Jedro

Tožnica je s tožbo uveljavljala dva zahtevka: obligacijskopravnega (zaradi vrnitve posojila) in stvarnopravnega (zaradi ugotovitve solastnine na traktorju in uporabe). Zahtevka imata tako različno podlago. Kadar je podlaga različna, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP). Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, pa je odvisna od navedbe vrednosti posameznega spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (sedaj mora presegati vrednost 80.000,00 SIT). Ob takem stanju bi morala tožnica že v tožbi navesti vrednost spora, ki se je nanašal na zahtevek o traktorju. Ker pa tega ni storila, si pravice do revizije ni zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o dajatvenem zahtevku in zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o ugotovitvenem zahtevku.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan vrniti posojenih 6.310 DEM v tolarski protivrednosti s podrejenim zahtevkom zaradi plačila 1,151.509,90 SIT z obrestmi kot nadaljnji tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je solastnica do 1/2 traktorja IMT Ferguson, tipa 533, letnik izdelave 1970 s priključki in da ji gre zato souporaba traktorja. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da mora povrniti tožencu stroške postopka 193.286,00 SIT.

Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. V reviziji navaja, da je s pritožbo uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker so bili razlogi prvostopne sodbe nejasni in v medsebojnem nasprotju ter da ima podobne pomanjkljivosti tudi sodba sodišča druge stopnje. Če bi bili razlogi jasni in razumljivi, potem ne bi bilo potrebnih osem strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in štirih sodišča druge stopnje. Sodba sodišča druge stopnje dodatno utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje, vendar uveljavljene pomanjkljivosti s tem niso bile odpravljene. Brez podlage je ugotovitev, da tožnica ni imela večjih prihranjenih zneskov, ko je vendar prejela 25.000 DEM odpravnine. Protispisna je ugotovitev, da fasade na hiši ni napravila zaradi pomanjkanja denarja, ker je vzrok tega v njeni bolezni. Knjiga z zabeležbami o posojilih tožencu je nepojasnjeno izginila. Med strankama ni bilo ljubezenskega razmerja. Ob takem stanju je podan revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Podana pa je tudi kršitev materialnega zakona, ker ni bilo ugodeno primarnemu ali podrejenemu zahtevku.

Upoštevano pa tudi ni bilo, da se je toženec izmikal sodišču, ker se ni odzival vabilom. Tožnica prosi tudi za taksno oprostitev.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija zoper odločitev, ki se nanaša na denarno terjatev, ni utemeljena, v delu, ki se nanaša na spor o traktorju, pa ni dovoljena.

K sklepu: Tožnica je s tožbo uveljavljala dva zahtevka: obligacijskopravnega (zaradi vrnitve posojila) in stvarnopravnega (zaradi ugotovitve solastnine na traktorju in uporabe). Zahtevka imata tako različno podlago. Kadar je podlaga različna, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP). Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, pa je odvisna od navedbe vrednosti posameznega spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (sedaj mora presegati vrednost 80.000,00 SIT). Ob takem stanju bi morala tožnica že v tožbi navesti vrednost spora, ki se je nanašal na zahtevek o traktorju. Ker pa tega ni storila, si pravice do revizije ni zagotovila. Iz navedenih razlogov tožničina revizija zoper del sodbe, s katerim je bilo odločeno o sporu glede traktorja, ni dovoljena ter jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

K sodbi: Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožnica v reviziji kršitve iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. S tem določilom so sankcionirane določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, med njimi iz 13. točke, ki jo revizija prav tako izrečno uveljavlja. Ta kršitev pa je podana, če ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne more preizkusiti, pri čemer zakon določene kršitve primeroma našteva. Po presoji revizijskega sodišča navedena kršitev v obravnavani zadevi ni bila zagrešena. Sodišči druge in prve stopnje sta v razlogih to je v obrazložitvi svoje odločbe obširno analizirali izvedene dokaze ter izčrpno navedli razloge o ugotovljenih odločilnih okoliščinah, ki so jasni in v skladu s sprejeto odločitvijo. Tudi očitek protispisnosti ne drži (v zvezi s to revizijsko trditvijo se opozarja na revidentkino izpoved na listovni št. 69). Sicer pa kažejo revizijska izvajanja, da se revidentka ne strinja z dokazno oceno, sprejeto v postopkih na drugi in prvi stopnji. Toda presoja o tem, katera dejstva je sodišče vzelo za resnična in zakaj, predstavlja dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Po oceni sodišč druge in prve stopnje tožnici ni uspelo dokazati, da bi tožencu posodila izterjevani znesek ali zanj opravila določene storitve. Zato sta njen zahtevek zaradi plačila (tako glavni v tuji valuti kot podrejeni v tolarski protivrednosti) zavrnili. Po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje taka odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Ker tožnica posojilnega razmerja s tožencem ni dokazala (557. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), njen zahtevek na vrnitev posojila nima podlage, medtem ko odločitve o terjatvi na podlagi za toženca opravljenih storitev, v pritožbi niti ni izpodbijala.

Ker v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, revizijsko sodišče pa v okviru uradoma odrejenega preizkusa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). O revizijskem predlogu, da se jo naj oprosti plačila sodnih taks, pa revizijsko sodišče ni moglo odločati, ker je odločanje o tem pridržano sodišču prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).