Jedro

Pogoj iz 6. alinee četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 je izpolnjen že, če ima pridobivalni prostor lastnosti, ki se zahtevajo po DRS, medtem ko se o vsem ostalem, kar ni zajeto v tem in ostalih pogojih iz četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, vključno glede časa trajanja koncesije, odloči z rudarskim koncesijskim aktom. Na to nenazadnje kaže tudi nadaljnje besedilo zakona, ki v petem odstavku 35. člena kot obvezen element vloge določa tudi predlagani čas trajanja koncesije, zlasti pa na takšen zaključek kažejo določbe 37. člena ZRud-1, po katerih se (v točki 3) z rudarskim koncesijskim aktom določi „obdobje, za katerega se bo lahko pridobila koncesija za izkoriščanje mineralne surovine, ki glede na podatke o skupnih in letnih količinah pridobljene mineralne surovine iz rudarskega projekta znaša do 50 let“ in s katero je torej določen le najdaljši in ne tudi najkrajši čas, za katerega se lahko pridobi koncesija.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-20/2015/24 (00911294) z dne 27. 1. 2017 se odpravi in zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Pristojno Ministrstvo je z izpodbijano odločbo vlogo tožeče stranke za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenec v kamnolomu A. na zemljiščih s parcelnimi številkami, navedenimi v 1. točki izreka, vse k.o. ..., občina B., zavrnilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dne 27. 10 2015 pri pristojnem ministrstvu dala vlogo za pridobitev rudarske pravice, kakršna sledi iz izreka odločbe. Vlogo je dala na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), po kateri se koncesija za izkoriščanje lahko podeli tudi brez javnega razpisa in samo na podlagi poprej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor pravni ali fizični osebi, če je lastnik zemljišča, ki ga opredeljuje pridobivalni prostor, namenjen za površinsko izkoriščanje nekovinskih mineralnih surovin, ali pa ima za takšno zemljišče od lastnika, v pisni obliki in overjeno, dano pravico izvajati rudarska dela.

3. Po ugotovitvah pristojnega organa se vloga nanaša na tehnični kamen - apnenec, ki je nekovinska mineralna surovina, in sicer na pridobitev rudarske pravice do 30. 9. 2021, pri čemer je lastnik parcel družba C. d.d. - v stečaju, tožeča stranka pa ima z omenjeno družbo sklenjeno najemno pogodbo št. 60/3, s šestimi aneksi, ki velja do 30. 9. 2021. 4. Nadalje se ugotavlja, da ministrstvo, pristojno za rudarstvo, po 6. alinei četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 predlaga Vladi izdajo koncesijskega akta pod pogojem, da je predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo (v nadaljevanju DRS). Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZRud-1 se do sprejema DRS kot DRS šteje splošni načrt gospodarjenja z mineralnimi surovinami (v nadaljevanju DPGMS-SN). Le-ta v tretjem odstavku podpoglavja 4.7 izrecno določa, da morajo biti lokacije oziroma koncentracije lokacij za izkoriščanje apnenca, dolomita ter proda in peska: - znotraj transportnega radia prodaje (večinoma med 20 in 30 km), - imeti dovolj zalog (vsaj za 15 let) in - imeti zadostno letno proizvodnjo (najmanj 30 000 m3 raščene mineralne surovine). Kar pomeni, da mora biti na predlaganem pridobivalnem prostoru najmanj 450 000 m3 mineralne surovine v raščenem stanju.

5. Tožeča stranka želi pridobiti koncesijo za izkoriščanje 634 540 m3 zalog tehničnega kamna - apnenec v raščenem stanju, kar je več kot zahtevanih najmanj 450 000 m3 zalog. Vendar pa želi pridobiti rudarsko pravico in koncesijo za izkoriščanje le do 30. 9. 2021, torej za manj kot 6 let, kar je v neskladju z DRS, ki predvideva, da mora biti zalog mineralne surovine za najmanj 15 let. Takšna je tudi ugotovitev D. (v nadaljevanju D.), katerega mnenje je pridobil pristojni organ med postopkom, in ki je enako kot pristojni organ zaključil, da nameravano izkoriščanje ni skladno z DPGMS-SN. To pa pomeni, da vloga tožeče stranke ne izpolnjuje vseh pogojev iz DRS in jo je zato potrebno na podlagi 6. točke četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 in prvega odstavka 207. člena ZUP zavrniti.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot sporen izpostavlja rok trajanja rudarske pravice, saj meni, da ga tožena stranka arbitrarno omejuje na najmanj 15 let. Tožeča stranka želi na parcelah iz vloge oziroma iz izreka odločbe pridobiti koncesijo za izkoriščanje 634 540 m3 apnenca, kar je skladno z rudarskim projektom in dejanskim stanjem zalog in tega ne zanika niti tožena stranka niti ni D. ugotovil drugače. Ker ima sklenjeno najemno pogodbo do 30. 9. 2021, želi koncesijo pridobiti do tega dne, kar vse je skladno z DRS in zato izpolnjuje predpisane pogoje. Pogoji iz tretjega odstavka podpoglavja 4.7 DRS določajo zgolj, da mora imeti lokacija dovolj zalog (vsaj za 15 let) in zadostno letno proizvodnjo (najmanj 30 000 m3 raščene mineralne surovine), kar pomeni, da se pogoji nanašajo na lokacijo in ne na dobo podeljevanja rudarske pravice. Lokacija pa te pogoje izpolnjuje, saj ima dovolj zalog za 21 let. Navedeno potrjuje tudi vsebina veljavnih koncesijskih aktov oziroma Uredb o rudarskih pravicah, ki so bile sprejete na podlagi iste DRS in celo za nove pridobivalne prostore, ki jih tožeča stranka v nadaljevanju navaja in njihova besedila prilaga tožbi. Poleg tega celo aktualni predlog Uredbe, objavljen 20. 2. 2017, predvideva podelitev koncesije v pridobivalnih prostorih Žusem 2 in Šentvid pri Vuzenici za največ 10 let. Predvsem pa je po navedbah v tožbi pomembno, da gre za lokacijo, kjer obstaja kamnolom že desetletja in kjer ima tožeča stranka postavljeno vso potrebno opremo za izkoriščanje kamnoloma, kar vse od ugasnitve rudarske pravice stoji in propada. DRS nikjer ne zavira nadaljnjega izkoriščanja mineralne surovine na obstoječih lokacijah. Pogoj 15 let je logičen v primeru, ko se rudarska pravica na določeni lokaciji podeljuje prvič in se zaradi posega v okolje zahteva zadostna količina zalog. Nikjer v DRS pa niso predpisane minimalne zaloge in časovne omejitve za obstoječe lokacije.

7. Tožeča stranka je na obstoječi lokaciji do 10. 6. 2015 kot najemnik parcel izvajala rudarska dela, takoj po tem (po prejemu odločbe o prenehanju rudarske pravice) pa začela z aktivnostmi za njeno pridobitev. Vlogo je dala že 27. 10. 2015 in jo večkrat dopolnila. Po več kot enem letu je sledila zavrnitev vloge, kar bi pristojni organ storil že prvi dan po prejemu vloge, če res tako trdno stoji na stališču, da se koncesija ne more podeliti za manj kot 15 let. Kamnolom tako že več kot leto in pol miruje in propada, na opremi nastaja škoda, država pa ne prejema koncesnine. Poleg tega je tožeča stranka edina, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev rudarske pravice. Z ozirom na sklenjeno najemno pogodbo vse do 30. 9. 2021 ne more pridobiti rudarske pravice, kar je v nasprotju z DRS. DRS po mnenju tožeče stranke celo spodbuja nadaljnje izkoriščanje mineralne surovine na obstoječih lokacijah. ZRud-1 pa na nobenem mestu ne omejuje trajanja rudarske pravice. Primer, ko pride do krajšega (torej manj kot 15 let) izkoriščanja mineralne surovine celo predvideva sam zakon v 60. členu, kar kaže na neutemeljenost obrazložitve izpodbijane odločbe, ki omejitve 15 let ne utemeljuje z nobenim racionalnim razlogom in tudi ne s pravno podlago. Zato je tožena stranka po tožbenih navedbah zmotno uporabila pravo. Ker za pravno stališče iz obrazložitve ni najti ustrezne pravne podlage, sta izrek in obrazložitev v nasprotju, odločbe pa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru pojasnjuje potek postopka in poudarja, da glede na določbe ZRud-1 (34. in 35. člen) in zahteve, ki jih vsebuje DRS, ni bilo mogoče odločiti drugače, kot sledi iz izpodbijane odločbe. Z ozirom na vsebino aneksa št. 83/15-03 k najemni pogodbi se toženi stranki poraja dvom v obstoj najemnega razmerja. Zaradi dvoma v izpolnjevanje pogojev iz DRS pa je tožečo stranko večkrat pozvala na dopolnitev vloge in jo na pogoje iz DRS izrecno opozorila. Vendar je tožeča stranka vztrajala in vloge glede časa trajanja najemnega razmerja ni dopolnila na način, da bi z novim aneksom podaljšala najemno razmerje. Opozarja še, da izkoriščanje rudarske pravice pomeni gospodarjenje z mineralno surovino in da prekratko obdobje izkoriščanja lahko povzroči težave pri sanaciji pridobivalnega prostora. V zvezi z Uredbami, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa navaja, da gre za izjeme, ki jih predvideva že DRS, oziroma v enem primeru za izjemo, ki jo omogoča Državni prostorski načrt kot dokument, ki je hierarhično enakovreden DRS. Tožeča stranka pa bi tudi sicer ne imela več težav z izpolnitvijo pogoja iz DRS, če bi se njena vloga spremenila tako, da bi se štela za pobudo za objavo javnega razpisa po 60. členu ZRud-1, saj bi se v tem primeru rudarska pravica lahko podelila za obdobje, kot je bila podeljena prvotna rudarska pravica družbi C. d.d., to je do 2021. 9. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Z ozirom na odgovor na tožbo navaja, da v postopku ni bilo nikoli sporno najemno razmerje niti se česa takšnega ne omenja v izpodbijani odločbi. Obenem prilaga sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu o soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem, prilaga pa tudi omenjeni aneks in predlog stečajnega upravitelja za odobritev sklenjene pogodbe. Sicer pa je tožeča stranka poleg overjene najemne pogodbe vlogi priložila tudi soglasje zastavnega upnika in s tem zadostila vsem pogojem za pridobitev rudarske pravice. Najemne pogodbe pa ni spremenila zato, ker meni, da noben predpis niti DRS časovno ne omejujeta trajanja rudarske pravice, pa tudi zato, ker je to po določbah ZFPPIPP, ki omejujejo čas najema na eno leto, nemogoče. Da ne pride do problema sanacije, je možna sprotna sanacija in predložitev bančne garancije za morebitni strošek sanacije. Nadalje ugovarja navedbam, da naj bi v naštetih primerih Uredb šlo za izjeme iz DRS ter navaja, da v DRS takšnih izjem ni, ampak jih narekuje pravilna razlaga DRS, kakršna bi morala biti podana tudi v konkretnem primeru, saj gre za obstoječ kamnolom in za obstoječ poseg in je zato nesmiselno omejevanje trajanja rudarske pravice na 15 let. V postopku pa je tudi predlog sprememb in dopolnitev DPGMS, ki izrecno predvideva, da se sporni pogoji nanašajo le na nove lokacije, za obstoječe pa je dovolj, da so namenjene izkoriščanju mineralnih snovi in da obstaja še neizkoriščena količina mineralne surovine v okviru tega prostora, kar v celoti rešuje predmetni spor, omogoča pa tudi ustrezno razlago DRS.

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi gre za odločanje tožene stranke o vlogi tožeče stranke za pridobitev koncesije brez javnega razpisa za kamnolom A. na podlagi 34. in 35. člena ZRud-1. 12. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev koncesije brez javnega razpisa iz 34. člena ZRud-1 v zadevi ni sporno, oziroma to vsaj ne sledi iz izpodbijane odločbe. Sporno je izpolnjevanje pogojev, ki jih za to, da Ministrstvo, pristojno za rudarstvo - tožena stranka predlaga Vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta, predpisuje 35. člen v četrtem odstavku. Konkretno je sporen pogoj iz 6. alinee citirane določbe, po katerem je oziroma mora biti „predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo“.

13. Ko gre za apnenec in njegovo pridobivanje je v DPGMS, ki na podlagi drugega odstavka 156. člena ZRud-1 šteje za DRS, o mestih lokacij izkoriščanja apnenca govora v točki 4. 7 - Organizacija mreže lokacij pridobivanja mineralnih surovin za gradbeništvo. Tako je v omenjeni točki 4.7 določeno, da morajo lokacije oziroma koncentracije te surovine (in torej bodoči pridobivalni prostori) izpolnjevati tri pogoje: (1) morajo biti znotraj transportnega radia prodaje (večinoma med 20 in 30 km), (2) imeti morajo dovolj zalog (vsaj za 15 let) in (3) imeti morajo zadostno letno proizvodnjo (najmanj 30 000 m3 raščene mineralne surovine). Iz navedenega je sicer razviden čas (15 let), ki je normalno potreben za gospodarno izkoriščanje določene mineralne surovine (apnenca), ni pa s tem po presoji sodišča tudi že določen oziroma predpisan čas, za katerega se (samo) lahko podeli koncesija. Enako kot tožeča stranka namreč tudi sodišče razume navedene določbe na prvem mestu kot pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se izkoriščanje mineralnih surovin na določenih lokacijah sploh dopusti ter na ta način omogoči poseganje v prostor, ki bi sicer, če bi navedeni pogoji ne bili podani, ne bilo mogoče. To pa hkrati pomeni, da je pogoj iz 6. alinee četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 izpolnjen že, če ima pridobivalni prostor lastnosti, ki se zahtevajo po DRS, medtem ko se o vsem ostalem, kar ni zajeto v tem in ostalih pogojih iz četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, vključno glede časa trajanja koncesije, odloči z rudarskim koncesijskim aktom. Na to nenazadnje kaže tudi nadaljnje besedilo zakona, ki v petem odstavku 35. člena kot obvezen element vloge določa tudi predlagani čas trajanja koncesije, zlasti pa na takšen zaključek kažejo določbe 37. člena ZRud-1, po katerih se (v točki 3) z rudarskim koncesijskim aktom določi „obdobje, za katerega se bo lahko pridobila koncesija za izkoriščanje mineralne surovine, ki glede na podatke o skupnih in letnih količinah pridobljene mineralne surovine iz rudarskega projekta znaša do 50 let“ in s katero je torej določen le najdaljši in ne tudi najkrajši čas, za katerega se lahko pridobi koncesija. Drugačna je bila ureditev glede časa trajanja koncesije v ZRud/99. V tretjem odstavku 13. člena, ki je obravnaval pridobitev rudarske pravice, je bilo namreč izrecno določeno, da se „koncesija za izkoriščanje podeli za določen čas, ki je normalno potreben za gospodarno izkoriščanje določene mineralne surovine na določenem območju“, kar bi lahko narekovalo zaključek, kakršnega je naredila tožena stranka v konkretnem primeru. Vendar pa takšne določbe v ZRud-1 več ni in torej ni več zakonske podlage za zavrnitev vloge iz razloga, ki se navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

14. Sodišče je zato iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da o vlogi tožeče stranke ponovno odloči. 15. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

16. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.