Jedro

Ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, če so posredni dokazi med seboj trdno povezani (8. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožniku znesek 6.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, z 2% mesečnimi obrestmi, ki tečejo od 5.12.1994 do 1.7.1995 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.1995 dalje do plačila. Toženkini pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v izreku o obrestih in pravdnih stroških razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je pritožbo toženke glede obveznosti plačila glavnice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo, tako da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Toženka naj bi po ugotovitvah sodišča bila v gmotni stiski, ker je v času, ko naj bi prejela posojilo, opremljala garsonjero. Vendar pa istočasno ni ugotovitve, da bi garsonjero opremljala z novimi stvarmi in da bi se zato zadolževala. Nejasna je tudi ocena izpovedi sedanje žene toženkinega bivšega moža. Razumljivo je, da je toženka, ker posojila ni dobila, tej izjavila, da bo tožnik od nje lahko dobil denar samo preko sodišča. Ugotovitve o toženkinem zadolževanju, ki naj bi izhajale iz podatkov priloženih sodnih spisov, so nejasne. Toženka namreč ni najemala posojil, zaradi katerih bi jo bilo treba tožiti. V postopkih proti bivšemu možu zaradi plačevanja preživnine pa je toženka res zatrjevala, da je slabega premoženjskega stanja. Sporno potrdilo je zato potrebovala prav za namen, da bi dokazala, da je zadolžena, čeprav ni bila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženka s stališča obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP izpodbija del razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na posredno dokazovanje vsebinske veljavnosti potrdila o prejemu posojila z dne 5.12.1994. Revizijske trditve so - kot je že povzeto - kritične do razlogov o tem, da je bila toženka zaradi opremljanja garsonjere v denarni stiski, da naj bi pred pričo N. posredno priznala prejem posojila od tožnika in da naj bi se tudi sicer zadolževala.

Revizijski opis nejasnosti tega dela razlogov pa v bistvu pomeni le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Opremljanje garsonjere v časovnem obdobju prejema posojila je dejstvo dejanskega stanja, iz katerega sta nižji sodišči izkustveno sklepali na toženkino potrebo po denarju. Ocena izpovedi priče N. je glede na izrečeno toženkino izjavo, da tožnik lahko denar od nje dobi samo preko sodišča, ki je ta niti ne zanika, stvar dokazne presoje v povezavi z ostalimi dokazi (8. člen ZPP). Notranjih protislovij v dokazni presoji navedenih dejstev ni, niti ugotovitve v tej smeri niso v nasprotju s podatki spisa ali drugimi dokazi. Slednje še posebej velja glede ugotovitve, da iz v sodbi sodišča prve stopnje navedenih pravdnih spisov sledi, da je toženka bila tudi drugod zadolžena.

Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da so navedeni posredni dokazi v notranji povezavi in si ne nasprotujejo. K temu je prišteta še ugotovitev, da toženka, če bi sporno potrdilo o posojilu kot navidezno potrebovala za dokazovanje slabega gmotnega položaja v preživninski pravdi s svojim bivšim možem, tega ne bi pustila pri tožniku. Revizijske navedbe razloge izpodbijane sodbe v posameznostih iztrgajo iz celote. Ta pa je taka, da posredni dokazi podpirajo veljavnost potrdila - zadolžnice, ter verodostojnost izpovedi tožnika in njegove žene. Revizija torej - čeprav navaja nedoslednosti v izpeljavi dokazne ocene - v resnici graja le v sodbah sodišč nižje stopnje sprejete dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po povedanem revizijsko sodišče ne sprejema.

Zmotna uporaba materialnega prava je v reviziji sicer navedena kot revizijski razlog, vendar brez pojasnila. V tem delu je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da ugotovitve dejanskega stanja omogočajo zanesljivo sklepanje, da je med pravdnima strankama bila sklenjena posojilna pogodba (557. člen zakona o obligacijskih razmerjih), iz katere izvira toženkina obveznost, da vrne tožniku, kar je od njega prejela.

Revizijsko sodišče je po povedanem neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).