Jedro

I. Tožnikovo (gostovo) ravnanje je treba ocenjevati po pravilih povprečne skrbnosti, medtem ko je ravnanje drugega toženca (redarja v diskoteki) treba ocenjevati s strožjimi pravili profesionalne skrbnosti, ker je šlo za ravnanje pri opravljanju poklica, katerega vsebina je mdr. tudi strogo obvladana uporaba telesne sile.

II. Skaženost je pravni standard, ki ga uporablja sodišče na podlagi objektivno - v obravnavanem primeru z izvedencema medicinske stroke in na podlagi lastnega opažanja sodišča - ugotovljenih dejstev (o spremembi oškodovančeve zunanjosti) in ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi njih.

III. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

I. Revizija tožene stranke se kot neutemeljena zavrne. II. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila delno zavrnjena tožnikova pritožba, tako spremeni, da se:

1. Tožnikovi pritožbi delno ugodi še glede 20% odmerjene odškodnine in se zato delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje glasi: "Toženca R.J. in B.G. sta nerazdelno dolžna plačati tožniku R.P. 486.000,00 sit (štiristošestinosemdeset tisoč tolarjev) odškodnine in mu plačati za pravdne stroške 69.972,00 sit, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo od 22.1.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

2. Tožencema nerazdelno naloži, da iz naslova pritožbenih stroškov plačata tožniku 9.960,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.5.1993 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

III. Revizija tožeče stranke se v preostalem delu zavrne kot neutemeljena.

IV. Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožniku za stroške revizijskega postopka 14.750,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.3.1995 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencema (kot solidarnima dolžnikoma) plačilo 324.000,00 sit odškodnine iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku kot posledica škodnega dogodka z dne 25.6.1990 (ko je drugi toženec med opravljanjem redarskega dela za prvega toženca telesno poškodoval tožnika). Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnik do 40% sam prispeval k škodnemu dogodku in mu je zato treba priznati 60% denarne odškodnine, ki jo je treba odmeriti v skupnem znesku 540.000 sit - in sicer v celotnih zahtevanih zneskih za telesne bolečine (350.000 sit), za strah (60.000 sit) in za skaženost (50.000 sit), za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v znesku 80.000 sit (namesto zahtevanih 200.000 sit).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je tožencema naložilo (nerazdelno) plačilo 388.000,00 sit - medtem ko je v preostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke (ki je izpodbijala obsodilni del sodbe nad zneskom 68.000 sit), in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnikov prispevek k škodnemu dogodku treba oceniti s 30%, podane pa so vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode in je tudi odškodnina zanje bila na prvi stopnji pravilno odmerjena.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta pravdni stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe glede zneska 162.000 sit, formalno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (vsebinsko pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in predlaga spremembo sodbe s priznanjem še 162.000 sit odškodnine.

Tožena stranka navaja v uvodni oznaki spornega predmeta na revizijski stopnji in v začetni opredelitvi dela sodbe, ki ga izpodbija, da izpodbija pravnomočno sodbo glede glavnice 320.000 sit. V revizijskem predlogu za spremembo izpodbijane sodbe sicer navaja, da predlaga zavrnitev zahtevka nad zneskom 48.000 sit, vendar gre glede na prej citirano opredelitev predmeta revizijskega izpodbijanja (in glede na pritožbeno izpodbijanje prvostopne sodbe le nad zneskom 68.000 sit) pri tem znesku za očitno pomoto. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, pravdni stranki na vročeno nasprotnikovo revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je utemeljena glede zneska 98.000 sit, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena. Revizija tožene stranke je v celoti neutemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizijsko sodišče je pri tem upoštevalo tako formalno opredeljene kakor tudi vsebinsko nedvoumne očitke procesnih kršitev. Vsi revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka so v obeh revizijah neutemeljeni. K revizijskim razlogom tožeče stranke o procesnih kršitvah: Ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje v zvezi z dejansko ugotovitvijo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka vinjen, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (vsebinsko gre za očitek kršitve iz 1. odst. 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP). Neresnična je v tej zvezi postavljena revizijska trditev, češ da je sodišče druge stopnje dokazno oceno, da je bil tožnik kritičnega dne vinjen, obrazložilo le z ugotovitvijo, da bi se trezen tožnik podredil navodilom redarja. To oceno je sodišče druge stopnje le dodalo k razlogom v sodbi prve stopnje o tem dejstvu - kot dodaten razlog za svoje prepričanje o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, na podlagi katere je to sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola. Neutemeljena pa je tudi v tej zvezi postavljena trditev, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje na način, ki je v nasprotju s predpisanimi metodami dokazovanja, ker da je dopustno ugotavljati vinjenost samo z alkotestom ali drugimi priznanimi metodami. Za to stališče ni nobene podlage v zakonu o pravdnem postopku, saj je v njem uzakonjeno načelo proste presoje dokazov (7. člen ZPP).

Neutemeljen je tudi tožnikov revizijski očitek, da se sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, tj. o tožnikovi alkoholiziranosti, še zlasti zato, ker so razlogi nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, namreč izpovedmi tožnikovih prijateljev (vsebinsko gre za dvojni očitek kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP). Ta revizijski očitek ni samo neutemeljen - ker sodba sodišča druge stopnje ima razloge o navedenem dejstvu - ampak je tudi dvakrat protisloven: prvič zato, ker sodba ne more biti brez razlogov o nekem odločilnem dejstvu in hkrati imeti (sicer nejasne) razloge o tem istem dejstvu; drugič pa zato, ker tožnik očita izpodbijani sodbi, da nima razlogov o navedenem dejstvu, obenem pa ji (sicer na drugem mestu - gl. prejšnji odstavek) očita, da ugotovitev o tem dejstvu opira na nezadostno in neustrezno dokazno podlago. Kolikor pa gre za citirani očitek nasprotja med dejansko ugotovitvijo in izvedenimi dokazi, gre v resnici za grajo dokazne ocene in s tem za nedovoljen poskus (3. odst. 385. člena ZPP) revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe.

K revizijskim razlogom tožene stranke o procesnih kršitvah: Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, češ da je zaključek sodišč, da gre pri tožniku za skaženost, v nasprotju z izvedenskima mnenjema izvedencev prim. dr. Savernika in dr. Kopitarja. Pojem "skaženost" iz tiste oblike nepremoženjske škode, ki je v 1. odst. 200. člena ZOR opredeljena kot duševne bolečine zaradi skaženosti, je pravni standard in ne medicinski pojem. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila namreč naloga sodišča, presoditi s pravnega stališča mnenje izvedencev, podano z medicinskega vidika - ne pa ga samo zapisati. Torej ne gre za nasprotje med izvedenskim mnenjem in razlogi sodbe, če prvo ne vsebuje izraza skaženost, drugi pa skaženost ugotavljajo.

K obema revizijama glede vprašanj, ki zadevajo temelj odgovornosti: Revizijska presoja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, kar zadeva temelj tožnikovega odškodninskega zahtevka zoper oba toženca - tj. predvsem sporna vprašanja tožnikovega morebitnega soprispevka k škodnemu dogodku in temu zrcalno ustreznega obsega odgovornosti tožencev - se opira na tiste dejanske ugotovitve, ki so za to presojo odločilne in katerih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP). Odločilna dejstva so v sodbi prve stopnje izčrpno navedena, v sodbi druge stopnje sprejeta kot pravilno ugotovljena in najbolj odločilna na kratko povzeta, v tej revizijski sodbi pa jih kaže, zaradi jasnosti njihove pravne ocene v nadaljevanju, čimbolj pregledno urejeno našteti.

Ta odločilna ugotovljena dejstva glede škodnega dogodka so naslednja: - drugi toženec je bil v času škodnega dogodka (dne 24.6.1989 ob 2.40) redar v diskoteki, katere lastnik je prvi toženec; - redarsko službo sta tedaj opravljala dva redarja; - tožnik je hotel vstopiti v lokal, vendar mu drugi redar tega ni dovolil; - tožnik je bil namreč neprimerno urejen (oblečen v trenirko, umazan, preznojen) in pod vplivom alkohola (vinjen) ter zato po oceni redarja ni mogel dobiti dovoljenja, da vstopi v lokal; - tožnik je na vsak način hotel priti v lokal, oviral je druge goste pri vstopanju in izstopanju, podstavljal nogo med vrata; - tožnik je pri takem početju vztrajal 15 do 20 minut, nakar je drugi redar poslal garderoberja, naj po telefonu pokliče policijo, kar pa temu ni uspelo; - tožnik tudi navodil drugega toženca (da neurejen ne more v lokal) ni upošteval, podstavljal je nogo med vrata in ob enem takšnih trenutkov je tudi prišlo do tega, da je morda ošvrknil redarja; - drugi toženec je reagiral tako, da je z vso silovitostjo udaril tožnika v obraz ter mu s tem povzročil ugotovljene poškodbe; - drugi toženec je imel pri delu redarja dolgoletne izkušnje; - delo redarja v takem lokalu je prav to, da odklanja stranke, ki niso v primernem stanju za vstop v lokal. Nobene teže ni mogoče pripisati tistim revizijskim razlogom tožene stranke, s katerimi drugače (z nekaterimi zelo bistveno drugače - npr. z vztrajanjem pri trditvah o tem, da je tožnik fizično tako močno napadel drugega toženca, da se je ta opotekel) prikazuje potek škodnega dogodka. V tem delu gre namreč v tej reviziji za nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske podlage sodbe (3. odst. 385. člena ZPP). Glede na pravkar citirana odločilna dejstva, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti tožencev in tožnikov soprispevek k nastanku škode, nikakor ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da naj bi tožnik do 4/5 sam zakrivil nastanek škode. Pač pa je treba pritrditi revizijskemu stališču tožeče stranke, da je bilo z oceno tožnikovega krivdnega prispevka v višini 3/10 na drugi stopnji zmotno uporabljeno materialno pravo v njegovo škodo - vendar ne v celotnem izpodbijanem obsegu, tj. tako da naj tožnika ne bi zadela nobena sokrivda. Po presoji revizijskega sodišča je treba tožnikov krivdni prispevek k škodnemu dogodku in nastanku škode oceniti v višini 1/10, medtem ko drugega toženca zadene 9/10 krivde za nastanek obravnavane škode, s tem pa oba toženca odškodninska odgovornost za 9/10 tožnikove škode.

Pravilna uporaba materialnega prava namreč narekuje, da se bistveno bolj upoštevajo tiste okoliščine, na katere je sicer pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje in jih pri delni spremembi sodbe prve stopnje upoštevalo, vendar ne v zadostni meri. Krivdno odgovornost drugega toženca je namreč treba presojati s strogimi merili profesionalne odgovornosti. Ponovno je treba opozoriti na tisto, kar je že sodišče druge stopnje pravilno poudarilo: da je drugi toženec opravljal delo redarja (v diskoteki), ki je prav v tem, da odklanja stranke (goste), ki niso v primernem stanju za vstop v lokal; da mora s takimi strankami profesionalno ravnati, kar pomeni, jih odpraviti (jim preprečiti vstop) po potrebi tudi s fizično silo, vendar ne da bi jih pri tem telesno poškodoval; da pri tem ne sme "izgubiti živcev", tj. mora se vedno obvladati, še zlasti pri uporabi fizične sile; da mora izzivanje (zlasti odklonjenih) strank oz. gostov pri svojem delu vzeti v zakup. V tej zvezi je treba opozoriti še na tile ugotovljeni (in prej citirani) dejstvi: da je imel drugi toženec s prav tem, redarskim delom pred škodnim dogodkom že dolgoletne izkušnje; da ni bil edini redar, ki je v času škodnega dogodka skrbel za red pri vstopanju v diskoteko, ampak je bil poleg njega še en redar.

Kar zadeva tožnika, je treba njegovo ravnanje sicer šteti za krivden prispevek k škodnemu dogodku, vendar pa z njim povzročene izzvanosti drugega toženca k temu, da uporabi silo in tako odstrani tožnika oz. mu prepreči vstop v lokal, ni mogoče oceniti kot 30% krivdni prispevek k škodnemu dogodku in iz njega nastali tožnikovi škodi. Tožnikovo ravnanje je treba ocenjevati po pravilih povprečne skrbnosti, medtem ko je ravnanje drugega toženca treba, kot je že bilo povedano, ocenjevati s strožjimi pravili profesionalne skrbnosti, ker je šlo za ravnanje pri opravljanju poklica, katerega vsebina je mdr. tudi strogo obvladana uporaba telesne sile. Zato je treba pri teh izhodiščih tehtati ugotovljeno intenzivnost tožnikovega izzivanja drugotoženčeve reakcije s telesno silo (in njegovo vztrajnost pri tem) na eni strani - ter intenzivnost drugotoženčeve uporabe telesne sile (udarec v obraz z vso silovitostjo, ki je bil povsem v nasprotju s poklicnimi pravili), na drugi strani. Ko je revizijsko sodišče tako ocenilo prispevka tožnika in drugega toženca k nastanku škode, je prišlo do prepričanja, da pravilna uporaba materialnega prava (1. odst. 192. člena ZOR) pri ugotovljenih dejstvih narekuje oceno tožnikovega prispevka k škodi z 10% in torej odškodninsko odgovornost tožencev za 9/10 tožnikove škode - torej za še 20% te škode, poleg tistih 7/10, ki so naložene tožencema z izpodbijano pravnomočno sodbo druge stopnje.

K reviziji tožene stranke glede vprašanj, ki zadevajo odmero odškodnine: Revizijska graja odmere odškodnine za tožnikove telesne bolečine ni utemeljena. Glede na obseg revizijskega izpodbijanja te odmere (50.000 sit, ker naj bi pravična denarna odškodnina za to škodo bila 300.000 in ne 350.000 sit) kakšni zelo podrobni razlogi pri tem niso potrebni. Zadošča reči, da ob upoštevanju vseh ugotovljenih telesnih bolečin in številnih nevšečnosti med zdravljenjem, prisojena odškodnina iz tega naslova povsem ustreza merilom iz 200. člena ZOR (po katerih pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, ki pa ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo) in načelu individualizacije odmere tovrstne odškodnine.

Revizijska graja odmere odškodnine za strah jemlje za izhodišče zgolj primarni strah, ki ga je tožnik prestal, ne pa tudi ugotovljenega sekundarnega strahu (strahu glede izida zdravljenja in pred zdravniškimi posegi), ki je trajal ves čas zdravljenja. Že zato, pa tudi sicer (širši preskus odmere je narekovalo načelo preskusa uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ko je ta postavka odmere odškodnine izpodbijana glede zneska 20.000 sit) je ta revizijska graja neutemeljena.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava glede priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi izhodišče te graje je v nasprotju z resnično vsebino izpodbijane sodbe. Revizija namreč gradi ta del svojih razlogov na izhodišču, da je bila tožniku ta odškodnina neutemeljeno priznana, ker mu poškodba ni pustila nobenega (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z izpodbijano sodbo pa je tožniku priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, namreč za čas hospitalizacije in za tisti čas po njej, ko je po mnenju izvedenca bil nezmožen za vsako delo. Tožena stranka torej tudi v tem delu v nasprotju z dejansko podlago izpodbijane sodbe utemeljuje svojo grajo uporabe materialnega prava. Dejansko prisojene odškodnine, tj. odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki jo je ob pogoju posebne intenzivnosti in zadosti dolgega trajanja tudi mogoče prisoditi), pa sploh ne graja. Tudi v tem delu je torej revizija neutemeljena.

Neutemeljena je končno tudi revizija tožene stranke glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Povedano je že bilo, da je skaženost pravni standard, ki ga uporablja sodišče na podlagi objektivno - v obravnavanem primeru z izvedencema medicinske stroke in na podlagi lastnega opažanja sodišča - ugotovljenih dejstev (o spremembi oškodovančeve zunanjosti) in ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi njih. To je sodišče prve stopnje opravilo, sodišče druge stopnje pa je njegove ugotovitve in oceno preskusilo. Revizijskim razlogom o opažanjih toženčevega pooblaščenca in o načelnih pogledih nekega sodnega izvedenca, ki v tej pravdi ni nastopil, pa ni mogoče pripisati pomena razlogov, na katere je revizijsko sodišče dolžno odgovarjati.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je pri pravilno odmerjeni odškodnini za ugotovljeno tožnikovo nepremoženjsko škodo (skupno 540.000 sit) treba tožencema (zaradi njune odškodninske odgovornosti do 9/10 in ne le 7/10 celote) naložiti še tolikšno plačilno obveznost, da bo tožnik prejel 90% odmerjene odškodnine - tj. 486.000 sit, kar pomeni 98.000 sit več, kot mu je bilo prisojeno s sodbo druge stopnje (388.000 sit). Torej je ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP, treba sodbi druge in prve stopnje zaradi delne ugoditve tožnikovi reviziji v takem obsegu delno spremeniti. V preostalem delu je treba tožnikovo revizijo, revizijo tožene stranke pa v celoti, na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.

Obrazložena odločitev o glavni stvari ima pri odločitvi revizijskega sodišča o pravdnih stroških (2. odst. 166. člena ZPP) tele posledice: 1) upoštevanje tožnikovega uspeha do 3/4 (do zneska 486.000 sit od zahtevanih 660.000 sit) in tožencev do 1/4 v postopku na prvi stopnji, kar pri odmerjenih 130.810 sit tožnikovih stroškov in 112.540 sit stroškov tožene stranke (odmera sodišča prve stopnje, preskušena in potrjena na drugi stopnji) pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni odločitvi o glavni stvari naložiti tožencema plačilo 69.972 sit tožnikovih stroškov (po delnem medsebojnem pobotanju delnih stroškovnih upravičenj 98.107 sit na tožnikovi in 28.135 sit na nasprotni strani) - tako je zatorej revizijsko sodišče o teh stroških tudi odločilo; 2) upoštevanje tožnikovega, s to revizijsko sodbo spremenjenega uspeha na drugi stopnji - do 3/4 pritožbenega predmeta, namesto le do 1/4 (po odločitvi sodišča druge stopnje), kar pomeni tožnikovo upravičenje do povračila 9.960 sit (in ne le 3.320 sit, kot po sodbi druge stopnje); 3) upoštevanje tožnikovega uspeha v revizijskem postopku do zneska 98.000 sit (dodatno prisojene odškodnine) kot izhodišča za odmero njegovih revizijskih stroškov v skupnem znesku 14.750,00 sit (220 točk po odvetniški tarifi in vrednosti točke 66,50 sit, kar da 14.630 sit, ter 120 sit poštnine).