S tem, ko je toženka z izpodbijano odločbo (po prvem odstavku) 252. člena ZUP sama rešila zadevo in torej sama odločila o tožničini vlogi za priznanje pravice do osebne asistence z dne 6. 6. 2022, bi morala tudi odločiti, od kdaj tožnici ta pravica pripada. Vendar o tem izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka molči. V 2. točki izreka izpodbijana odločba vsebuje le nejasen sklic na odločbo I, češ da ima tožnica pravico do osebne asistence, ki ji je že bila priznana z odločbo I. To je nelogično, saj ni jasno, zakaj bi toženka z izpodbijano odločbo znova odločala o nečem, kar je že bilo odločeno.
Odločitev, da se tožnici zavrne pravica do osebne asistence v obsegu nad 40 ur tedensko, še naprej ostaja v najboljšem primeru "implicitna", razlogi o tem, zakaj tožnici ne pripada več od 40 ur osebne asistence, pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostali. Ni razumljivo, zakaj toženka, brez navedbe zakonske podlage, odloči, da tožnici pripada "le" 40 ur osebne asistence, s čimer hkrati "implicitno" odloči, da ji več kot to ne pripada. Tako tudi v tem implicitnem zavrnilnem delu po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa toženka ni sledila napotkom sodišča iz predhodno izdane sodbe za odpravo kršitev pravice do izjave.
I.Tožbi se delno ugodi in se ugotovi, da je odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-283/2020/16 z dne 28. 8. 2023, v 2. do 6. točki izreka nezakonita.
II.Tožeča stranka se z zahtevkom za povrnitev škode napoti na pravdo.
III.Tožbi se v ostalem ugodi tako, da se odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14109-283/2020/16 z dne 28. 8. 2023 odpravi v njej implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožeče stranke za priznanje pravice do osebne asistence nad 40 ur na teden, in se zadeva v temu obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.
1.Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ (1.) odpravil odločbo št. 1410-133/2022-311984/5 z dne 7. 11. 2022 ter (2. ) odločil, da ima tožnica pravico do 40 ur osebne asistence na teden, ki ji je bila priznana z odločbo št. 14109-283/2020/6 z dne 22. 3. 2021, storitve pa so v nadaljevanju tudi naštete. Nadalje je (3.-6.) odločil tudi, da tožnica sama izbere izvajalca, s katerim pripravita izvedbeni načrt, naloži pa se ji tudi, da polovico denarnih prejemkov za tujo nego in pomoč nakaže temu izvajalcu ter da je pristojnemu koordinatorju dolžna sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do, obseg ali obdobje upravičenosti asistence. Sklenil je še (7.) da stroški postopka niso nastali.
2.Kot izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe, jo je drugostopenjski organ izdal na tožničino pritožbo zoper svojo odločbo št. 14109-283/2020/6 z dne 22. 3. 2021 in zoper odločbo Centra za socialno delo Ljubljana (CSD) št. 1410-133/2022-311984/5 z dne 7. 11. 2022. S sklepom, sprejetim pred izpodbijano odločbo, je odločil, da se zaradi ekonomičnosti združita v skupno odločanje obe zadevi, namreč tožnica je vložila tožbo zoper odločbo druge stopnje št. 14109-283/2020/6 z dne 22. 3. 2021 in pritožbo zoper odločbo CSD št. 1410-133/2022-311984/5 z dne 7. 11. 2022.
3.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je bilo z odločbo z dne 22. 3. 2021 odločeno, da tožnici pripada 40 ur osebne asistence. Zoper to odločbo je tožnica vložila tožbo, o kateri je bilo odločeno s sodbo I U 751/2021-11, s katero je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo v zavrnilnem delu, s katerim je ministrstvo zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje pravice do osebne asistence v trajanju nad 40 ur. Tekom upravnega spora je tožnica podala ponovno vlogo, o kateri je bilo odločeno z odločbo CSD z dne 7. 11. 2022, in sicer, da tožnica nima pravice do storitev osebne asistence, posledično pa je bila odločba z dne 22. 3. 2021 odpravljena in pravica do osebne asistence tožnici tako odvzeta. Zoper to odločbo CSD se je tožnica pritožila, pritožbeni organ pa je obe zadevi združil. Pritožbeni organ je dokumentacijo odstopil komisiji za pripravo mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence, le-ta pa je podala svoje izvedensko mnenje, ki ga drugostopenjski organ v nadaljevanju obširno povzema. Sklene, da iz mnenja komisije izhaja, da tožnica potrebuje pomoč pri določenih dnevnih aktivnostih, vendar ne v tolikšni meri, da bi izpolnjevala pogoje za dodelitev pravice do osebne asistence, in sicer v višini najmanj 30 ur tedensko. Doda, da je pri svoji odločitvi sledil sodbi sodišča, iz katere izhaja, da je tožnica upravičena najmanj do 40 ur tedenske osebne asistence, v presežku pa je sodišče zadevo vrnilo v ponovni postopek. Po mnenju pritožbenega organa odobreni obseg ur, to je 40 ur tožnici zadošča, da glede na opisano dejansko stanje samostojno aktivno sodeluje v družbi.
4.Tožnica vlaga tožbo zoper 2. do 6. točko izreka izpodbijane odločbe ter tudi zoper to, da toženka v izpodbijani odločbi ni odločila o storitvah osebne asistence v presežku nad 40 ur. Uvodoma pojasnjuje, da je natančna opredelitev, kaj točno se s tožbo izpodbija, težka, saj tožničin pooblaščenec za vročanje (nekdanji ustavni sodnik), ki je tožnici tožbo sestavil, v svoji praksi še ni videl tako nejasne, protislovne in zmedene upravne odločbe. Toženka je želela z eno odločbo odločiti o dveh različnih upravnih zadevah iste stranke in je zato s sklepom obe zadevi združila (česar tožnica ne izpodbija), vendar bi v takšnem primeru morala v izreku jasno odločiti o obeh zadevah. Česar pa očitno ni znala pravilno izvesti, zato niti iz izreka niti iz obrazložitve ni jasno razvidno, kaj se nanaša na eno in kaj na drugo sporno vprašanje. Šele analiza izpodbijane odločbe pokaže, da se vseh prvih šest točk izreka po vsebini nanaša na odločitev o pritožbi zoper odločbo CSD z dne 7. 11. 2022, medtem ko o zahtevi za priznanje pravice do osebne asistence nad 40 ur z izrekom sploh ni bilo odločeno. Iz nejasnih dveh odstavkov na koncu obrazložitve je sicer mogoče sklepati, da je toženka hotela povedati, da zahtevo za višji obseg osebne asistence zavrača, vendar bi o tem moralo biti odločeno tudi v izreku.
5.Prvi del tožbe, uperjen zoper 2. do 6. točko izreka izpodbijane odločbe, tožnica podaja kot ugotovitveno tožbo. Navaja, da je bila s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravljena odločba CSD z dne 7. 11. 2022, zato so točke 2. do 6. izreka povsem nepotrebne, saj se je že s 1. točko izreka izpodbijane odločbe vzpostavilo za nazaj enako pravno stanje, kot je bilo pred izdajo odpravljanje odločbe CSD z dne 7. 11. 2022. Vendar pa odprava upravnega akta zahteva tudi odpravo nezakonitih posledic, zato bi toženka morala v izreku odločiti tudi, kako se odpravijo posledice tega, da je bila tožnica od 1. 12. 2022 (primerja 2. točko izreka odločbe CSD z dne 7. 11. 2022) brez pravice do osebne asistence. Še posebej očitno nesmiselno je, da glede na 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožnici pripada že poprej priznanih 40 ur osebne asistence, vendar zdaj le od izdaje izpodbijane odločbe (28. 8. 2023) dalje, ne pa tudi od nezakonite ukinitve 7. 11. 2022 dalje. Ker teh posledic ni mogoče odpraviti drugače kot z odškodnino, tožnica s to tožbo zahteva tudi povrnitev škode, nastale zaradi nezakonite in sedaj odpravljanje odločbe CSD z dne 7. 11. 2022. To zahteva na podlagi drugega odstavka 64.a člena ZUS-1 ter ustreznih načel. V izogib ugotavljanju dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljšanje postopka v upravnem sporu, in prenos odločanja o tej odškodnini na pravdni postopek, tožnica svoj odškodninski zahtevek poenostavlja tako, da za utrpljeno materialno škodo zahteva odškodnino v višini zneska, ki bi ga država morala plačati izvajalcu osebne asistence v času od 1. 12. 2022 do 7. 9. 2023, za utrpljeno nematerialno škodo pa v simbolični višini 2.700 EUR, to je 300 EUR na mesec ali 10 EUR na dan.
6.V drugem delu tožbe (ki je po naknadnem pojasnilu tožnice izpodbojne narave, ne pa ugotovitvena tožba), pa tožnica navaja, da izpodbijana odločba kot odločba, izdana pri ponovnem upravnem odločanju na podlagi sodbe sodišča z dne 25. 5. 2023 v izreku ni odločila ničesar od tega, kar ji je bilo s sodbo naloženo. Odločitev o tožničini zahtevi za več kot 40 ur osebne asistence ni navedena ne v izreku niti jasno obrazložena. Sklepati je mogoče le, da se ta zahteva zavrne, pri čemer je težko razumeti, zakaj je upravni organ to storil na tako "pravno nepismen" način. Pri tem točke 2 in naslednjih izreka izpodbijane odločbe ni mogoče šteti za odločitev o vprašanju osebne asistence v presežku nad 40 ur, saj je bilo tam priznanih tožnici le 40 ur tedensko, kot je o tem že bilo odločeno z odločbo z dne 22. 3. 2021, odločitev o zavrnitvi zahteve za priznanje večjega obsega osebne asistence pa je nezakonita tako po vsebini kot procesno. Kljub temu, da iz ugotovitev strokovne komisije, navedenih na straneh 8 do 17 obrazložitve, izhaja ugotovitev o najrazličnejših potrebah tožnice po storitvah osebne asistence, je vseeno prišlo do zavrnilnega zaključka, ki izhaja iz zadnjih treh vsebinskih odstavkov obrazložitve. Ti trije odstavki so sicer med sabo neusklajeni oziroma si delno celo nasprotujejo. Vendar pa je odločitev o zavrnilnem delu jasno razvidna iz navedbe, da pritožbeni organ meni, da je odobren obseg števila ur osebne asistence zadosten za pritožnico, da glede na opisano dejansko stanje samostojno aktivno sodeluje v družbi. To pomeni, da več kot 40 ur osebne asistence ne potrebuje in se zato ta njena zahteva zavrača. Vendar pa iz opisanega dejanskega stanja, ki je navedeno na straneh 8 do 17, v resnici izhaja ravno nasprotno, to je, da tožnica osebno asistenco nujno potrebuje. Prav tako je nerazumljivo, od kod sklepna ugotovitev komisije, da tožnica ne potrebuje storitev asistence (niti 30 ur tedensko), če pa je to v očitnem nasprotju z lastnimi ugotovitvami komisije glede dejanskega stanja kot že predhodno navedeno. Tožnica izpostavlja še, da ocenjevalni obrazec mnenju komisije niti odločbi sploh ni bil priložen, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka; še bolj pa je sporno, da bi pri ocenjevanju komisija morala ta obrazec uporabiti skupaj z uporabnikom in pri vsakem vprašanju na razgovoru z uporabnikom povedati, koliko točk mu je priznala. Z nepredložitvijo ocenjevalnega obrazca je bila kršena tudi pravica izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katere je organ oprl svojo odločitev. Kljub temu, da je bila toženka na obe kršitvi opozorjena že s sodbo z dne 25. 5. 2023, sta komisija in toženka v izpodbijani odločbi to ponovila, pri čemer pa je pooblaščenec tožnice na koncu osebnega razgovora vprašal, ali bo v mnenju, ki ga bo komisija izdelala, podana tudi kvantifikacija, odgovorili pa so mu, da člana komisije tega ne smeta povedati. Zato tožnica zahteva izvedbo glavne obravnave o tem vprašanju in ugotovitev, kako je do teh hudih kršitev prišlo ter na podlagi kakšnih oziroma čigavih navodil sta člana komisije izjavila, da tega ne smeta povedati. Sklepno tožnica izpostavlja še dodatno nejasnost v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko je navedeno, da je pritožbeni organ sledil odločitvi upravnega sodišča. Tako je torej v prvem od treh zaključnih odstavkov navedeno, da stranka zakonskih pogojev za dodelitev pravice do osebne asistence sploh ne izpolnjuje; v drugem odstavku dalje piše, da je po sodbi upravnega sodišča kljub temu upravičena do najmanj 40 ur asistence tedensko; v tretjem odstavku pa, da odobren obseg 40 ur zadošča, to pa kljub oceni strokovne komisije, da tožnica do osebne asistence sploh ni upravičena. Zmeda bi torej težko bila večja. V izogib nesporazumu pa tožnica izpostavlja, da s tožbo ne izpodbija priznanih 40 ur asistence, ampak implicitno (vsaj v izreku nezapisano) odločitev, da tožnici ne pripada več kot 40ur osebne asistence; da ji pripada še naprej pravica do 40 ur, izhaja že iz 1.točke izreka izpodbijane odločbe, ki se s tožbo ne izpodbija.
7.V preostalem tožnica podaja obrazložitev, zakaj je svojo tožbo poslala tudi varuhu človekovih pravic.
8.Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je pri odločanju združila postopka na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1751/2021 in odločanje o pritožbenem postopku zoper odločbo CSD z dne 7. 11. 2022. Zaradi zahteve sodišča, naj v ponovnem postopku odloči o zavrnilnem delu odločbe, in zaradi pritožbe tožnice v novem postopku, je toženka ponovno zaprosila za mnenje glede obsega in vrste ur osebne asistence. Iz mnenja izvedenskega organa je razvidno, da pri tožnici ni ugotovljena potreba po storitvah v obsegu najmanj 30 ur, kar pomeni, da iz tega mnenja, enako kot že iz predhodnega, izhaja, da pri tožnici ni ugotovljena potreba po osebni asistenci najmanj 30 ur tedensko. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da kljub mnenju strokovne komisije tožnica izkazuje upravičenje do 40 ur osebne asistence, torej se njen zahtevek po večjem obsegu ur zavrača. Glede odškodninskega zahtevka toženka navaja, da je osebna asistenca storitev in ne denarna pravica, zato denarna odškodnina ne more biti nadomestilo za njeno nepriznanje. Glede neseznanjenosti tožnice z ocenjevalnim obrazcem toženka poudarja, da je ocenjevalno orodje delovni pripomoček strokovne komisije, ne pa mnenje, ki ga komisija izdela in je podlaga za določitev števila ur pri posameznem uporabniku.
9.Tožba je utemeljena.
10.Naslednja dejstva med strankama niso sporna, vseeno pa jih je treba izhodiščno nanizati zaradi jasnosti:
(i) 22. 3. 2021 je toženka z odločbo (v nadaljevanju odločba I) vsled tožničine pritožbe zoper zavrnilno odločbo CSD z dne 19. 10. 2020, da tožnica nima pravice do storitev osebne asistence (v nadaljevanju OA), odločila, da pritožbi ugodi in da tožnica ima pravico do 40 ur OA, kot je bilo v nadaljevanju podrobneje opredeljeno.
(ii) 7. 11. 2022 je CSD z odločbo (v nadaljevanju odločba II) na podlagi tožničine leta 2022 ponovno vložene vloge odločil, da tožnica nima pravice do OA, kar postane izvršljivo z naslednjim mesecem po izdaji odločbe odločbe II, z dostavkom, da z odločbo II preneha veljati odločba I.
(iii) 25. 5. 2023 je to sodišče s sodbo (v nadaljevanju sodba I U 751/2021
) na podlagi tožničine predhodno, leta 2021 vložene tožbe razsodilo, da se tožbi ugodi in da se 3. točka odločbe I odpravi v zavrnilnem delu, ki je v njej implicitno vsebovan in s katerim je toženka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravice do osebne asistence v obsegu nad 40 ur na teden, ter da se zadeva v temu obsegu vrne v ponovni postopek.
(iv)28. 8. 2023 je toženka z izpodbijano odločbo v združenem postopku odločala o tožničini pritožbi zoper odločbo II in v ponovnem postopku vsled sodbe. Odločila je, da se odločba II odpravi (1. točka izreka) in da tožnica ima pravico do 40 ur OA, kot ji je bilo priznano že z odločbo I in kot je v nadaljevanju podrobneje opredeljeno (2.-6. točka izreka), pri čemer stroški postopka niso nastali (7. točka izreka).
K I. točki izreka te sodbe
Tožnica najprej z ugotovitveno tožbo osporava 2. do 6. točko izreka izpodbijane odločbe, s katerimi je bilo, kot toženka obrazloži, odločeno o njeni pritožbi zoper odločbo II. Bistvo tožničinih tožbenih navedb v tem delu je: (-) da so 2. do 6. točka izreka izpodbijane odločbe nepotrebne, saj se že z odpravo odločbe II, ki izhaja 1. točke izreka izpodbijane odločbe (in zoper katero tožnica tožbe ne naperja), vzpostavlja stanje, kot je bilo pred izdajo odločbe II; ter (-) da je umanjkala odločitev o posledicah tega, da je bila tožnica od 1. 12. 2022 (to je prvi dan naslednjega meseca po izdaji odločbe II) do 7. 9. 2023 (ko ji je bila vročena izpodbijana odločba) brez pravice do OA, vsled česar tožnica tudi postavlja odškodninski zahtevek.
Toženka v odgovoru na tožbo ne prereka, da je bilo (tudi) z 2. do 6. točko izpodbijane odločbe odločeno o tožničini pritožbi zoper odločbo II. Prav tako ne prereka tožbenih navedb, da je v tem delu izpodbijane odločbe umanjkala odločitev o tožničini pravici do OA v vmesnem obdobju med 1. 12. 2022 in izpodbijano odločbo. Toženka nasprotuje le odškodninskemu zahtevku, ki ga je tožnica posledično postavila.
Glede na navedeno, mora sodišče tožnici pritrditi in ugotoviti, da odločitev o pritožbi zoper odločbo II, ki je vsebovana v 2. do 6. točki izpodbijane odločbe, ni zakonita.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka na koncu zapisala, da je na podlagi 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila, kot izhaja iz 1. do 7. točke izreka. Cit. določba ima dva odstavka, na katerega od njiju se je toženka pri svoji odločitvi sklicevala, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Predvidoma je imela v mislih prvi dostavek 252. člena ZUP, ki določa, da v primeru utemeljenosti pritožbe, drugostopenjski organ odločbo prve stopnje s svojo odločbo odpravi in sam reši zadevo. Temu bi namreč lahko ustrezala vsebina izpodbijane odločbe, v kateri je bila v 1. točki izreka odločba II odpravljena, v nadaljevanju pa je bilo odločeno, da tožnica ima pravico do 40 ur OA. Že v tej nejasnosti se kaže prva pomanjkljivost izpodbijane odločbe.
Nadalje pa ima po presoji sodišča tožnica prav tudi, da je pri tem drugem delu meritorne odločitve, ki sledi odpravi odločbe II v 1. točki izreka in ki jo je toženka sprejela kot drugostopenjski organ, umanjkal eden ključnih delov te vsebinske odločitve, in sicer odgovor na vprašanje časovnega obdobja, za katero se tožnici pravica do OA priznava. Tožnica torej s tožbo to utemeljeno osporava. Namreč, v odločbi I je bilo odločeno med drugim, da se odločba I, s katero je tožnici pravica do OA torej bila priznana, začne izvajati z dnem predložitve izvedbenega načrta CSD. Z odločbo II je bilo odločeno, da tožnica pravice do OA (več) nima, kar je izvršljivo z naslednjim mesecem po izdaji odločbe II. S tem, ko je toženka z izpodbijano odločbo (po prvem odstavku) 252. člena ZUP sama rešila zadevo in torej sama odločila o tožničini vlogi za priznanje pravice do OA z dne 6. 6. 2022, bi morala tudi odločiti, od kdaj tožnici ta pravica pripada. Vendar o tem izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka molči. V 2. točki izreka izpodbijana odločba vsebuje le nejasen sklic na odločbo I, češ da ima tožnica pravico do OA, ki ji je že bila priznana z odločbo I. To je nelogično, saj ni jasno, zakaj bi toženka z izpodbijano odločbo znova odločala o nečem, kar je že bilo odločeno. Sodišče ob tem dodaja še, da je v izreku izpodbijane odločbe sicer izostala tudi dejanska odločitev o tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo (v smislu: "Pritožbi tožnice zoper odločbo II se ugodi..."). Izpodbijane odločbe torej glede teh vprašanj ni mogoče preizkusiti.
Po povedanem sodišče ugotavlja, da je zaradi kršitve pravil postopka izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka nezakonita, zato je tožbi v tem na podlagi 64.a člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in ugotovilo nezakonitost upravnega akta.
K II. točki izreka te sodbe
Kljub tako ugotovljeni nezakonitosti izpodbijane odločbe pa sodišče tožničinemu posledičnemu adhezijskemu zahtevku za povrnitev škode v tem upravnem sporu ne more ugoditi.
Tožnica je v tožbi podala odškodninski zahtevek, ki ga sama smatra za "poenostavljenega". Za čas, ko se OA nezakonito ni mogla izvajati, tj. med 1. 12. 2022 in 7. 9. 2023, je zahtevala povračilo materialne škode v višini, kolikor bi država morala v tem času plačati izvajalcu OA, ter za nematerialno škodo "simboličnih", kot jih sama imenuje, 2.700 EUR. Toženka je odškodninskemu zahtevku nasprotovala, češ da denarna odškodnina ne more biti nadomestilo nedenarni pravici, kakršna je OA.
Sodišče ugotavlja, da je med strankama torej sporen že temelj postavljenega odškodninskega zahtevka, prav tako pa po presoji sodišča, kljub poenostavitvi, na katero se tožnica sklicuje, ostaja odprto tudi vprašanje višine odškodninskega zahtevka, ki ga postavlja (saj denimo višine utrpljene materialne škode ne konkretizira). Glede na navedeno sodišče tožnico z uveljavljanjem zahtevka za povračilo škode napotuje na pravdo, ker bi odločitev o zahtevku tožeče stranke zahtevala ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v tem upravnem sporu (drugi odstavek 67. člena ZUS-1).
K III. točki izreka te sodbe
V preostalem pa tožnica z izpodbojno tožbo izpodbija odločitev toženke, v delu, v katerem tožnici osebna asistenca v obsegu nad 40 ur tedensko še vedno ni bila priznana. Tožnica uveljavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da je bila v postopku njene izdaje kršena njena pravica do izjave.
Sodišče je o tem že enkrat odločilo, in sicer s prej omenjeno sodbo I U 751/2021. Upravni organ je vezan na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe; vezanost na takšno predhodno pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, pa velja tudi za Upravno sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper nov upravni akt.
Tako je s sodbo I U 751/2021 sodišče podalo napotke za ponoven postopek, in sicer med drugim naj toženka tožnici omogoči, da se seznani z vsem gradivom, ki ga bo uporabila za odločitev, ter da se o njem izjavi, kar je sodišče izrecno izpostavilo, da velja tudi za ocenjevalni obrazec, ki je podlaga za izdelavo mnenja komisije (prim. 14. točka obrazložitve sodbe), zadeva pa je bila toženki vrnjena v ponoven postopek v implicitno vsebovanem zavrnilnem delu, s katerim je bilo z izpodbijano določbo odločeno tudi o tem, da tožnica ni upravičena do osebne asistence v obsegu nad 40 ur tedensko in vse do njenega maksimalenega obsega.
Tožnica s tožbo izpostavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe znova ni bilo v polnem pomenu besede spoštovano načelo zaslišanja stranke v zvezi s spornim ocenjevalnim obrazcem ter da znova ni bilo jasno in nedvoumno odločeno o njeni zahtevi za priznanje pravice do OA nad 40 ur. Toženka je v tej zvezi odgovorila le, da je ocenjevalno orodje delovni pripomoček, ne pa mnenje ter da je podlaga za določitev števila ur pri uporabniku.
Toženka torej v odgovoru na tožbo niti ne zanika, da ni sledila napotkom sodišča iz sodbe I U 751/2021. Iz izpodbijane odločbe pa o tem pravzaprav ne izhaja nobena obrazložitev niti nič o tem ni razvidno v izreku. Odločitev, da se tožnici zavrne pravica do OA v obsegu nad 40 ur tedensko, torej še naprej ostaja v najboljšem primeru "implicitna", razlogi o tem, zakaj tožnici ne pripada več od 40 ur OA, pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostali. Ni razumljivo, če po mnenju komisije, kot izhaja iz obrazložitve, tožnica ne izpolnjuje pogoje za OA, zakaj toženka, brez navedbe zakonske podlage, odloči, da tožnici pripada "le" 40 ur OA, s čimer hkrati "implicitno" odloči, da ji več kot to ne pripada. Tako tudi v tem implicitnem zavrnilnem delu po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa toženka ni sledila napotkom sodišča iz predhodno izdane sodbe za odpravo kršitev pravice do izjave.
Zato mora sodišče tožbi tudi v tem delu ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS1 v zavrnilnem delu odpraviti ter zadevo vrniti toženki v ponoven postopek, v katerem bo toženka dolžna tožnici omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki ga bo uporabila za odločitev, ter da se o njem izjavi. V obrazložitvi odločitve bo toženka dolžna navesti razloge za svojo odločitev in se opredeliti do vseh pravnorelevantnih navedb tožnice ter do tega, ali in zakaj tožnica ni upravičena do več kot 40 ur OA na teden.
Ostalo
Tožnica povrnitve stroškov upravnega spora ni zahtevala.
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi (v glavnem delu) ugoditi in akt spoznati za nezakonit oz. ga v izpodbijanem delu odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
-------------------------------
1VSRS sklep X Ips 12/2023.