Jedro

Izdano soglasje ne pomeni, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, temveč da soglasodajalec z vidika pristojnosti, ki jih ima, soglaša z nameravano gradnjo. O tem, ali so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med katerimi sta tudi skladnost nameravane gradnje z določbami prostorskega akta in pravica graditi, pa bo odločal organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne soglasodajalec.

Izrek

Tožba zoper odločbo Mestne občine Ljubljana št. 3511-233/2013-3/JB z dne 22. 3. 2013 se zavrže. Tožba zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3717-35/2013/2-00611169 z dne 13. 8. 2013 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničin predlog za odpravo in razveljavitev odločbe Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) št. 3511-233/2013-3/JB z dne 22. 3. 2013 po nadzorstveni pravici. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je ministrstvo ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za razveljavitev in odpravo navedene občinske odločbe po nadzorstveni pravici. V nadaljevanju obrazložitve je pojasnilo, da se tožničin predlog sicer nanaša na kršitev materialnega predpisa, vendar pa je razveljavitev mogoča le, če gre za očitno kršitev materialnega predpisa, pri čemer kršitev materialnega predpisa ni očitna, če je do napačne uporabe materialnega prava prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedlo je še, da je šlo v obravnavanem primeru za soglasje za gradnjo v varovalnem pasu občinske ceste po tretjem odstavku 31. člena Odloka o občinskih cestah, pri katerem občinski organ ni vezan na določbe prostorskega akta, ker se tako soglasje izda, če niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa in varovanja njenega videza.

Tožnica se z navedeno odločitvijo in z odločbo MOL ne strinja in v tožbi navaja, da je slednja v nasprotju z Odlokom o občinskih cestah, saj zemljišče s parc. št. 771/7 ni javna cesta, ker gre za zemljišče v njeni lasti. Meni, da je bil z odločbo MOL očitno prekršen zakon, saj omenjenega odloka ni mogoče uporabiti za zemljišča, ki niso v občinski lasti. Navaja, da ima pravni interes, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 771/7. Tožnica naj namreč ne bi imela nobenega zagotovila, da ne bo upravni organ izdal gradbenega dovoljenja in se pri tem skliceval na odločbo MOL, ki soglaša z gradnjo objektov, ki se nahajajo v varovalnem pasu predvidene javne poti in ne obstoječe občinske ceste, ne upošteva odmikov od sosednjih zemljišč, kot so določeni v prostorskih aktih, in s katero tožnica ni bila seznanjena in ni imela možnosti sodelovanja v postopku in braniti svojih pravnih koristi. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo drugostopenjskega organa in odločbo MOL v delu, ki se nanaša na navedeno zemljišče, ter ji prizna stroške, ki jih je priglasila v upravnem postopku. Če bo sodišče ugotovilo, da ni pogojev za delno odpravo odločbe MOL, pa naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni dogovorila.

K I. točki izreka Tožba zoper odločbo MOL ni dovoljena.

Tožnik v upravnem sporu je lahko le stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Iz izpodbijane odločbe MOL je razvidno (to izhaja tudi iz tožbenih navedb), da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje te odločbe. Ker po navedenem tožnica glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ne more biti stranka v upravnem sporu zoper odločbo MOL, je bilo treba njeno tožbo v tem delu zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožničine trditve, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje te odločbe, saj v upravnem postopku položaja stranke ni uveljavljala, niti ni zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbe ali predloga za obnovo postopka iz tega razloga.

K II. točki izreka Tožba zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za odpravo in razveljavitev odločbe MOL po nadzorstveni pravici pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge, s katerimi je Ministrstvo obrazložilo svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP je očitna kršitev materialnega zakona eden izmed razlogov za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Upoštevaje obrazložitev izpodbijane odločbe, ki jo potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, pa tožnica tudi po presoji sodišča obstoja tega razloga ni izkazala.

Odločba MOL, katere razveljavitev in odpravo je tožnica predlagala, je po svoji vsebini soglasje, ki mora biti pridobljeno k predvideni gradnji. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena opredeljuje soglasje kot potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Tudi četrti odstavek 50.a člena ZGO-1 določa, da lahko soglasodajalec izdajo soglasja zavrne le, če projektne rešitve niso v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Opisana pravna ureditev torej izrecno omejuje vsebino in doseg odločanja o izdaji soglasja, ki ga ni mogoče širiti na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije s prostorskimi akti, tehničnimi predpisi in zakonodajo, ne glede na to, ali obrazložitev soglasja omenja tudi te predpise.

Izdano soglasje torej ne pomeni, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, temveč da soglasodajalec z vidika pristojnosti, ki jih ima, soglaša z nameravano gradnjo. O tem, ali so izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med katerimi sta tudi skladnost nameravane gradnje z določbami prostorskega akta in pravica graditi, pa bo odločal organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, in ne MOL kot soglasodajalec.

Zato je tudi po presoji sodišča napačno tožničino stališče, da gre za očitno kršitev materialnega prava, ker soglasodajalec ni upošteval določb prostorskega akta o odmikih in dejstva, da je tožnica lastnica zemljišča s parc. št. 771/7 k. o. ... Nasprotno, odločanje soglasodajalca, za kakršno se zavzema tožnica, bi celo pomenilo prekoračitev pristojnosti, ki jo soglasodajalec ima.

Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničin dvom v pravilnost odločanja upravnega organa, pristojnega za izdajo gradbenega dovoljenja. Osebe, ki menijo, da gradnja lahko poseže v njihove pravno varovane koristi, namreč to varstvo lahko uveljavljajo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

K III. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.