Jedro

Za zapuščen vojaški material ni mogoče šteti materiala, ki je bil med vojno skrit v domači hiši, tožniku pa je bilo to skrivališče znano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo izdano po uradni dolžnosti v revizijskem postopku, odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne - žrtve vojnega materiala, ter odločila, da se tožniku ne prizna navedeni status. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik okvaro organizma leta 1945 sicer utrpel od vojaškega materiala, vendar le-ta ni bil zapuščen, kot to določa 3. odstavek 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št.38/90 in 47/90), ampak je šlo za shranjeni vojaški material. Na podstrešju tožnikove hiše je bil namreč med vojno skrit vojaški material, ki ga je zbral tožnikov brat za potrebe OF. Po koncu vojne, ko je bila razglašena obvezna oddaja orožja, je tožnik šel na podstrešje in ta vojaški material znosil v klet. Pri tem pa je ročna bomba, ko jo je nepazljivo položil na mizo, eksplodirala in ga poškodovala po rokah in obeh očesih. Ker je torej tožnik za ta vojaški material vedel, ni šlo za zapuščen vojaški material in zato tožniku po citirani zakonski določbi ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka napačno razlaga določbo 3. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Meni, da je potrebno vsak vojaški material, ki ni pod nadzorom, glede na njegovo objektivno nevarnost obravnavati kot zapuščen. Dejstvo, da je ta material nekdo skril, pravno ni pomembno, tudi če je to bil tožnikov brat. Tožnik pri skrivanju materiala ni sodeloval, brat mu tega ni povedal in je tako slučajno našel ta material na podstrešju. Tožena stranka je tudi bistveno kršila določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila, v kakšni situaciji se vojaški material lahko obravnava kot zapuščen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Meni, da so tožbene navedbe brezpredmetne za odločitev v tej zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je glede na tožbene navedbe sporno predvsem vprašanje ali je pravilen sklep tožene stranke, da okvara organizma zaradi telesne poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, ni bila povzročena po zapuščenem vojaškem materialu.

Tožnikove navedbe v tožbi, da je slučajno našel vojaški material na podstrešju hiše, v kateri živil, so v nasprotju z njegovimi navedbami, ki so v upravnih spisih te zadeve. Iz tožnikove vloge z dne 11.12.1992, s katero je uveljavljal status civilnega invalida vojne izhaja, da je vedel za skrivališče vojaškega materiala v njihovi hiši. Iz izjave, ki jo je tožnik dal na zapisnik pri prvostopnem organu dne 27.1.1993, pa je razvidno, da je tožnik za to skrivališče izvedel po vojni in da mu je mati naročila, da naj to orožje znosil v klet z namenom predaje orožja organu za notranje zadeve. Ker je šlo za namerno shranjeno orožje, in torej ne za orožje, ki bi ga tožnik slučajno našel, je po mnenju sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ni utrpel poškodbe ob eksploziji vojaškega materiala, ki je bil zapuščen. Tožena stranka je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni predpis -določbo 3. odstavka 2.člena zakona o civilnih invalidih vojne.

Po mnenju sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede bistvene kršitve pravil postopka. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla ugotovljeno dejansko stanje, navedla predpis, ki ga je uporabila in tudi utemeljila svojo odločitev - dala razloge, zakaj v konkretnem primeru vojaškega materiala ni mogoče šteti za "zapuščenega." Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik telesne poškodbe ni utrpel po zapuščenem vojaškem materialu, ni bila dolžna posebej obrazlagati, v kakšni situaciji se vojaški material lahko obravnava kot zapuščen, kot to zmotno meni tožnik.

Glede na navedeno, po mnenju sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče moralo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS. št. 1/91-I).