Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave, ki je bilo izdelano za potrebe predkazenskega postopka. Zato ni bil uporabljen dokaz, ki se ne bi smel uporabiti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi obt. MP in zagovornice obt. MŠ se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi MP in obt. MŠ se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. toke 2. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obt. MP, MŠ in GB spoznalo za krive kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Obtoženega MP je obsodilo na kazen osem mesecev zapora, obt. MŠ pa na kazen deset mesecev zapora. Obtoženemu GB je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka ter o odvzemu predmeta - izvijača. Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obt. MP. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zagovornica obt. MŠ pa se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in je tudi ona predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo le Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtožencev in zagovornice pa ne, ker nihče ni tega zahteval. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ker je kot dokaz uporabilo strokovno mnenje Centra za kriminalistične tehnične preiskave, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Strokovno mnenje je bilo izdelano za potrebe predkazenskega postopka in je služilo pri odkrivanju storilcev kaznivega dejanja. Center je strokovna služba, ki je policiji v pomoč pri njenem delu, nima pa funkcije odkrivanja kaznivih dejanj in storilcev ali celo pregona. Čeprav je s policijo v sestavi istega ministrstva, centra ni mogoče enačiti s funkcijo policije. Zato je dvom v nepristranost popolnoma neutemeljen in nista utemeljeni pritožbi, ki menita, da bi moral biti odrejen sodni izvedenec ali da bi morala biti izdelava strokovnega mnenja zaupana neodvisni strokovni instituciji.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ni nasprotja med dokazi in razlogi sodbe, kot očita zagovornica.

Obtoženemu MŠ so bili zaseženi bankovci po 10, 20 in 50 SIT, taki bankovci pa so bili kot menjalni drobiž v blagajni, ki je bila vzeta v trgovini. Če pa predstavnik oškodovanega podjetja ni vedel točnega zneska in natančnega števila posameznih bankovcev, pa to ne more ob oceni ostalih dokazov vplivati na zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec tega denarja ni priigral, še manj pa je tak očitek utemeljen v zvezi z očitano bistveno kršitvijo kazenskega postopka v tem pogledu.

Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo nobene kršitve kazenskega postopka. Po oceni vseh izvedenih dokazov, tudi materialnih, in po oceni zagovorov vseh treh obtožencev je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so bili obtoženci tisti, ki so storili v izreku navedeno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je navedlo sprejemljive in dovolj prepričljive razloge, zakaj ni verjelo obtožencem. Zaključki sodišča prve stopnje glede baterije, glede rokavic, bankovcev, osebne izkaznice, osebnega avtomobila in izvijača so prepričljivi, utemeljena pa je tudi ocena sodišča prve stopnje glede neprepričljivosti zagovorov obtožencev. Dejansko stanje je torej popolno in pravilno ugotovljeno in sta zato pritožbi v tem pogledu neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, obtožencema pa je ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in izrek kazenske sankcije, izreklo pravični kazni, ki sta sorazmerni s težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde posameznih obtožencev.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb zakona, na katere je pazilo drugostopno sodišče na podlagi 1. odst. 383. čl. ZKP. Obe pritožbi pa sta glede na navedeno neutemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je obt. MP in MŠ oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, čeprav s pritožbama nista uspela. Obtoženca namreč prejemata le nadomestilo, sta sicer brez služb, skrbita pa za vzdrževanje mladoletnih otrok.

Zato bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo njuno vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki sta jih dolžna vzdrževati.