Jedro

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino. Gre za odplačno odtujitev vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe ali določenega dela teh stvari, njihova izročitev pa je odložena do njegove smrti. Zakonska kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej preživljanje, poleg te splošne obveznosti pa lahko preživljalec prevzame še druge obveznosti, kot je to s spornima pogodbama storila tudi toženka.

Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Toženka bi v pogodbenem razmerju morala ravnati s potrebno skrbnostjo in se tako predvsem glede na starost prvotne tožnice zavedati, da potrebuje določeno pomoč in oskrbo, o njenem stanju pa bolj vestno poizvedovati. Tudi, če bi prvotna tožnica njeno osebno pomoč odklanjala, bi lahko toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala tako, da bi zagotovila pomoč tretjih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo darilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 04.05.1990, sklenjeno med AA in BB kot preživljancema ter CC kot preživljalko, v delu, ki se nanaša na BB in na njeno ½ lastništva nepremičnine parc. št. 1046/2, vpisane v vložno št. 1650, k.o. D, ter pogodbo o dosmtnem preživljanju z dne 18.12.1990, sklenjeno med AA in BB kot preživljancema ter CC kot preživljalko, v delu, ki se nanaša na BB in na njeno ½ lastništva nepremičnin po tej pogodbi, zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače. Hkrati je odločilo tudi o stroških postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega in izvršilnega postopka ter kršitve materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrže oziroma v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, pri čemer naj tožeči stranki naloži, da povrne toženi stranki njene stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodniku. Pritožnik sprva navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje sprejeta na podlagi povsem napačne dokazne ocene, ob tem pa naj bi že pred izvajanjem dokazov, ko je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, zavzelo stališče glede utemeljenosti zahtevka. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbam prič, predlaganih s strani tožeče stranke, nobene dokazne vrednosti pa ni priznalo izpovedbi toženke in z njene strani predlaganim pričam. Nadalje v pritožbi zatrjuje, da nikakor ne more držati ugotovitev sodišča prve stopnje, da sinova tožnice, D. V. in J. V. ml., ter rejenec B. L., nimajo nikakršnega posebnega interesa glede izida predmetne pravdne zadeve. Navedeni bi bili namreč v primeru ugoditve tožničinemu zahtevku upravičeni dedovati vsaj del njenih nepremičnin. Nadalje pritožnik ocenjuje, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu, in sicer iz razloga, ker je sodišče vpogledalo v oba zapuščinska spisa, iz katerih izhaja, da je B. L. oporočni dedič tožnice, ugotovilo pa je prav nasprotno. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka, takšna kršitev pa izhaja že iz samega izreka izpodbijane sodbe, ki naj bi bil nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Slednje pritožnik utemeljuje na dejstvu, da v vl. št. 1650, k.o. D., ni vpisane parc. št. 10462, katera izhaja iz izreka sodbe, prav tako pa sodišče ne obrazloži, zakaj v obrazložitvi večkrat uporabi izraz razveljavitev pogodb, če iz izreka sledi, da je sporni pogodbi razvezalo. Prav tako pa po oceni pritožnika izpodbijana sodba nima zadostnih in argumentiranih razlogov za ugotovitev, da toženka ni izpolnjevala svojih obveznosti. Dejstvo je namreč, da je toženka, vsaj dokler je živela v domači hiši na K., skrbela za svoja starša ter njune nepremičnine, enako je počela še nekaj časa po preselitvi v Č., po tem pa so ji bile kakršnekoli aktivnosti v smislu pomoči staršem in dela v zvezi s hišo, onemogočene. Zlasti po smrti očeta sta sedanja tožnika z rejencem B. L. izvajala pritiske na mamo, da prekine odnose s hčerko ter tako ustvari pogoje za razvezo spornih pogodb. Pritisk so izvajali tudi na patronažno sestro, saj so ji dejansko stanje prikazovali tako, kot je bilo v njihovem interesu. Zaradi tega bi sodišče moralo njihove izjave presojati bolj kritično, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Nadalje pritožnik navaja, da že izostanek poziva s strani pokojnih staršev oziroma koga tretjega, naj toženka stori kaj za starša, njuno preživljanje in zdravje oziroma za nepremičnine, predstavlja zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Nenazadnje pritožnik ugovarja aktivni legitimaciji, saj zapuščinska postopka po pokojnemu AA in pokojni BB. še nista bila pravnomočno zaključena, kar pomeni, da dediči sploh še niso znani. Po oceni pritožnika pa gre v obravnavani zadevi za enotno nujno sosporništvo, saj bi bili lahko le vsi solastniki skupaj (tožnica in dediči ½ solastnega deleža pokojnega AA) aktivno legitimirani v tovrstni pravdi. Sicer pa pritožnik meni, da je zaradi nedoločenosti deleža do ½ nepremičnin, ki se nanašajo na BB, ter ker te nepremičnine do sedaj še niso bile fizično razdeljene, odločitev sodišča nenavadna, hkrati pa tudi nerazumljiva, nedoločena in s tem neizvršljiva.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin, ki so v spisu. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v zapuščinski spis opr. št. D 78/2005, ki še ni pravnomočno zaključen, ter ugotovilo, da so dediči po pokojnih AA in BB le tožena stranka in oba tožnika. Enako izhaja tudi iz smrtovnice BB (priloga C2). Morebitno dejstvo, da je B. L. oporočni dedič po pokojni tožnici (kar iz podatkov v spisu ne izhaja), ne spremeni pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je sedanja tožnika kot zakonita dediča pozvalo, naj vstopita v pravdo, katero sta sicer prevzela že po samem zakonu. Šele pravnomočen sklep o dedovanju bi namreč vezal pravdno sodišče v subjektivnih mejah. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP iz razloga, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe. Glede pritožbene navedbe, da v vl. št. 1650, k.o. D., ni vpisane parc. št. 10462, sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje dne 05.01.2009 izdalo popravni sklep opr. št. P 659/2005-II, s katerim je izpodbijano sodbo popravilo v izreku, in sicer prav v pritožbi navajano parcelno številko, ki se tako pravilno glasi parc. št. 1046/2, k.o. D.. Neutemeljena pa je tudi graja pritožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razvezalo sporni pogodbi, v obrazložitvi pa večkrat uporabi izraz razveljavitev. Sodišče druge stopnje ob tem pripominja, da bi šlo v takšnem primeru lahko le za relativno (in torej ne zatrjevano bistveno) kršitev določb postopka, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe postopkovnega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Da bi očitano ravnanje sodišča prve stopnje kakorkoli vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in kako, pa pritožnik konkretizirano niti ne obrazloži. Pogodbo o dosmrtnem preživljanju je leta 1990, ko sta bili sklenjeni obe sporni pogodbi, urejal Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD), ki skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) predstavlja materialnopravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi. V 1. odstavku 117. člena ZD opisuje pogodbo o dosmrtnem preživljanju kot pogodbo, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega, in v kateri drugi pogodbenik izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino. Gre za odplačno odtujitev vseh nepremičnin, ki pripadajo preživljancu ob sklenitvi pogodbe, ali določenega dela teh stvari, njihova izročitev pa je odložena do njegove smrti. Zakonska kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej preživljanje, poleg te splošne obveznosti pa lahko preživljalec prevzame še druge obveznosti, kot je to s spornima pogodbama storila tudi toženka. V 120. členu ZD so urejeni pogoji za razvezo pogodbe; iz 3. odstavka tega člena tako izhaja, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

V obravnavani zadevi je bilo sporno predvsem, ali je toženka kršila obveznosti iz obeh spornih pogodb o dosmrtnem preživljanju s tem, da s pogodbama prevzetih obveznosti ni izpolnjevala. Iz trditev in izpovedbe toženke v postopku na prvi stopnji, kar smiselno ponavlja tudi pritožba, izhaja, da je svoje obveznosti izpolnjevala, dokler je živela v domači hiši na K. ter še nekaj časa po preselitvi v Č., v nadaljevanju pa ji je bilo izvrševanje obveznosti onemogočeno. Tako ni spora o tem, da toženka svojih obveznosti ni izpolnjevala vse do smrti preživljanke, kar je bila njena pogodbena zaveza, temveč je izvrševanje svojih obveznosti po letu 2003 opustila. Sama je povedala, da je čutila nelagodje, zaradi česar se ni vračala domov, ob tem pa ji je mati (prvotna tožnica) rekla, da jo bo že poklicala, če bo kaj potrebovala. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je po oceni sodišča druge stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je toženka izvrševala svoje obveznosti več ali manj do dneva vrnitve prvotne tožnice iz G., po letu 2003 pa ne več. Pravilno je ugotovilo tudi, da toženki izvrševanje pogodbenih dolžnosti ni bilo onemogočeno, s čimer soglaša sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 9). V zvezi s tem pa dodaja še, da toženke zgolj navodilo matere, da jo bo poklicala, če bo kaj potrebovala, ne odveže izpolnjevanja prevzetih pogodbenih dolžnosti. Toženka bi v pogodbenem razmerju morala ravnati s potrebno skrbnostjo (18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR, enako tudi 6. člen OZ), in se tako predvsem glede na starost prvotne tožnice zavedati, da potrebuje določeno pomoč in oskrbo, o njenem stanju pa bolj vestno poizvedovati. Tudi, če bi prvotna tožnica njeno osebno pomoč odklanjala (kar pa v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno), bi lahko toženka svoje pogodbene obveznosti izpolnjevala tako, da bi zagotovila pomoč tretjih oseb. Glede pritožbenega očitka, da bi morala biti toženka pozvana na izpolnjevanje svojih obveznosti, pa sodišče druge stopnje poudarja, da kaj takšnega ni potrebno, saj je bila toženka že s samo sklenitvijo spornih pogodb skladno z načelom »pacta sunt servanda« (17. člen ZOR, enako tudi 9. člen OZ) dolžna izpolnjevati prevzete obveznosti tako, kot se glasijo. Svojim obveznostim bi se lahko izognila le s soglasjem sopogodbenice ali v primerih, kadar to dovoljuje zakon. Ker toženki torej ni bilo onemogočeno izvrševanje obveznosti, kot to sama zatrjuje, ter ker ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov za odstop od pogodbe, prav tako pa ne soglasje prvotne tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka s svojim ravnanjem kršila sporni pogodbi. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na razvezo predmetnih pogodb v delu, ki se nanaša na prvotno tožnico, utemeljen.

Sodišče druge stopnje ocenjuje tudi, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo dejansko stanje v zadostnem obsegu, popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. V obrazložitvi je pravilno povzelo bistveno vsebino izpovedb strank in zaslišanih prič, tako povzete dejanske ugotovitve ter dovolj kritična presoja izpovedi v postopku zaslišanih prič pa potrjujejo pravilnost odločitve. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o napačni dokazni oceni ter o tem, da naj sodišče ne bi priznalo nobene dokazne vrednosti izpovedbam s strani toženke predlaganih prič in tudi ne njeni izpovedbi, česar pa pritožba bolj konkretizirano ne pojasni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka šele od leta 2003 kršila svoje pogodbene obveznosti, toženka pa je tudi sama povedala, da le-teh takrat ni več izpolnjevala. S presojo kršitev spornih pogodb pred tem obdobjem pa se sodišče niti ni ukvarjalo, saj je prišlo do bistvene kršitve pogodbene obveze že s tem, ko toženka ni skrbela za tožnico v času njene onemoglosti. Prav tako je sodišče prve stopnje ob tem poudarilo, da so morebitni premoženjski interesi tožnikov ter B. L. drugotnega pomena. Tudi, če bi obstajali, toženke ne bi odvezali od skrbnega in vestnega izvrševanja pogodbenih obveznosti. Tako se razlogi, ki jih je navajala toženka kot temelj za prenehanje izvrševanja obveznosti, izkažejo za nezadostne.

V obravnavani zadevi pa je bila sporna tudi aktivna legitimacija tožeče stranke, na kar je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo že v izpodbijani sodbi. Tako nikakor ne gre pritrditi pritožniku, da zaradi nepravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka dediči še niso znani. Takšno naziranje je pravno zmotno. Dediči namreč pridobijo dediščino ipso iure, s trenutkom smrti zapustnika (132. člen ZD), sklep o dedovanju pa je zgolj deklaratorne narave. Zato sodišču prve stopnje, kot je to že samo pojasnilo, ni potrebno čakati na pravnomočnost zapuščinskega postopka, saj lahko samo ugotovi, kdo so dediči, kot je to pravilno storilo tudi v obravnavanem primeru. Nadalje pa je neutemeljena in pravno zgrešena pritožbena trditev, da gre v predmetni zadevi za enotno nujno sosporništvo, saj bi bili le vsi solastniki nepremičnin skupaj aktivno legitimirani v tovrstni pravdi. Vsak solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov (3. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju SPZ, enako tudi 2. odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR). Solastniki namreč niso v nedeljivi skupnosti ter jih zato tudi ni potrebno šteti za enotno stranko. Sodišče druge stopnje pa glede na pritožbene trditve dodaja še, da je delež do ½ nepremičnin, ki se nanašajo na BB, povsem določen. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež; 65. člen SPZ, enako tudi 13. člen ZTLR). Samo dejstvo, da nepremičnine še niso bile razdeljene v naravi, pa nikakor ne pomeni, da je predmetna odločitev sodišča nedoločena in neizvršljiva. Tudi, če nepremičnine niso razdeljene v naravi, to ni ovira za razpolaganje z idealnim deležem na tej nepremičnini.

V pritožbi uveljavljani razlogi glede na zgoraj obrazloženo niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožeča stranka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom oziroma 155. členom ZPP).