Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožena stranka v tem sporu zatrjevala, da je imelo dobavljeno blago napake (meso ni bilo sveže), je bila dolžna, če se je hotela poslužiti pravic kupca pri jamčevanju za napake (glej 488. člen ZOR), zatrjevati in dokazovati pravočasno in pravilno obvestitev prodajalca (glej 484. člen ZOR). Če se je napaka pokazala po prevzemu, pa je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), je bila tožena stranka dolžna zatrjevati in dokazati tako pravkar navedena dejstva, kakor tudi takojšnje obvestilo prodajalaca o takšni napaki blaga iz konkretne gospodarske pogodbe med pravdnima strankama (glej prvi odstavek 482. člena ZOR). Ker tožena stranka tako ni ravnala, kot izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, dejansko ni izpolnila z zakonom predvidenih predpostavk za prodajalčevo, to je tožeče stranke, obveznost jamčevanja za napake. Tožena stranka pa dokaznega predloga za zaslišanje prič, to je članov sindikalnih organizacij posameznih podjetij tudi ni podala. Tak dokazni predlog je namreč podan takrat, kadar stranka predlaga, naj se določena oseba, za katero mora povedati osebne podatke, zasliši kot priča in navede, o čem naj priča (glej 241. člen ZPP/77).
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Sodišče prve stopnje je s sodbo ohranilo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I ... z dne .... Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavila je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, toženi stranki pa prisodi njene pravdne stroške. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da ni izvedlo dokaznega postopka po njenih predlogih, v katerem bi ugotovilo, da je tožena stranka reklamirala tožeči stranki dobavljeno blago. Sodišče bi moralo zaslišati priče, to je člane sindikalnih organizacij posameznih podjetij, ki jim je tožena stranka posredovala prejeto blago, po mnenju pritožnice zaključki sodišča o datumih dobave niso pomembni, pač pa le dejstvo, da je bilo blago pokvarjeno. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo na podlagi določil starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe dodaja samo še naslednje: Ker je tožena stranka blago po dobavnici št. 36471 z dne 8.9.1994 (priloga A12), katerega delno plačilo tožeča stranka na podlagi računa št. 6668 z dne 8.9.1994 (priloga A11) vtožuje, je bila po določbi prvega odstavka 454. člena ZOR, kot kupec, dolžna plačati kupnino. Ker je tožena stranka v tem sporu zatrjevala, da je imelo dobavljeno blago napake (meso ni bilo sveže), je bila dolžna, če se je hotela poslužiti pravic kupca pri jamčevanju za napake (glej 488. člen ZOR), zatrjevati in dokazovati pravočasno in pravilno obvestitev prodajalca (glej 484. člen ZOR). Če se je napaka pokazala po prevzemu, pa je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), je bila tožena stranka dolžna zatrjevati in dokazati tako pravkar navedena dejstva, kakor tudi takojšnje obvestilo prodajalaca o takšni napaki blaga iz konkretne gospodarske pogodbe med pravdnima strankama (glej prvi odstavek 482. člena ZOR). Ker tožena stranka tako ni ravnala, kot izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, dejansko ni izpolnila z zakonom predvidenih predpostavk za prodajalčevo, to je tožeče stranke, obveznost jamčevanja za napake. Pri tem pa ni prezreti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni konkretno navedla, s katero od pravic po določbi 488. člena ZOR nasprotuje tožbenemu zahtevku. Pritožbeno grajanje, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, kot ga je tožena stranka predlagala, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je zakonitega zastopnika tožene stranke zaslišalo in njegovo izpoved v izpodbijani odločbi tudi pravilno ocenilo. Tožena stranka pa dokaznega predloga za zaslišanje prič, to je članov sindikalnih organizacij posameznih podjetij tudi ni podala. Tak dokazni predlog je namreč podan takrat, kadar stranka predlaga, naj se določena oseba, za katero mora povedati osebne podatke, zasliši kot priča in navede, o čem naj priča (glej 241. člen ZPP/77). Tudi ne drži pritožbena trditev, da je pravnorelevantno le dejstvo, da je bilo blago pokvarjeno. Iz izpodbijane sodbe glede tega ne izhaja drugačna ugotovitev, pač pa zgolj ugotovitev, da tožena stranka ni izpolnila z zakonom precizno določenih predpostavk za tožničino jamčevanje za napake prodanega blaga. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 365. člena ZPP) je preizkusilo prvostopno sodbo še glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da ni bila storjena nobena od njih, zato je v skladu z določbo 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.