Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je druga toženka revizijo vložila prepozno. Revizijo je poslala na pritožbeno sodišče, kamor je prispela v roku iz prvega odstavka 367. člena ZPP. Vendar pa je na prvostopenjsko sodišče, kamor bi jo druga toženka morala vložiti (373. člen ZPP), prispela po izteku tega roka. Ob upoštevanju, da v odločbi pritožbenega sodišča ni pravnega pouka o roku, v katerem je treba vložiti revizijo, ne o tem, na katero sodišče jo je treba vložiti, revizijsko sodišče zaključuje, da je vložitev revizije pri nepristojnem sodišču treba pripisati nevednosti tožnice, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 12. 11. 2007 razsodilo, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožniku odškodnino v mesečnem znesku 324,70 EUR za obdobje od 20. 7. 1999 do 1. 10. 2002. Drugačen in višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških. S sklepom z dne 11. 2. 2008 je zavrnilo predlog druge toženke za vrnitev v prejšnje stanje ter njeno pritožbo z dne 27. 12. 2007 v zvezi s popravo pritožbe z dne 7. 1. 2008 kot prepozno zavrglo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo druge toženke zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča in ga potrdilo. Njeni pritožbi zoper sodbo pa je delno ugodilo in jo spremenilo tako, da je omejilo tek zakonskih zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je druga toženka sama vložila revizijo. Trdi, da je sklep, ki ga je prejela, popolnoma nejasen in pavšalen. Nikjer ni nasprotnih dokazov o tem, da trditve njene odvetnice ne držijo. Stvari so hipotetične, nikjer ni nobenih oprijemljivih dokazov, saj tožnik ni predložil dokazov. Zahteva revizijo postopka, ker je predmet poskušalo zaključiti kar tako, medtem pa si bo priskrbela odvetnika.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 - v nadaljevanju ZPP-D), se za presojo o dovoljenosti revizije glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do vključno 52/07, v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

6. Tožnik je tožbo v tej zadevi vložil 12. 11. 1996, kar je pred uveljavitvijo sedanjega ZPP. V tem postopku zato ni mogoče uporabiti določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP o obveznem zastopanju po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, če stranka nima pravniškega državnega izpita (prvi odstavek 499. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je druga toženka revizijo poslala na pritožbeno sodišče, kamor je prispela v roku iz prvega odstavka 367. člena ZPP. Vendar pa je na prvostopenjsko sodišče, kamor bi jo druga toženka morala vložiti (373. člen ZPP), prispela po izteku tega roka. V sedmem odstavku 112. člena ZPP je določeno, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika. Ob upoštevanju, da v odločbi pritožbenega sodišča ni pravnega pouka o roku, v katerem je treba vložiti revizijo, ne o tem, na katero sodišče jo je treba vložiti, revizijsko sodišče zaključuje, da je vložitev revizije pri nepristojnem sodišču treba pripisati nevednosti tožnice, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena ZPP. Njeno revizijo je zato upoštevaje sedmi odstavek 112. člena ZPP štelo za pravočasno (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 178/2006 z dne 16. 1. 2007).

8. Vendar pa je revizija druge toženke vsebinsko prazna. V njej niso argumentirano navedeni revizijski razlogi, pač pa le pavšalni očitki o zmotni odločitvi nižjih sodišč. Ker iz revizije ni mogoče razbrati, zaradi katerih razlogov jo druga toženka vlaga (370. člena ZPP), je revizijsko sodišče upoštevaje 371. člen ZPP preizkusilo le, ali sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Ker pri tem ni ugotovilo kršitev, je revizijo druge toženke na podlagi 378. in četrtega odstavka 384. člena ZPP zavrnilo.