Jedro

Škoda, ki lahko nastane otroku zaradi premestitve v drugo šolo, predstavlja stresno situacijo, ki je težko popravljiva.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev odločbe Zavoda RS za šolstvo OE Murska Sobota, št. 964-361-165/2005-52 z dne 29.3.2010, odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožeča stranka je skupaj s tožbo, s katero izpodbija odločbo Zavoda RS za šolstvo OE Murska Sobota, št. 964-361-165/2005-52 z dne 29.3.2010, vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se A., rojena ..., usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (1. točka izreka) in se z dokončnostjo te odločbe vključi v Osnovno šolo B. - Podružnično osnovno šolo C. v Ljutomeru (2. točka izreka). Tožnikoma, ki sta kot starša zakonita zastopnika mld. A., je bilo naloženo, da poskrbita, da se A. z dokončnostjo te odločbe vključi v v točki 2 izreka navedeno osnovno šolo (3. točka izreka). Ta odločba se po uradni dolžnosti preveri do meseca aprila 2013 (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo z dne 15.10.2009 izhaja, da je A. glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovir oziroma motenj po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 54/2003, s spremembami) opredeljena kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Tožnika sta zoper navedeno strokovno mnenje vložila ugovor, komisija pa je dne 11.2.2010 izdelala še dopolnitev strokovnega mnenja, iz katerega izhaja, da je usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom v dobrobit otroka. Na dopolnitev strokovnega mnenja tožnika nista odgovorila, prvostopni organ pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da se s strokovnim mnenjem in njegovo dopolnitvijo strinja.

Takšno odločitev je z odločbo št. 60340-26/2010/8 (02408) z dne 21.1.2011 potrdilo tudi Ministrstvo za šolstvo in šport, ki je kot drugostopni organ odločalo o pritožbi tožnikov zoper zgoraj navedeno prvostopno odločbo. Ministrstvo je pritožbo zavrnilo po pregledu prejete dokumentacije in mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu RS za šolstvo II. stopnje. Sklicuje se na določila ZUOPP po katerih se usmerjajo otroci, mladoletniki in mlajše polnoletne osebe s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Tudi po mnenju komisije II. stopnje je A. otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, zato je po ZUOPP otrok s posebnimi potrebami, za katerega je treba urediti usmerjanje v primeren izobraževalni program, po mnenju obeh komisij pa je to izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom iz pete alinee prvega odstavka 6. člena Pravilnika.

Tožnika s tožbo izpodbijata takšno odločitev in se zavzemata za to, da A. ostane vključena v osnovnošolsko izobraževanje v Osnovni šoli D. in da se je ne vključi v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom pri OŠ B. Na prvo stran tožbe sta tožnika tudi zapisala, da prosita za „ustavitev začasnega postopka začasne odredbe, da se zadrži do začasnega do odločitve tega postopka“. Očitno želita tožnika s tem zadržati izvršitev izpodbijanega akta do odločitve v tem postopku, kar pomeni, da predlagata izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Drugih posebnih navedb tožnika v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe sicer nimata, iz tožbenih navedb nasploh, ki jih mora sodišče upoštevati tudi pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe, pa izhaja, da bi za A. šolanje na drugi šoli pomenilo hud stres, saj bi zamenjala domače okolje in bi se v šolo morala voziti v drug kraj, zamenjala bi tudi sošolce, na katere je sedaj navezana, prav tako učitelje, poleg tega pa je že šolsko leto v drugi polovici ter bi sedaj sprememba okolja pomenila stres tako za otroka kot celotno družino. Razen tega se navaja še, da bi se mld. A. zaradi prešolanja v šolo s prilagojenim programom čutila manj vredno, zapostavljeno in ponižano.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Po mnenju tožene stranke bi morala tožeča stranka izkazati še, da bi bila zanjo oziroma za hčerko tožnikov A., tudi v primeru ugodno končanega upravnega spora škoda težko popravljiva. Tožena stranka nasprotuje navedbam tožeče stranke, da bi prešolanje pomenilo za otroka hud stres, slabšo samopodobo, zapostavljenost in ponižanost ter predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadeta tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V obravnavani zadevi je zahteva za izdajo začasne odredbe povsem laičen zapis na prvi strani tožbe, po presoji sodišča pa iz tega zapisa dovolj jasno izhaja, da želi tožeča stranka s tem doseči odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, torej odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja da mora tožeča stranka za utemeljenost svoje zahteve za izdajo začasne odredbe izkazati nastanek težko popravljive škode, pri tem pa je treba skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Za odločitev o tem, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, pa je treba po presoji sodišča upoštevati vse v postopku postavljene navedbe tožeče stranke in okoliščine primera. Tako so tudi za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe relevantne navedbe tožeče stranke v tožbi, da bi za A. šolanje na drugi šoli pomenilo hud stres zaradi menjave okolja in ker bi se morala voziti v šolo v drug kraj, razen tega bi zamenjala tudi sošolce in učitelje. Nenazadnje ni nepomembna tudi okoliščina, da je šolsko leto že v drugi polovici. Iz tožbenih navedb tudi izhaja, da je A. integrirana v šolski okoliš, v katerem samostojno funkcionira, kjer si je pridobila že veliko veščin, nove pa še pridobiva. Premestitev bi negativno vplivala tudi na njeno samopodobo.

Trditev, da je premestitev otroka v drugo šolsko okolje z drugimi sošolci in učitelji in ki je povrhu še v drugem kraju, za otroka stres, je po presoji sodišča izkustveno povsem sprejemljiva. Menjava okolja, v katerega vsakodnevno zahaja, je nenazadnje stres takorekoč za vsakega človeka, tembolj za desetletno deklico. Glede na to, da pomeni menjava šole, ki pomeni menjavo okolja, učiteljev, sošolcev ter tudi vsakodnevno vožnjo v drug kraj, stresno situacijo za mld. A., katere posledice so v tem trenutku nepredvidljive, se sodišče strinja z zahtevo tožeče stranke, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Škoda, ki lahko nastane otroku zaradi takšne stresne situacije je gotovo težko popravljiva, zato tudi sodišče ocenjuje, da je primerno z izvršitvijo izpodbijane odločitve počakati, dokler ne bo le-ta pravnomočna. V primeru odprave odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, bi namreč prišlo do ustavitve izvršilnega postopka, kolikor bi bil ta že sprožen (prvi odstavek 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami), odprava izvršilnega naslova pa bi pomenila, da ni več podlage za dekličino vključitev v drugo osnovno šolo in bi se le-ta vrnila v Osnovno šolo D., vse to pa bi seveda zanjo pomenilo novo stresno situacijo.

Pri odločitvi je treba tudi upoštevati, da celoten postopek v obravnavani zadevi teče že skoraj tri leta, namreč od 7.5.2008. Prvič je bilo v zadevi odločeno s prvostopno odločbo dne 13.11.2008. Ta odločba je bila z drugostopno odločbo odpravljena sedem mesecev kasneje, to je dne 15.6.2009. Nato je bilo v zadevi v drugo odločeno z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo dne 29.3.2010, torej več kot devet mesecev kasneje. O pritožbi zoper to odločbo je bilo odločeno enajst mesecev kasneje, to je 21.2.2011. Glede na takšen potek predmetne zadeve, ko je postopek pred upravnimi organi tekel skoraj tri leta, sodišče meni, da je smotrno z vključitvijo otroka v v odločbi navedeno osnovno šolo, v kateri bi se naj izvajal prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, počakati do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj javna korist z izdajo takšne začasne odredbe ne bo prizadeta, bi pa bilo nesorazmerno deklico izpostavljati takšnemu stresu, preden je odločitev o tem, ali je takšna odločitev pravilna in zakonita, pravnomočna. Pri tem glede na dosedanji čas trajanja postopka okoliščina, da se z izvršitvijo izpodbijane odločitve počaka, do pravnomočne odločitve v tej zadevi ne more biti bistvena. Sodišče bo sicer predmetno zadevo obravnavalo prednostno.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je, kolikor je treba za odločitev o začasni odredbi, tožeča stranka verjetnost uspeha svoje tožbe v zadostni meri izkazala, končno odločitev o tem pa bo sodišče sprejelo, ko bo odločalo o tožbi.

Po obrazloženem sodišče zaključuje, da so pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 podani, zato je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.