kot imetniki motornih vozil (173. in 178. člen ZOR). Pritožbeno sodišče sicer soglaša z razlogi sodišča o tem, da je tožnik soodgovoren za nastanek škode zaradi neprimerne reakcije na situacijo na cestišču pred nezgodo, ki jo je izvedenec ocenil kot ostro in panično. Pri presoji teh okoliščin je treba primerjati njegovo ravnanje z ravnanjem običajno skrbnega voznika, od katerega pa se v prometu pričakuje skrajna pazljivost. V tej smeri tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi moral prvi tožnik glede na določbo 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) prilagoditi hitrost vožnje med ostalim stanju cestišča in vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti, šele potem bi bilo mogoče pravilno sklepanje o tem, ali je bila hitrost vozila pred nezgodo tem razmeram prilagojena. Tožeči stranki kot imetniku oziroma upravljalcu motornega vozila pa je pri oceni deleža za nastalo škodo sicer potrebno upoštevati veliko tveganje, ki ga prinaša uporaba motornih vozil kot nevarne stvari, vendar ji zaradi tega ni mogoče pripisati pretežne odgovornosti za nastalo škodo, v obravnavanem primeru celo 50% soodgovornosti. Ravnanje delavcev tožene stranke torej obeh policistov, ki sta izvajala meritve na cestišču brez ustreznega zavarovanja, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča neopravičljivo in pretežni razlog za nastalo škodo, pri čemer je prvostopno sodišče pravilno opredelilo nezakonitost njunega ravnanja glede na določbo 149. člena v času dogodka veljavnega ZTVCP. Da sam pojav policista ob vozišču ne pomeni abstraktne ali konkretne nevarnosti za povsem povprečne voznika, kot pravi pritožba, je sicer res, vendar je bila konkretna situacija očitno drugačna in za tožečo stranko brez dvoma nenavadna in nepričakovana.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbama in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 370. člena ZPP/77). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje o krivdnem soprispevku strank, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka, odloči glede na gornja izhodišča, pred tem pa bo moral izvedenec cestnoprometne stroke dopolniti izvedensko mnenje v smeri, kot izhaja iz pritožbe tožene stranke, pri čemer pa je seveda brezpredmetno ugotavljanje tehnično neoporečnega stanja in zavornega mehanizma vozila.