Jedro

Zahteva za revizijo po ZPKri se sme vložiti le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugim izrednim pravnim sredstvom po določbah ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo zavrnil zahtevo za revizijo, ki jo je vložil obsojeni M.Z. zoper sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.1990 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Beogradu z dne 25.12.1990. Višje sodišče pa je s sodbo z dne 31.01.2002 pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 29.04.2002 je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter s sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremeni pravnomočno odločbo v korist obsojenca ter ga oprosti obtožbe ali podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi predvsem poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah kršili zakon s tem, ko sta zahtevo obsojenca za revizijo zavrnili kot neutemeljeno. Smisel in namen Zakona o popravi krivic (ZPKri) je namreč poprava nezakonitega stanja in posledic krivične obsodbe, kakršna je glede na zlorabo materialnega zakona bila že omenjena sodba Vojaškega sodišča. Zato je po mnenju zagovornice potrebno namen zakonodajalca tolmačiti širše, kot je to storilo sodišče v obravnavanem primeru, saj je pomemben le čas in oblika kršitve, čas teka postopka ter posledice takšne krivične obsodbe, ne pa čas vložitve zahteve za revizijo. Predlaga "smiselno" uporabo določb 2. odstavka 560. člena ZKP, katerih namen je isti, kot je namen ZPKri, ožje tolmačenje pa je po mnenju vložnice tudi v nasprotju s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti pred zakonom.

Te navedbe pa, kot rečeno niso utemeljene.

Z ZPKri (Uradni list, št. 59/96) so v 2. odstavku 1. člena določeni posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe, zahteva za revizijo pa se sme po tem zakonu vložiti le ob pogoju, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugim izrednim pravnim sredstvom po določbah ZKP. Torej gre za zakon, ki velja poleg ZKP ter ga dopolnjuje v delu, ki se nanaša na izredna pravna sredstva. Prizadeta oseba bo tako imela možnost odpraviti krivično sodbo z vložitvijo zahteve za revizijo in to po določilih, ki veljajo v ZPKri ali pa vložiti izredno pravno sredstvo oziroma dati pobudo na Državno tožilstvo v tej smeri po določbah, ki veljajo po ZKP. Če se bo obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP ali državni tožilec odločili za vložitev zahteve za revizijo, bo sodnik, ki bo o tem odločal, vezan na posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe, ki ga določa ZPKri. Ta zakon pa v 1. odstavku 22. člena natančno določa, zoper katere sodne odločbe je možno to izredno pravno sredstvo vložiti - to so: sodbe, izdane v času od 15.05.1945 do 02.07.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Zakon je torej nedvoumen pri določitvi zadev, zoper katere je možno vložiti revizijo, oziroma v tem določilu ni vrzeli, ki bi narekovale uporabo analogije. Isto velja tudi za 2. odstavek 560. člena ZKP, ki se nanaša le na dve izredni pravni sredstvi, to je na zahtevo za varstvo zakonitosti in zahtevo za izredno omilitev kazni (ne omenja pa revizije).

Sodišče pa z izpodbijano pravnomočno sodbo tudi ni kršilo 14. člena Ustave, ki poleg zakonodajalca (enakost v zakonu) zavezuje tudi izvršilno in sodno vejo oblasti (enakost pred zakonom). Gre torej za enakost v uporabi prava, to pa v primerih, kjer je zakon nedvoumen oziroma določen tako kot v obravnavanem primeru, sploh ne more biti sporno, saj sodišče do drugačne, različne razlage sploh ni upravičeno in bi pomenila kakršnakoli drugačna interpretacija samovoljnost oziroma arbitriranje, kar bi seveda posledično pomenilo kršitev tega načela.

Ker sta torej sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča zakoniti oziroma v sodbah niso podane kršitve določb materialnega zakona in ne kršitve Ustave, kakor tudi sodišči nista kršili določb ZKP v postopku pri izdaji odločb, kar vse očita zagovornica, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.