Jedro

Ne drži revizijska procesna trditev, češ da nižji sodišči nista obrazložili v smislu petega odstavka 233. člena ZPP dejstva, da tožnica nima več dokumentacije o donosnosti L. mlina. Že prvo sodišče je pojasnilo (na 19. strani sodbe), zakaj tej okoliščini ni pripisalo kakšnega pomena. Če pa naj se razume, da revizija uveljavlja procesno kršitev prav tega procesnega predpisa, velja opozoriti revidentke, da takšne relativne kršitve niso uveljavljale v pritožbi in je zato ne morejo uspešno zdaj v reviziji (argument iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da so nepremičnine vl. št. 55 k.o. do 2/5 tožničina last in da zato ta solastninski delež ne sodi v zapuščino po njenem pokojnem možu M. P., umrlem 29.4.1973, prav tako pa tudi tožbeni zahtevek toženk, naj se ugotovi, da je dobila tožnica od zapustnika kot darilo nepremičnino vl. št. 578 k.o. in da se ji to darilo obračuna v njen dedni delež po njem, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. V zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe je ugotovilo, da te nepremičnine ni kupil pokojni tožničin mož in zato ni šlo za njegovo darilo tožnici. Sredstva za nakup tega premoženja je podaril tožnici F. L., zaradi česar je bilo to njeno posebno premoženje.

Proti tej sodbi se je pritožila le tožena stranka, češ da gre za nepremičnino kupljeno v času zakonske zveze z njenim očetom in da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj spričo nedonosnosti mlina, F. L. ni mogel tožnici dati denarja za nakup nepremičnine, kar izhaja tudi iz zadeve I P 773/67. Višje sodišče je to pritožbo zavrnilo in ob tem ugotovilo, da pritožba v bistvu kršitve postopka sploh ne uveljavlja; da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tako tudi pravilno zavzeto stališče, da je šlo za posebno premoženje tožnice in ne za skupno s pokojnim M. P. v smislu 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Proti delu sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe, vlagajo revizijo toženke iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, naj se sodbi prve in druge stopnje razveljavita v izpodbijanem delu. Trdijo, da gre za nasprotje "o odločilnem razlogu med dokazno oceno" obeh nižjih sodišč o tem, kdo je financiral nakup zemlje 23.11.1961, ter listinami v spisih Občinskega sodišča v Mariboru I P 766/66 in I P 775/67. Sodišče spreminja 25 let staro dokazno oceno, kar pomeni spreminjanje pravnomočnih odločitev. O donosnosti mlina sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, ker je tožeča stranka izjavila, da te dokumentacije nima več, sodišči pa te okolišče nista obrazložili v skladu z določilom petega odstavka 233. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker je bila zemlja vpisana v vl. št. 578. k.o., kupljena v času zakonske zveze in bi torej šel očetu toženk na podlagi zakonske domneve iz 59. člena ZZZDR polovični delež in bi se moralo, kar je odtujenega po njegovi smrti, vsaj v polovičnem deležu obračunati tožnici v njen dedni delež (kot zapustnikovo darilo).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni državni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija očitno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in to v tistem primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki. Mimogrede povedano, takšnih procesnih očitkov toženke poprej v pritožbi niso uveljavljale. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izpeljalo obsežen dokazni postopek in izjemno skrbno pretehtalo vse dokaze in nato z logičnim sklepanjem, prepričljivo pojasnjenim, prišlo do relevantnih dejanskih ugotovitev. V tako razgrnjenem sklepanju ni nobenih vrzeli kaj šele kakšnih nasprotij, ki bi jih lahko uvrstili med uvodoma opisana nasprotja. Že prvo sodišče samo je pravilno pojasnilo v zvezi s pravdnima spisoma nekaterih izmed toženk, proti M. P. (opr. št. I P 766/66 in I P 773/67) zaradi zvišanja preživnine, da ni vezano na takratne (dokazne) ocene sodišča, samo pa je ob kompleksnejšem dokaznem postopku prišlo do drugačnih dejanskih ugotovitev (samo vprašanje le-teh tako ali tako ne more biti predmet revizijskega postopka - tretji odstavek 385. člena ZPP). Korektno je povzelo vsebino v omenjenih spisih izvedenih dokazov, ki so pomembni tudi v tej pravdi, na podlagi teh in zdaj izvedenih dokazov, pa je pač prišlo do novih ugotovitev. Tu seveda ne gre za nikakršno nasprotje "o odločilnem razlogu med sedanjo dokazno oceno... in listinami v omenjenih spisih". Ne gre torej za nikakršno spreminjanje pravnomočnih odločb, saj je potrebno določbo tretjega odstavka 333. člena ZPP, ki predpisuje, da postane sodba pravnomočna, če je z njo odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe, razumeti tako, da se pravnomočnost nanaša samo na tisti del sodbe, s katerim odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne pa tudi na tiste njene dele, s katerimi je odločitev obrazložena. Navrženo naj bo še, da se je v vseh treh postopkih dokazovalo, da M. P. ni bil gmotno močan; sam (v zadevi I P 766/66) ni nič trdil o premoženjskem stanju sedanje tožnice, razen da je opisal velikost posestva, medtem ko je o obveznosti njegovega prispevka k preživljanju tožnice sklepalo sodišče samo; v zadevi I P 773/67 pa je prva toženka trdila, da je njen oče zaposlen pri F. L. in da tam zasluži, sam pa je pojasnil, da je plačal L. socialno zavarovanje za krajše obdobje, ker s tožnico gospodarita na njegovem posestvu. Vse skupaj pa tako ali tako ni odločilnega pomena, saj je bilo v omenjenih pravdah pomembno gmotno stanje M.P. in posredno tožnice za obdobje po petih ali šestih letih, odkar je bila kupljena sporna nepremičnina.

Ne drži niti druga revizijska procesna trditev, češ da nižji sodišči nista obrazložili v smislu petega odstavka 233. člena ZPP dejstva, da tožnica nima več dokumentacije o donosnosti L. mlina. Že prvo sodišče je pojasnilo (na 19. strani sodbe) zakaj tej okoliščini ni pripisalo kakšnega pomena. Če pa naj se razume, da revizija uveljavlja procesno kršitev prav tega procesnega predpisa, velja opozoriti revidentke, da takšne relativne kršitve niso uveljavljale v pritožbi in je zato ne morejo uspešno zdaj v reviziji (argument iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP).

Končno ne gre niti za kršitev materialnega prava. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere so vezani tako sodišče kakor tudi stranki v revizijskem postopku - da je bila sporna nepremičnina kupljena z L. denarjem za tožnico - ni mogoče uporabiti zakonske domneve o skupnem premoženju zakoncev po 8. členu takrat veljavnega temeljnega zakona o zakonski zvezi, kar skuša tožena stranka uveljaviti mimo tožbenega zahtevka o ugotovitvi, da je šlo za darilo njenega očeta tožnici.

Reviziji torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu in ker tudi ne gre za razloge, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).